Jedro

Fikcije vročitve ni mogoče vzpostaviti na naslovu, na katerem stranka dejansko ne biva. To velja tudi v primeru, ko je stranka prekršila (upravnopravno) dolžnost prijave spremembe stalnega bivališča, naslova za vročanje in odhoda v tujino ter ni poskrbela za možnost vročanja sodnih pošiljk v tujini.

Vročitev tožbe s fikcijo v juniju 2018 ni bila opravljena pravilno. Tožba s prilogami je bila toženki vročena dne 14. 8. 2018, ko jo je dejansko prejela in se seznanila z njeno vsebino. Odgovor na tožbo je vložila dne 22. 8. 2018, torej znotraj zakonsko določenega osemdnevnega roka, zato do zamude roka ni prišlo. Ta ugotovitev pa ima za posledico neutemeljenost toženkinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj je osnovni pogoj za ugoditev takšnemu predlogu prav obstoj strankine zamude.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in pravdni postopek prekinilo do pravnomočnosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko sklepa se pritožuje tožnik, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj je v korist toženke ugotovilo dejstva, ki jih slednja ni zatrjevala. Tožnik je pred vložitvijo tožbe opravil poizvedbe o toženkinem naslovu. Drugega naslova, kot je X. ni mogel navesti, saj je toženkin naslov v Nemčiji neznan in ga toženka tudi na naroku ni želela razkriti. Z izpodbijano odločitvijo je tožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva, saj toženkinega naslova v Nemčiji ne more dobiti, zato zoper njo ne more vložiti tožbe, prav tako ne bo mogel vložiti predloga za izvršbo. Toženkino ravnanje, ko le občasno prihaja na naslov v Sloveniji, hkrati pa ne želi razkriti svojega naslova v Nemčiji, predstavlja zlorabo pravic. Takšno ravnanje ne more predstavljali upravičenega razloga za zamudo in temelja za vrnitev postopka v prejšnje stanje.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Toženka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila hkrati z odgovorom na tožbo in ga utemeljevala z navedbami, da ima od oktobra 2017 urejeno začasno bivališče v Nemčiji. Dne 14. 8. 2018 je prišla na domači naslov X, kjer jo je v njeni sobi čakalo sodno pisanje s tožbo in prilogami. Sodno pisanje je prevzel nekdo na tem naslovu, vendar to ni bila toženka niti odrasli član njenega gospodinjstva, zato je bila vročitev tožbe napačna. Predlagala je, da sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in njen odgovor na tožbo šteje za pravočasen.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vročitvijo tožbe ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik je v tožbi kot naslov toženke navedel X; - sodišče je toženki tožbo s pozivom za vložitev odgovora nanjo vročalo na navedeni naslov; - iz povratnice v spisu izhaja, da pisanja dne 4. 6. 2018 ni bilo mogoče izročiti toženki niti kakšnemu odraslemu članu njenega gospodinjstva, zato je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker toženka pisanja v tem roku ni dvignila, je bila pošiljka dne 20. 6. 2018 puščena v hišnem predalčniku; - toženka od 13. 10. 2017 živi v Nemčiji, v hišo na naslovu X prihaja približno vsaka dva meseca; - od aprila 2018 je bila toženka na tem naslovu konec maja in od 14. 8. 2018 dalje, kar pomeni, da je v času vročanja tožbe tam ni bilo; - toženka o prejemu pošiljke ni bila obveščena; - mama ji je sodno pošiljko s tožbo in prilogami pustila v njeni sobi; - toženka je pošiljko prejela in se z njeno vsebino seznanila ob prihodu v Slovenijo dne 14. 8. 2018; - dne 22. 8. 2018 je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo.

8. Pritožnik v pritožbi navedenih ugotovitev ne izpodbija, pa tudi sicer so v celoti podprte s podatki spisa in izpovedbama pravdnih strank.

9. V sodni praksi je enotno sprejeto stališče, da fikcije vročitve ni mogoče vzpostaviti na naslovu, na katerem stranka dejansko ne biva. To velja tudi v primeru, ko je stranka prekršila (upravnopravno) dolžnost prijave spremembe stalnega bivališča, naslova za vročanje in odhoda v tujino ter ni poskrbela za možnost vročanja sodnih pošiljk v tujini.1 Ker toženka od oktobra 2017 ni bivala v hiši na naslovu X domneve vročitve na navedenem naslovu v tem obdobju zanjo ni bilo mogoče vzpostaviti, ne glede na to, da je občasno še prihajala vanjo.2 Vročitev tožbe, ki jo izkazuje vročilnica v spisu, tako ni bila opravljena pravilno, zato roka za odgovor na tožbo ni mogoče vezati na to vročitev.

10. Za odločitev o pravilnosti vročitve tožbe so nepomembne pritožbene navedbe, da je tožnik pred vložitvijo tožbe opravil poizvedbe o toženkinem naslovu. Prav tako ni pomembno, da tožnik ni bil seznanjen z drugim naslovom, kot je naslov, ki ga je navedel v tožbi. Dejstvo, da je toženka v odgovoru na tožbo navedla naslov, na katerem dejansko ne biva in odklonila navedbo svojega naslova v Nemčiji, bo lahko imelo posledice za nadaljnje vročanje,3 ne dokazuje pa pravilnosti vročitve v času, ko toženka ni vedela, da zoper njo poteka postopek. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Že Ustavno sodišče je v zadevi U-I-279/2008 z dne 17. 12. 2008 tako pojasnilo, da ima v dani situaciji v koliziji tožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva in toženkine pravice do izjave v postopku, prednost slednja. Toženka je na tožbo reagirala takoj, ko se je imela možnost z njo seznaniti, za zastopanje pa je pooblastila odvetnico v Sloveniji, ki ji bo sodišče vročalo toženki namenjene pošiljke (prvi odstavek 137. člena ZPP). Dejstvo, da toženka na naroku ni želela navesti naslova v Nemčiji,4 zato ne ovira poteka postopka in tako ne predstavlja zlorabe procesnih pravic.

11. Kot odgovor na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da mora za zakonito in pravilno vročitev pisanj poskrbeti sodišče, če je to dejstvo sporno, pa dokazno breme, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor in kdaj se je to zgodilo, nosi tožnik.5 Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka od oktobra 2017 biva v Nemčiji in da se je s prejeto pošiljko dejansko seznanila ob prihodu v Slovenijo dne 14. 8. 2018, že ti dejstvi pa zadostujeta za ugotovitev, da vročitev s fikcijo ni bila pravilna. Pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker je ugotovilo tudi, kako pogosto je toženka hodila v hišo na X in dvigovala pošto ter kdaj pred 14. 8. 2018 je bila nazadnje tam, so zato pravno nepomembni.

12. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da vročitev tožbe s fikcijo v juniju 2018 ni bila opravljena pravilno. Tožba s prilogami je bila toženki vročena dne 14. 8. 2018, ko jo je dejansko prejela in se seznanila z njeno vsebino (šesti odstavek 139. člena ZPP). Odgovor na tožbo je vložila dne 22. 8. 2018, torej znotraj zakonsko določenega osemdnevnega roka (prvi odstavek 452. člena ZPP), zato do zamude roka ni prišlo. Ta ugotovitev pa ima za posledico neutemeljenost toženkinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj je osnovni pogoj za ugoditev takšnemu predlogu prav obstoj strankine zamude.6

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje šteti, da je toženka pravočasno vložila odgovor na tožbo in da pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave niso podani (453.a člen ZPP). O utemeljenosti zahtevka bo moralo zato odločiti upoštevajoč toženkine navedbe, pri tem pa upoštevati pravila, ki veljajo za postopek v sporu majhne vrednosti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-279/2008 z dne 17. 12. 2008, sklep Vrhovnega sodišča RS 699/2006 in 700/2006 z dne 5. 6. 2008 ter sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3515/2009 z dne 16. 12. 2009, I Cp 3526/2010 z dne 15. 12. 2010, I Cp 4109/2009 z dne 2. 3. 2010, I Cp 2800/2014 z dne 17. 12. 2014, II Cp 2845/2017 z dne 21. 3. 2018, I Cp 486/2017 z dne 11. 5. 2017 in druge. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4854/2008 z dne 18. 3. 2009. 3 Če bo prišlo do prenehanja pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko. 4 Ki je po navedbah toženke sicer razviden iz uradnih evidenc, v dokaz česar je predlagala vpogled v te evidence. 5 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek Zakon s komentarjem, 3. knjiga str. 144. 6 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1435/2018 z dne 24. 10. 2018, I Cp 1634/2017 z dne 13. 12. 2017, II Cp 199/2017 z dne 15. 3. 2017, I Cp 585/2016 z dne 9. 3. 2016, I Cp 3370/2014 z dne 11. 2. 2015 in druge.