Jedro

Investitorstvo, kot ga opredeljuje ZGO-1, ni nujno vezano na lastništvo objekta ali zemljišča, na katerem objekt stoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor odredil, da mora tožnik takoj ustaviti gradnjo počitniške hišice s prizidkom na parc. št. 687/17 k.o. ... ter nadstreška na parc. št. 687/8 iste k.o. in da mora vse zgrajeno do dne 31. 3. 2013 na svoje stroške odstraniti in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje. Prav tako je v zvezi z nelegalno zgrajenimi objekti odredil prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. V primeru, če zavezanec ne bo izvršil naložene obveznosti, pa se bo opravila izvršba po drugih osebah. V obrazložitvi odločbe gradbeni inšpektor navaja, da ugotovitve v zvezi z gradnjo izhajajo iz ogleda na kraju samem dne 14. 9. 2012 ter zaslišanja zavezanca dne 1. 10. 2012. Ugotovil je, da je gradnja spornih objektov v nasprotju z namensko rabo zemljišča, saj je to v prostorskih aktih namenjeno za kmetijstvo. Prav tako objektov ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ne bi bilo potrebno gradbeno dovoljenje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno spremenila izrek prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1 (2. točka izreka) in na izvršbo (3. točka izreka). Ugotovila je namreč, da parc. št. 687/8 k.o. ... ni v lasti inšpekcijskega zavezanca, temveč v lasti A.A., zato je v zvezi z navedeno parcelo izrekla le tiste omejitve, ki ne omejujejo lastnika zemljišča. Tožnik tudi ni bil popolno obveščen o posledicah izvršbe, zato je izrek v 3. točki dopolnila z besedilom „ali s prisilitvijo“. V preostalem pa je ugotovila, da pritožba ni utemeljena. Prav tako morebitne aktivnosti inšpekcijskega zavezanca v smeri legalizacije obstoječih objektov ne morejo vplivati na odločitev o izrečenem ukrepu.

Tožnik v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Z odločbo je bilo tudi poseženo v tožnikovo človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino (poseg v zasebno lastnino). Zatrjuje, da ni lastnik nepremičnine parc. št. 687/8 k.o. ..., na katero se tudi nanaša izrečeni inšpekcijski ukrep, temveč je lastnik navedene parcele A.A. Ker se odločba nanaša na nepremičnino, katere latnik ni tožnik, je odločba nezakonita, saj tožnik nima pravice posegati v tujo nepremičnino. Prav tako izrek odločbe ni ustrezno določen in tudi ni izvršljiv, ker način in obseg izvršbe sploh nista določena, temveč se pavšalno navaja, da je tožnik dolžan vzpostaviti prvotno stanje. Pri tem pa ni navedeno, kakšno naj bi to stanje bilo. Tudi izrek o izvršbi po drugih osebah je nedoločen, ker ne določa osebe izvajalca. Tako ni jasno, komu bi morala tožeča stranka dopustiti poseg v objekt. Odločba je tudi v nasprotju z načelom materialne resnice, saj mora organ z gotovostjo ugotoviti resnično dejansko stanje. Pri tem mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so za zavezanca ugodna. Tožena stranka pa se do pobude za spremembo namembnosti nepremičnine ni ustrezno opredelila. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Po navedeni zakonski ureditvi sta za opredelitev gradnje kot nelegalne pravno pomembni le dve okoliščini: da gre za gradnjo, za katero je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in da to gradbeni dovoljenje ni bilo pridobljeno. Tožnik pa ne navaja, da bi pri obravnavanem objektu šlo za gradnjo, za kakršno ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, niti tega, da bi zanjo pridobil gradbeno dovoljenje.

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena istega zakona, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed drugih sankcij za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oz. objekt. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravno sodne prakse s tega področja. Tako se sankcije 152. člena ZGO-1 primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Iz podatkov spsia je razvidno, da je tožnik v svoji izjavi, ki jo je podal na zapisnik dne 1. 10. 2012, izjavil, da je parcelo št. 687/17 k.o. ... v letu 2006 kupil od A.A., da je v letu 2008 pričel z gradnjo hišice, ki ji je v letu 2009 dogradil prizidek, v mesecu juniju 2011 pa je tudi zgradil nadstrešek. Enako izhaja tudi iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 14. 9. 2012, kjer je inšpektor tudi navedel, da nadstrešek stoji na sosednjem zemljišču parc. št. 687/8 iste k.o., ki je v lasti A.A. Po 4.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sama izvaja. Investitorstvo, kot ga opredeljuje ZGO-1, torej ni nujno vezano na lastništvo objekta ali zemljišča, na katerem objekt stoji. To pomeni, da navedba, da nadstrešek stoji na zemljišču, ki ni v lasti tožnika, le-tega še ne izključuje kot investitorja obravnavanega objekta.

Sodišče zato meni, da se je tožena stranka pri določitvi tožnika kot investitorja in s tem inšpekcijskega zavezanca pravilno oprla na zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 1. 10. 2012 in zapisnik o ogledu z dne 14. 9. 2012. Iz zapisnika namreč izrecno izhaja, da je tožnik investitor nadstrešnice, temu pa tudi v tožbi ne ugovarja. Tožnik torej kot oseba, ki je izvajala graditev objekta, ustreza opredelitvi investitorja v smislu 2. člena ZGO-1. Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja, ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožen stranke, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato ugovori tožnika ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Tako je nerelevanten tožbeni ugovor, da je tožnik predlagal spremembo prostorskega akta glede namembnosti zemljišča, saj se v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja, torej ali je skladen z obstoječim prostorskim aktom. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožnik takšnega dovoljenja nima, pa bi ga tudi po mnenju sodišča moral imeti.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o nedoločnosti izreka inšpekcijske odločbe, zaradi česar naj le-ta ne bi bila izvršljiva. V 1. točki izreka so natančno opisani objekti, ki jih je tožnik zgradil brez gradbenega dovoljenja. S tem je torej jasno opredeljen predmet izvršbe in posledično tudi obveznost tožnika glede odstranitve objektov. Prav tako je naložena vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, to pa je omogočiti rabo zemljišča za kmetijstvo. S tem je tako po presoji sodišča obveznost tožeče stranke dovolj natančno določena in ima tudi vse potrebne sestavine, da je mogoče odločbo izvršiti.

V skladu z določbo 148. člena ZGO-1 se v primeru, ko je z inšpekcijsko odločbo odrejena odstranitev že zgrajenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Opredelitev načina izvršbe v odločbi o izrečenem inšpekcijskem ukrepu je torej opozorilne narave. Določitev tretje osebe, ki bo realizirala izrečeni ukrep, če inšpekcijski zavezanec ne bo ravnal v skladu z inšpekcijsko odločbo, pa je stvar postopka prisilne izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ki pa se opravlja po določbah ZUP. Zaradi navedenega je neutemeljen ugovor tožnika, da zaradi nedoločitve osebe izvajalca način izvršbe ni določen. O tem bo namreč organ odločil s posebnim sklepom v okviru prisilnega izvrševanja odločbe gradbenega inšpektorja.

Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je bilo z odločbo poseženo človekove pravice oz. temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino) tožeče stranke, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.