Jedro

Tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, zato je davčni organ pravilno postopal in njegov predlog na pravni podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Tožnikovi očitki, da ne bi smel vsebinsko odločiti o zadevi, dokler ni odločil o vstopu stranke v postopek, niso pravilni. V zadevi obnove davčni organ ni vsebinsko odločal, saj je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel v postopku predhodnega preizkusa po 267. členu ZUP. Obnova postopka je samostojen institut po ZUP in se o njej odloča neodvisno od drugih institutov, torej tudi neodvisno od zahteve za vstop v postopek, saj se razlogi za obnovo presojajo samostojno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) zavrnila vlogo tožnika za priznanje položaja stranke v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 6. 2006 do 21. 12. 2016 (točka I izreka). Vlogo tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo DT 0610-15/2014-11 (03-2300-01) IZM z dne 24. 11. 2014, pa zavrgla (točka II izreka). Stroški postopka niso bili priglašeni, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka III izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 8. 2015 vložil vlogo – priglasitev udeležbe v postopku, v kateri je navedel, da je bila nanj s pogodbo o odstopu terjatve – cesijska pogodba z dne 15. 2. 2013 prenesena pogojna terjatev davčnega zavezanca A. d.o.o. do FURS iz naslova vračila preplačanega dodatno odmerjenega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Vstop v postopek zahteva kot stranka na podlagi drugega odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je 20. 10. 2015 vložil tudi predlog za obnovo postopka, pri čemer se sklicuje na 263. člen in 9. točko 260. člena ZUP. Davčni organ navaja, da je Finančni urad Ljubljana pri zavezancu za davek B., opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 6. 2006 do 31. 12. 2007 in izdal odločbo z dne 8. 10. 2008, na katero se je zavezanec pritožil. Pritožba je bila s strani drugostopenjskega organa zavrnjena, kakor tudi tožba na Upravnem sodišču Republike Slovenije. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X lps 177/2012 z dne 10. 10. 2013 reviziji zavezanca za davek ugodilo, sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS z dne 19. 11. 2013 je bila zadeva vrnjena Finančnemu uradu Ljubljana v ponovni postopek. Davčni organ citira vpise v sodni register do uvedbe ponovnega postopka glede spremembe firme, spremembe sedeža, spremembe družbenika, spremembe zastopnika ter navaja, da je bila družba A., d.o.o. dne 3. 2. 2015 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Prvostopenjska odločba je bila začasnemu zastopniku po pooblaščencu vročena 10. 12. 2014. Pritožba zavezanca za davek na odločbo davčnega organa z dne 24. 11. 2014 je bila z odločbo pritožbenega organa 24. 8. 2015 zavrnjena.

2. V vlogi tožnik navaja, da je kot edini družbenik družbe B. d.o.o., neodplačno prevzel pogojno terjatev iz naslova odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 18. 8. 2010 v višini 57.622,00 EUR in odločbe z dne 8. 10. 2010 v višini 56.498,21 EUR, skupaj z zamudnimi in priglašenimi stroški, na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 15. 2. 2013. Davčni organ navaja, da je v zadevi bistveno, da je bila navedena družba 3. 2. 2015 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije le-ta preneha. Družbeniki po ZFPPIPP niso univerzalni pravni nasledniki izbrisane pravne osebe, zato nanje z izbrisom ne preidejo vse (morebitne) pravice in obveznosti izbrisane pravne osebe. Ker je pravna oseba prenehala, zoper njo ne teče noben postopek, prav tako pa postopek ne more teči zoper pravne naslednike, saj jih družba nima, zato tudi tretje osebe ne morejo vstopiti v postopek kot stranke v skladu z 50. členom ZUP. Postopka tudi ni mogoče obnoviti (točka II izreka), saj stranke, zoper katero je bil voden postopek, ni več, prav tako ni njenih pravnih naslednikov, v korist katerih bi bilo mogoče postopek obnoviti. Okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana, zato je davčni organ predlog tožnika za obnovo postopka zavrgel na podlagi 267. člena ZUP.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Davčni organ bi se moral opredeliti do navedb tožnika tudi glede pogodbe o odstopu terjatve, kar pritožbeni organ, glede na pooblastilo iz tretjega odstavka 248. člena ZUP, popravi. Navaja določbe prvega odstavka 417. člena, prvega in drugega odstavka 421. člena in prvega in drugega odstavka 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jih citira. Ugovori, ki jih lahko cesus uveljavlja zoper cesionarja, se lahko nanašajo le na obstoj cedirane terjatve, na razmerje, v katerem je terjatev nastala, torej na vse tiste ugovore, ki bi jih sicer imel proti cedentu. Ugotavlja, da v predmetni zadevi terjatve, ki bi jo imel davčni zavezanec do prvostopenjskega organa ni, zato po mnenju toženke tožnik že iz tega razloga nima pravnega interesa za vstop v postopek. Zavezancu je bil davek odmerjen in ni ugotovljeno, da bi bil upravičen do vračila kakšnega davka, kar tožnik tudi ne zatrjuje. V predmetni zadevi, tudi kolikor bi bilo pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 24. 11. 2014 ugodeno, tožnik ne bi mogel biti stranka v postopku, saj tudi Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) to preprečuje. Navaja, da tudi po 97. členu ZDavP-2 (iz naslova vračila davka) terjatev zavezanca za davek ni predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 42. člena in 43. člena ZUP, člene 11, 12 in 13 ZDavP-2 ter prvi in drugi odstavek 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki jih citira. Tožnik pravni interes v smislu navedenih določb ne zatrjuje. Tožnik ne zatrjuje, da bi ga bilo treba šteti za davčnega zavezanca, plačnika davka ali osebo, ki bi bila v postopku davčne izvršbe dolžna poravnati davek. Sklicuje se zgolj na to, da mu je bila odstopljena terjatev, kar pa ne more predstavljati podlago za priznanje statusa stranke v postopku. Medsebojno (notranje) razmerje med zavezancem in tožnikom je civilnopravne narave in ni stvar upravnega postopka. Na podlagi prvega in drugega odstavka 276. člena ZUP je davčni organ zavrgel predlog za obnovo postopka, saj tožnik ni upravičena oseba.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 22. člena, 25. člena in 33. člena Ustave RS. Pojasnjuje celotno dejansko stanje zadeve. Navaja, da je davčnemu organu sporočil, da je družba B. d.o.o. prenesla svojo pogojno terjatev do davčnega organa iz naslova preplačanega DDV na tožnika (elektronsko sporočilo z dne 12. 5. 2014), ki pa ni reagiral, in da je priglasil udeležbo v postopku še pred izdajo odločbe druge stopnje, takoj, ko je izvedel, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra. Želel je vstopiti v procesni položaj družbe, zoper katero je tekel postopek DIN, namesto nje, ker ima za to pravni interes, saj je bila terjatev do davčnega organa prenesena na tožnika. Ker ima tožnik pogojno terjatev do FURS, ki jo je nanj prenesla družba, ki je bila stranka v postopku DIN na prvi in drugi stopnji, ima pravni in ekonomski interes, da se predmetni postopek nadaljuje in da nastopa kot stranka v postopku, saj bo v primeru ugodne rešitve v postopku upravičen do plačila iz naslova prenesene prevzete terjatve.

5. Neutemeljeno je sklicevanje organa prve stopnje na določila ZFPPIPP glede izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra brez likvidacije. Tožnik ne zatrjuje, da bi bil pravni naslednik družbe, temveč se sklicuje na pogodbo o odstopu terjatev z dne 15. 2. 2013, na podlagi katere je postal potencialni upnik toženke. Cesijska pogodba je bila sklenjena pred izbrisom družbe iz sodnega registra. Ta pravni posel nima nikakršne zveze z določili ZFPPIPP, ki ne vpliva na prenehanje navedene terjatve, ki jo ima tožnik do toženke na podlagi omenjenega pravnega posla. S tem je izkazan pravni interes tožnika za vstop v postopek kot stranka, saj je bila nanj prenesena pravica, o kateri se vsebinsko odloča v konkretnem postopku. Nepravilno je stališče davčnega organa, da tožnik ne more vstopiti v postopek na podlagi 50. člena ZUP, ki ga citira. Tožnik ni univerzalni pravni naslednik družbe, ki je bila kasneje izbrisana, temveč oseba, ki bi ji moral davčni organ priznati položaj stranke v postopku, ker ga je tožnik pravočasno obvestil o prenosu terjatve, torej o prenosu pravice zahtevati plačilo pogojne terjatve iz naslova vračila preplačanega DDV prvostopenjskega organa. Tožniku ni bil omogočen prevzem položaja stranke v postopka po drugem odstavku 50. členu ZUP. Tožnik je pri drugostopenjskemu organu 24. 8. 2015 ponovno priglasil v udeležbo v postopku in iz pravilnosti obnovo postopka 20. 10. 2015. Davčni organ bi moral tožniku priznati položaj stranke v postopku DIN in ga tudi nadaljevati v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP. Prvostopenjski organ ni ustavil postopka po četrtemu odstavku 50. člena ZUP in tega tudi ni razglasil na oglasni deski. To pomeni, da postopek še ni ustavljen, zato lahko tožnik vanj vstopi oziroma mu mora davčni organ glede na izkazan pravni interes v smislu 43. člena ZUP dovoliti položaj stranke.

6. Tožnik navaja, da je predlog za obnovo postopka neutemeljeno zavrnjen (pravilno zavržen - op. sodišča) v posledici bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je večkrat opozoril davčni organ, da je oseba, ki ima pravni interes za vstop v postopek, kar je ta ignoriral. Prvostopenjski organ ni ustavil postopka, ko je bil davčni zavezanec izbrisan iz registra. Predlog za obnovo postopka po deveti točki 260. člena ZUP je tožnik vložil iz previdnosti, ker mu kot osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku, ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, za katerega je imel pravni interes, in so mu s tem kršene pravice iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Davčni organ ni navedel konkretnega razloga za zavrženje tožnikovega predloga za obnovo in se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

7. Tudi razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ utemeljil svojo odločitev, so po stališču tožnika nepravilni in neutemeljeni. Na tožnika je bilo veljavno prenesena terjatev, ki bo šele nastala, v kolikor bo davčni organ odločil, da je družba upravičena do odbitka vstopnega DDV in vračila preplačanega DDV. Davčni organ ne more odločiti o obstoju terjatve v smislu odločanja o obligacijsko pravnem razmerju med zasebnimi in gospodarskimi subjekti, saj lahko o tem odloča le pristojno pravdno sodišče. Zato se ne more postaviti na stališče, da terjatve, ki je predmet prenosa, ni. Davčni organ lahko odloči le o pravici davčnega zavezanca do vračila preplačanega DDV oz. do pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je bilo predmet zgoraj navedenih postopkov DIN. V primeru ugodne rešitve postopka v korist družbe, bo imel tožnik terjatev do prvostopenjskega organa. Takšna pogojna terjatev pa je bila veljavno prenesena z davčnega zavezanca - družbe B. d.o.o. na tožnika. Posledično davčni organ ne more zaključiti, da tožnik nima pravnega interesa. Tožnik ima pravni interes za vstop v v postopek, saj je od rezultata postopka odvisno ali bo izpolnjen pogoj za izpolnitev terjatve, ki je bila predmet prenosa. V pogodbi o prenosu pa je terjatev določno poimenovana.

8. Sklicevanje toženke na določbo 97. člena ZDavP-2, po kateri terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti ne more biti predmet izvršbe, je neutemeljeno in pomeni kršitev 155. člena Ustave RS, saj je bila določba vnesena z novelo ZDavP-2I, ki je začela veljati 15. 12. 2015. Družba B. d.o.o. ima bodočo pogojno terjatev do davčnega organa iz naslova dodatno odmerjenega in preplačanega DDV. Navedena družba je že plačala DDV po odmerni odločbi v višini 44.339,61 EUR. To svojo terjatev je prenesla na tožnika na podlagi 417. člena OZ, kar pomeni, da ima na podlagi te iste določbe OZ ter prvega in tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2 tožnik pravico od prvostopenjskega organa zahtevati vračilo preplačanega davka v tridesetih dneh, slednji pa bo imel obveznost vrniti preplačani davek v navedenem roku. To pa predstavlja tožnikovo osebno korist, oprto na zakon oziroma na njegov pravni interes za vstop v postopek. V konkretnem primeru ne more biti uporabljen peti odstavek 97. člena ZDavP-2, ki je začel veljati po sklenitvi predmetne pogodbe o odstopu terjatev. Bodoča pogojna terjatev je bila na tožnika veljavno prenesena. Navedeno določilo takrat še ni veljalo glede omejitve prenosa, pogodba je zavezujoča za obe pogodbeni stranki kot tudi za prvostopenjski organ. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonsko zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov. V predmetni zadevi se upravna organa nista spuščala v civilno pravno razmerje med tožnikom in zavezancem za davek, torej v razmerje glede cesijske pogodbe. Ugotovljeno je bilo zgolj, da terjatev zavezanca do davčnega organa ne obstaja, odločanje o davčnih obveznostih pa je pristojnost davčnega organa in ne gre za obligacijsko pravno razmerje. Pogoji za nastanek davčnopravnih terjatev iz naslova DDV so neodvisni od civilnopravnih vidikov obdavčljivih dogodkov. Davčni zavezanec pridobi pravice, ki izhajajo iz ZDDV-1 šele, ko nastopijo v teh določbah navedene okoliščine, ne glede na to, kdaj je po civilnopravnih pravilih nastala npr. primer terjatev do prejemnika računa (smiselno tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 296/2015 z dne 1. 7. 2016). Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilni in na zakonu utemeljeni so tudi razlogi toženke, s katerimi utemelji svojo odločitev, zato se sodišče nanje sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

12. V zadevi je sporno ali lahko tožnik, na katerega je s civilno pogodbo prenesena bodoča pogojna terjatev, vstopi v davčni postopek kot oseba, ki se sme udeleževati davčnega postopka kot stranka oz. kot stranski udeleženec in ali lahko takšna oseba zahteva obnovo postopka.

13. Tožnik je 24. 8. 2015 vložil zahtevo za vstop v postopek, ki se je vodil zoper davčnega zavezanca B. d.o.o. oz. kasneje preimenovano v A. d.o.o., ki se je končal z odločbo organa prve stopnje z dne 24. 11. 2014. V postopku je bila izdana tudi pritožbena odločba z dne 24. 8. 2015, ki pa zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije z dne 3. 2. 2015 ni bila vročena davčnemu zavezancu (pritožbena odločba je bila vročena po izbrisu družbe pooblaščencu tožnika, kar pa glede na tretji odstavek 57. člena ZUP1, ki se v obravnavani zadevi na podlagi 2. člena ZDavP-2 subsidiarno uporablja, ne pomeni vročitve po ZUP).

14. Po presoji sodišča tožnik v tožbi izkazuje le svoj dejanski oz. ekonomski interes, ne pa tudi pravnega interesa, saj bi prejel nanj prenesena sredstva le v primeru, da bi bila bodoča pogojna terjatev oz. odložni pogoj izpolnjen, torej če bi bila v postopku ugotovljena njegova terjatev do davčnega organa iz naslova vračila DDV, tega pa v postopku ni izkazal. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP), ki pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazana, tako kot pravilno navajata davčni organ in toženka.

15. Toženka se je opredelila tudi do cesijske pogodbe, na podlagi katere želi tožnik vstopiti v davčni postopek, in je na podlagi pooblastila iz 248. člena ZUP dopolnila obrazložitev organ prve stopnje. Sodišče se z njenimi razlogi strinja. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru pozitivni odložni pogoj, torej nastop dejstva terjatve, v obravnavani zadevi ni izpolnjen, zato tožnik v zadevi tudi nima izpolnitvenega zahtevka. Cesijska pogodba je bila namreč sklenjena pod odložnim pogojem, ki pa se ni izpolnil. Pri pogojni terjatvi namreč velja, da ta nastane šele, ko se ta pogoj izpolni in ne prej. Zato po presoji sodišča takšna pogodba niti ne učinkuje in tožnik tudi zato na njeni podlagi nima pravnega interesa vstopati v davčni postopek, v katerem se je davčnemu zavezancu A. d.o.o. dodatno odmeril DDV.

16. Tožnik se sklicuje tudi na 50. člen ZUP in navaja, da davčni organ ni ustavil postopka po četrtem odstavku navedenega člena, ter da ima zato tožnik pravni interes, da vstopi v ta postopek. Tožnikovi očitki v to smer so po presoji sodišča za obravnavano zadevo brezpredmetni, saj se v tem postopku ne odloča ali so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka ali ne. Sodišče pa dodaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bila odločba, s katero je davčni organ zgoraj navedenemu davčnemu zavezancu dodatno odmeril DDV, vročena davčnemu zavezancu 10. 12. 2014, zato prvostopenjski organ tudi ni imel razloga za ustavitev postopka. Prav tako iz upravnih spisov izhaja, da je davčni zavezanec vložil pritožbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil (24. 8. 2015), ki pa davčnemu zavezancu ni mogla biti vročena, ker je bil v teku pritožbenega postopka izbrisan iz sodnega registra brez likvidacije. Tudi če bi bil pritožbeni postopek ustavljen, bi za tožnika kot cesionarja nastale enake pravne posledice, saj ne bi imel izpolnitvenega zahtevka zoper davčni organ. Zato je napačno stališče tožnika, da ima pravni interes za vstop v postopek, v katerem se je odločalo o dodatni odmeri DDV zoper davčnega zavezanca družbo B. d.o.o. oz. kasneje preimenovano družbo A. d.o.o. Dejstvo je, da v obravnavani zadevi tožnik nima izkazane terjatve, in da v zadevi izpolnitveni zahtevek ni mogoč. Ker postopek zoper davčnega zavezanca niti zoper njegove pravne naslednike ne teče, pa tudi pojmovno vstop v ta postopek ni mogoč. Dejstvo tudi je, da tožnik v teh postopkih ni bil niti davčni zavezanec niti plačnik davka niti dolžnik in tudi ne zatrjuje, da je singularni pravni naslednik davčnega zavezanca.

17. Protispisni so tožnikovi razlogi, da davčni organ v postopku z davčnim zavezancem na obvestilo o prenosu terjatve ni reagiral, čeprav navedeno nima nikakršne zveze z obravnavano zadevo, kjer se odloča o tem, ali ima tožnik pravni interes za vstop v postopek. Iz e-odgovora, ki ga tožnik prilaga, z dne 12. 5. 2014, izhaja, da je davčni organ pooblaščenca davčnega zavezanca obvestil, da se bo postopek vodil proti pravnemu nasledniku družbi A. d.o.o. (ne pa proti pravnemu nasledniku te družbe, kot navaja tožnik v tožbi), in da se bo cesijska pogodba upoštevala pri morebitnem vračilu davka. Do tega pa dejansko ni prišlo.

18. Glede določbe petega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki je začela veljati 15. 12. 2015 po Noveli ZDavP-2 I z dne 27. 11. 2015,2 ki jo je toženka navedla, in katere uporabo tožnik izpodbija, sodišče ugotavlja, da v zadevi ne gre za vračilo davka, temveč za odločanje o zahtevi tožnika za vstop v postopek in o predlogu tožnika za obnovo postopka. Vendar pa bi se navedena določba v primeru, če bi tožnik zahteval vračilo davka, kot navaja v tožbi, po presoji sodišča morala upoštevati v času vračila davka, zato je po presoji sodišča relevantna tudi v primeru, ko se odloča o tožnikovem pravnem interesu za vstop v postopek in jo je po presoji sodišča toženka utemeljeno navedla med razloge, s katerimi tudi utemeljuje, da tožnik nima pravnega interesa za vstop v postopek.

19. Sodišče se strinja tudi z razlogi davčnega organa in toženke, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, zato je davčni organ pravilno postopal in njegov predlog na pravni podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Tožnikovi očitki, da ne bi smel vsebinsko odločiti o zadevi, dokler ni odločil o vstopu stranke v postopek, niso pravilni. V zadevi obnove davčni organ ni vsebinsko odločal, saj je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel v postopku predhodnega preizkusa po 267. členu ZUP. Obnova postopka je samostojen institut po ZUP in se o njej odloča neodvisno od drugih institutov, torej tudi neodvisno od zahteve za vstop v postopek, saj se razlogi za obnovo presojajo samostojno. Neutemeljeni so tožnikovi očitki, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Izpodbijani sklep vsebuje vse obvezne sestavine po ZUP (214. člen v zvezi z 228. členom ZUP), obrazložitev pa vsebuje konkretne razloge, zato sodišče bistvenih kršitev pravil postopka ne vidi.

20. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so po oceni sodišča relevantne. Glede ostalih tožbenih navedb, pa so odgovori nanje razvidni iz konteksta te sodbe. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS kot tudi ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZZS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 22. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi v davčnem postopku izvedeni in pravilno presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 Po tretjem odstavku 57. člena ZUP pooblastilo preneha s prenehanjem pravne osebe, ki ga je dala. 2 Po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 terjatev zavezanca za davek po tem členu (ki nosi naslov Vračilo davka) ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih niti predmet izvršbe.