Jedro

Civilno sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (točka 1. izreka) in izreku o pravdnih stroških (točki 3. in 4. izreka) delno spremeni, tako da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 10.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2007 dalje do plačila, znesek odmerjenih pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki (2.134,86 EUR) se nadomesti z zneskom 1.019,10 EUR, znesek odmerjenih pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki (2.121,54 EUR) pa se nadomesti z zneskom 2.889,69 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 263,35 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo (točka I. izreka), da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 21.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.4.2007 dalje do plačila (1. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo 30.311,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2007 dalje pa je zavrnilo ( 2. točka izreka). Glede pravdnih stroških je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.134,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.121,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (4. točka izreka). Hkrati je sodišče prve stopnje sklenilo (točka II. izreka), da se ne ugodi zahtevi tožene stranke za izločitev izvedenca prim. C. V., dr. med.

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pritožil toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodi le v višini 4.500,00 EUR, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi navaja, da je podan najmanj 35% tožnikov soprispevek. Tožnik je bil tisti, ki je kljub toženčevi prepovedi in dalj časa trajajočem sporu pripeljal na toženčeve nepremičnine in zahteval, naj toženec z njegove zemlje umakne svoje stvari. Sodišče kraja škodnega dogodka ni ugotovilo. Tožnik je bil pobudnik spora. Tožnikovo ravnanje pomeni izzivanje, saj sta bila traktor in bager na cesti vidna že od daleč. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju sokrivde ugotoviti vzroke in posledice. Odločilne okoliščine za tožnikov soprispevek so, da je med pravdnima strankama obstajal dolgoletni spor, da je bilo tožniku dobro poznano toženčevo zdravstveno stanje (prebolena možganska kap), značaj in način reagiranja, da se hitro razburi in da je nepopustljiv in odločen glede vprašanja lastništva ter da je toženec tožniku prepovedal vožnje oz. pluženje po toženčevi zemlji. Toženec dalje očita bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za pritegnitev novega izvedenca nevrološke stroke, s čimer je bilo toženi stranki onemogočeno vsebinsko obravnavanje. Izvedenec je pri izdelavi svojega mnenja upošteval dejstva in dokaze, ki niso del pravdnega spisa in se tožena stranka do njih ni mogla izjasniti, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Izvedeniškega mnenja ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni zaslišalo izvedenca V. niti imenovalo novega izvedenca. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati dokazov, ki so bili predloženi po izdelavi izvedeniškega mnenja. Napačen je tudi sklep glede izločitve izvedenca zaradi njegove pristranosti. Sodišče je spregledalo, da je izvedenca imenovalo zaradi manjka medicinske strokovnosti, ter navedbo izvedenca, da lahko njegovo delo strokovno oceni le drug izvedenec oz. predstojnik medicinske stroke. Sodišče ne navede odločilnih razlogov glede navedb tožene stranke, ki se nanašajo na specialista nevrologa oz. drugega izvedenca. Sodišče se tudi ne opredeli do bistvene kršitve izvedenca, ki je kot podlago za svoje mnenje uporabil medicinsko dokumentacijo, ki ni del pravdnega spisa. Zato bi bila potrebna izločitev izvedenca. Glede izdanega sklepa očita sodišču kršitev 8., 14. in 15. točke čl. 339/2 ZPP.

Toženec nasprotuje tudi prisojeni odškodnini kot previsoki. Primerna odškodnina za telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem bi znašala največ 6.000,00 EUR, saj bodočih telesnih bolečin ni. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu 43 dni, čeprav je tožnik trdil le 28 dni. Odločitev sodišča o prisoji odškodnine za strah je arbitrarna, saj je ni moč preizkusiti. Iz obrazložitve ne izhaja, kolikšno odškodnino je sodišče prisodilo iz naslova primarnega strahu in kolikšno iz sekundarnega strahu. Ugotovitve, da se je tožnik bal za svoje življenje, ni mogoče šteti kot okoliščine, na podlagi katere bi lahko odmerilo primarni strah. Tožnik ni utrpel primarnega strahu velike intenzitete, saj je reakcije toženca lahko pričakoval in je traktor pred in po dogodku vozil nemoteno, toženec pa se mu neposredno ni približal, torej tožnik ni bil življenjsko ogrožen. Sicer pa bi moralo sodišče izhajati iz tožbenih navedb, da je tožnik primarni strah utrpel še 1 mesec po dogodku, kar pomeni nesklepčno trditveno podlago. Sodišče ni presodilo intenzitete sekundarnega strahu ter je za kratko časovno obdobje (1 mesec) začasne zaskrbljenosti prisodilo enormno visoko odškodnino. Glede prisojene odškodnine zaradi skaženosti je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče odločilne razloge oprlo na izvedene dokaze in njihovo vsebino, glede česar obstaja bistveno razhajanje, zato je podana kršitev po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. Izvedenec ni podal mnenja glede skaženosti, v dopolnitvi izvedenskega mnenja pa se o skaženosti ni določno izjasnil, ampak je podal teoretična izhodišča. Tožnik ima le kozmetični defekt, ki ob običajnem pogledu ni viden, zato pogoji za prisojo odškodnine niso izpolnjeni. Sodišče ne loči pravnega standarda skaženosti, o njem nima odločilnih dejstev, zato odločitve v tem delu ni moč preizkusiti. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pretirana in v nasprotju z enotno sodno prakso. Tožnik lahko po škodnem dogodku opravlja vse običajne in redne življenjske aktivnosti in v tem smislu ni omejen. Sodišče je ugotovilo le obstoj povečanih naporov pri opravi običajnih življenjskih aktivnosti. Tožnik lahko normalno je, opravlja vse fiziološke potrebe, skrbi zase in v okviru teh aktivnosti ni omejen, zato ni upravičen do odškodnine iz tega naslova. Sodišče ni imelo podlage v izvedenskem mnenju, saj je izvedenec podal oceno glede invalidnine, ki ni predmet tožbe in je izvedeniško mnenje v tem delu nesklepčno. Sodišče ne opiše, pri katerih rednih življenjskih aktivnostih je tožnik moten oz. jih ne more opravljati. Celotna prisojena odškodnina neutemeljeno odstopa od enotne in utečene sodne prakse, za kar ni podlage ne v dejanskem ne v materialnem smislu. Toženec se sklicuje tudi na svoje navedbe v vlogah z dne 29.1.2010 o nestrinjanju s posameznimi ocenami izvedenca, ki nimajo podlage v listinski dokumentaciji spisa, ki naj štejejo kot pritožbene navedbe.

Zmotna je tudi odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti, saj bi bil tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe prve stopnje, torej od trenutka, ko je prisojena odškodnina in je znana višina terjatve. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče toženi stranki ni upoštevalo priglašenih 400,00 EUR za plačilo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Čeprav tega predujma tožena stranka ni plačala, je ta znesek šel iz proračuna brezplačne pravne pomoči in bi ga sodišče moglo upoštevati pri poračunanju pravdnega uspeha. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe. Ker tožeča stranka ni uspela s predlogom za izdajo začasne odredbe, se stroški ne bi smeli priznati kot potrebni stroški, pač pa bi morala tožeča stranka povrniti toženi stranki vse stroške v postopku izdaje začasne odredbe.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec je po izteku pritožbenega roka poslal vlogo, v kateri je sporočil, da je tožnik 5.1.2011 umrl. Ker ima tožnik v postopku pooblaščenca, prekinitev postopka ni potrebna (1. točka 205. člena ZPP). Prav tako smrt tožnika po izdaji prvostopenjske sodbe nima vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj gre za okoliščino, nastalo izven časovnih meja pravnomočnosti. S časovnimi mejami pravnomočnosti so namreč zajeta le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (torej do 9.9.2010). Ker pritožbeno sodišče presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje po stanju na dan zadnje glavne obravnave, smrt oškodovanca (tožnika) med pritožbenim postopkom ne vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. Obravnavani tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 3. odstavku 134. člena Kazenskega zakonika in poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena Kazenskega zakonika, ker je tožnika telesno poškodoval, ko je 9.3.2004 okrog 16. ure na lokalni cesti v S. v vetrobransko steklo kmetijskega traktorja, last tožnika, vrgel leseno poleno (dolžine 0,5 m in debeline 0,09 m), ga razbil, leseno poleno pa je skozi razbito šipo zadelo tožnika v glavo, pri čemer je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, česar bi se glede na velikost polena in dejstvo, da je tožnik sedel za vetrobranskim steklom, toženec moral in mogel zavedati.

V skladu s 14. členom ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja, kot ga je obravnavalo kazensko sodišče, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo torej pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, to pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja, (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze, nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (t. j. ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv).

Toženec neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obstoju deljene odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in upoštevalo, da sta bili pravdni stranki vsaj od leta 2002 v sporu. Ne drži pa pritožbena trditev, da sodišče ni ugotavljalo kraja škodnega dogodka, saj iz ugotovitev izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo na lokalni cesti v Skomarju, kot izhaja tudi iz izreka kazenske obsodilne sodbe. Četudi bi bila cesta toženčeva, je pritrditi razlogom prvostopenjskega sodišča, da samo nahajanje tožnika na cesti, ki jo je plužil, ob tem, da je tožnik, ko je ustavil pred oviro – toženčevim bagrom na cesti, čakal v traktorju, ne da bi ga zapustil, ne more biti razlog za agresivno toženčevo reakcijo - da je vrgel (pol metra dolgo in 0,09 m debelo) leseno poleno v tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je sledilo verodostojnejši izpovedi tožnika, je jasna in prepričljiva ter napravljena v skladu z 8. členom ZPP, iz tožnikove izpovedbe pa tudi izhaja (zapisnik z glavne obravnave dne 14.10.2009 na l.št. 61 spisa), da ni vedel, da je bil toženec v bolnišnici zaradi možganske kapi in da toženca kljub temu, da ga je poznal, ni imel za osebo, ki se hitro razburi in je nagle jeze. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo toženčev ugovor o tožnikovem soprispevku in ga pravilno zavrnilo (171. člen Obligacijskega zakonika - OZ), česar toženec s pritožbenimi trditvami ne more izpodbiti.

Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za pritegnitev novega izvedenca oziroma zaslišanjem izvedenca V.. Pravila o izvedbi dokaza z izvedencem vsebuje ZPP v členih 243 do 255. Dokazovanje z izvedencem vodi sodišče (252. člen ZPP), ki lahko po potrebi od izvedenca tudi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Postopek v primeru nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja, pomanjkljivosti ali dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja pa je določen v 254. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je tako po pripombah tožene stranke na izvedeniško mnenje od izvedenca tudi pridobilo dodatna pojasnila oz. dopolnitev izvedeniškega mnenja. Po nadaljnjih pripombah toženca na dopolnitev izvedeniškega mnenja, v katerih je toženec vztrajal, da zaslišanje izvedenca V. ne bi doprineslo k razjasnitvi spornega predmeta in naj se zato angažira drug izvedenec, je sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi dne 9.9.2010 (zapisnik na l.št. 158 v spisu) sprejelo sklep, da se dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev drugega izvedenca ne ugodi, ker za to ne obstajajo razlogi. Ker tožena stranka ob tem ni uveljavljala nobene procesne kršitve, tudi v pritožbi pa ne pojasni, zakaj teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče pritožbene očitke o izvedbi dokaza z izvedencem, ki po vsebini pomenijo pritožbeni razlog relativne bistvene kršitve postopka (1. odstavek 339. člena ZPP) v zvezi z izvajanjem dokazov (243 - 256. člen ZPP), skladno z 286.b členom ZPP ne more upoštevati. Neutemeljen je tudi očitek kršitev 8., 14., in 15. točke čl. 339/2 ZPP, saj zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ne pomeni nobene od teh kršitev.

Očitek, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati dokazov, ki so bili predloženi po izdelavi izvedeniškega mnenja, kar pomeni očitek kršitve postopkovne določbe iz 6. odstavka 286. člena ZPP, je nekonkretiziran, saj pritožba ne pojasni, kako naj bi očitana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kot zahteva 1. odstavek 339. člena ZPP.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep o izločitvi izvedenca, vsebovan pod točko II. izreka izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izločitev pravilno obravnavalo po določilu 1. odstavka 247. člena ZPP v zvezi s 70. členom ZPP. Pravilno je presodilo in ustrezno obrazložilo, da tožena stranka v zahtevi za izločitev ni navajala takšnih razlogov, ki bi omogočali zaključek o pristranskosti izvedenca, saj je zahtevo za izločitev izvedenca utemeljevala le z nestrinjanjem z zaključki in opozorilom izvedenca o neprimernosti pripomb, kar pa ne pomeni, da izvedenec ni deloval nepristransko. Tudi očitek kršitev po 8., 14., in 15. točki čl. 339/2 ZPP glede izdaje sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca tako ni utemeljen.

Pritožbeno nasprotovanje višini odmerjene odškodnine pa je delno utemeljeno.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovljenim obsegom fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino leve strani obraza, prelom leve zgornje čeljustnice s premikom kostnih odlomkov, prelom loka leve ličnice s premaknitvijo, očalno modrico ob levem očesu, kri v levi čeljustni votlini, okvaro levega podočesnega živca z moteno čutilnostjo in okvaro čeljustne veje obraznega živca na levi strani, zaradi česar je trpel tri dni hude trajne bolečine, deset dni hujše občasne, en mesec občasno zmerne bolečine in štiri mesece občasno lahke bolečine, kar pritožbeno ni izpodbijano. Ugotovilo je tudi, da tožnik zaradi poškodb bodočih telesnih bolečin ne bo trpel, kar pritožnik poudarja. Glede trajanja bolniškega staleža kot ene od neugodnosti zaradi zdravljenja pritožnik trdi, da je sodišče brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu 43 dni. Tožbene trditve o 23 dneh bolniškega staleža je tožnik dopolnil na prvem naroku za glavno obravnavo, torej je pravočasno navedel, da je bil v bolniškem staležu 43 dni, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ostale tožnikove neugodnosti zaradi zdravljenja je prvostopno sodišče ugotovilo v drugem odstavku na strani 9 sodbe. Ker jih tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Glede na ugotovljen obseg tovrstne škode in upoštevajoč kriterije iz člena 179 OZ ustreza tem okoliščinam pravična denarna odškodnina v nižjem znesku, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca delno ugodilo in po sodišču prve stopnje v višini 7.500,00 EUR odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja znižalo za 1.500,00 EUR, kot se zavzema tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da bi lahko tožniku iz tega naslova šla odškodnina največ v znesku 6.000,00 EUR.

Za strah je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku odškodnino v znesku 3.500,00 EUR. Zakon kot pravno priznano nepremoženjsko škodo opredeljuje zgolj strah (179. čl. OZ). Sodišče prisodi za to nepremoženjsko škodo oškodovancu enotno odškodnino ne glede na to, za kakšno vrsto strahu gre ali celo morda za obe vrsti, kot gre pri oškodovancu v konkretnem primeru, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje tožena stranka v svoji pritožbi zaradi nedoločenih posameznih zneskov odškodnine - ločeno za primarni in sekundarni strah, torej ni podana. Neutemeljeno pritožba tudi meni, da odločitve ni moč preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega te nepremoženjske škode tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje – ugotovilo je tako intenzivnost kot trajanje primarnega in sekundarnega strahu: tožnik je utrpel močan primarni strah ob udarcu polena v šipo in glavo in nato še nekaj časa, ko je vozil približno sto metrov vzvratno, in sicer se je takrat tožnik bal za svoje življenje. Iz tožbe izhajajo ustrezne trditve o primarnem strahu, zato pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču postopkovno kršitev po 287. členu ZPP. Glede sekundarnega strahu pa je ugotovilo, da je tožnik trpel močan strah do pregleda v bolnici, torej približno tri ure, kasneje pa je bil še štiri dni močno stalno zaskrbljen in en mesec zmerno občasno zaskrbljen za izid zdravljenja, pred operacijami in drugimi zdravstvenimi posegi, pred možnim nastankom komplikacij in trajnimi posledicami. Utemeljeno pa tožena stranka uveljavlja, da za strah odmerjena odškodnina v znesku 3.500,00 EUR pomeni previsoko odškodnino. Po mnenju pritožbenega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za to obliko škode v skladu s 179. členom OZ znesek 1.000,00 EUR.

Delno utemeljene so tudi pritožbene trditve toženca o previsoko prisojeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno toženec sicer nasprotuje ugotovitvam prvostopnega sodišča glede obsega omejitev življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi obravnavanih poškodb trpi tožnik, saj je prvostopno sodišče pravilno in prepričljivo ugotovilo, da tožnik zaradi oslabljenega čuta za dotik in zmanjšane funkcije dela kože na levi strani obraza za obrambo pred škodljivimi vplivi iz okolja ter nečutenja ustne sluznice na levem licu določene omejitve ima, in sicer gre za omejitve pri britju, uživanju hrane in pijač ter fizičnih opravilih, pri katerih se napor odraža v stiskanju zob, zaradi zelo zmanjšane gibljivosti spodnje veke levega očesa pa je okrnjena njena varovalna funkcija pred vplivi močne svetlobe na oko.

Delno utemeljene pa so pritožbene navedbe o previsoko odmerjeni odškodnini iz tega naslova, saj duševne bolečine oškodovanca zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot jih je prepričljivo ugotovilo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (kriterijev iz člena 179 OZ) ne opravičujejo prisoje odškodnine v tako visokem znesku, kot jo je v znesku 9.200,00 EUR odmerilo prvostopno sodišče, ampak znaša pravična denarna odškodnina ob navedenih ugotovitvah za to obliko škode 3.000,00 EUR, zato je potrebno delno ugoditi pritožbi toženca in za 6.200,00 EUR znižati odmerjeno denarno odškodnino iz tega naslova, v še izpodbijanem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je znesek odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti previsok. Skaženost pomeni tako spremembo oškodovančevega izgleda, da je navzven vidna, da vzbuja v okolici pozornost, nelagodnost okolice in oškodovanca ter s tem povezane duševne bolečine. Vendar pa zaključek o podani skaženosti sprejme sodišče, ne pa izvedenec, zato pritožba neutemeljeno očita kršitev po 15. točki čl. 339/2 ZPP. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo objektivni vidik spremenjene zunanjosti tožnika, torej katere posledice v tožnikovem izgledu bodo stalne oz. trajne, njihov vpliv na psihično počutje oškodovanca pa je ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedi. Tako je pravilno ugotovilo, da pride zaradi omejene gibljivosti levega ustnega kota do dobro vidne nesimetrične ustne reže ter da se na manjšem delu kože levega lica krvne žilice ob temperaturnih spremembah refleksno drugače odzivajo. Vizualnih sprememb na obrazu ni moč skriti, kar povzroča neprijetni izgled tožnika in vzbuja pozornost drugih ljudi, tožnik pa je zato prizadet, izgled ga moti in je v zadržan v družbi. Tudi v tem delu ima sodba zadostne razloge za preizkus, zato ni podana očitana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa znaša primerna denarna odškodnina iz tega naslova 1.000,00 EUR, v presežku pa zahtevek ni utemeljen.

Skupna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti v višini 11.000,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo za primerljivo škodo in predstavlja 11 povprečnih neto plač v času sojenja.

Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obrestih, katerega začetek je prvostopenjsko sodišče določilo z dnem 5.4.2007, torej po dne 2.4.2007 vloženi tožbi.

V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002 je spremenjena dotedanja sodna praksa o priznavanju zamudnih obresti od denarne odškodnine za povrnitev nepremoženjske škode od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti (378. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma, ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka od njega zahteva, da izpolni obveznost. (299. člen OZ). Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico uveljavljati zamudne obresti od uveljavljane terjatve. Sicer pa je toženec tekom postopka na prvi stopnji obrestnemu delu zahtevka nasprotoval le s trditvami, da le-ta ni v skladu z zakonom in sodno prakso, torej konkretno ni nasprotoval tožnikovim trditvam o nastanku zamude dne 5.4.2007, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od 5.4.2007 dalje.

Očitek kršitve ustavne pravice načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic je potrebno zavrniti kot nekonkretiziran.

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odst. 165. čl. ZPP moralo ponovno odločiti tudi o obsegu pravdnih stroškov, ki sta jih glede na spremenjeni uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje dolžni povrniti pravdni stranki. Tožeča stranka je v pravdi uspela v obsegu 21 % (zahtevala je 52.161,00 EUR, prisojeno pa ji je 11.000,00 EUR), tožena stranka pa v obsegu 79 %.

Glede odmere pravdnih stroškov tožeče stranke pritožba konkretizirano in utemeljeno nasprotuje le stroškom za izdajo začasne odredbe. O teh stroških je že bilo odločeno s pravnomočnim sklepom z zavrnitvi začasne odredbe z dne 3.5.2010 (l.št. 127 v spisu), ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov za izdajo začasne odredbe. Poleg tega pa je postopek za izdajo začasne odredbe poseben postopek, v katerem tožnik ni uspel, zato do nagrade za predlog za izdajo začasne odredbe ni upravičen. Pritožnik ostalim priznanim pravdnim stroškom tožnika ne nasprotuje konkretizirano. Glede svojih pravdnih stroškov pa toženec neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče upoštevati tudi 400,00 EUR za plačilo dopolnilnega izvedeniškega mnenja, saj tak strošek tožencu ni nastal, poleg tega pa njegove povrnitve niti ni zahteval. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 4.852,86 EUR, upoštevaje 21% uspeh pa 1.019,10 EUR.

Upoštevaje uspeh tožene stranke pa znašajo njeni pravdni stroški (po sodišču prve stopnje odmerjeni na 3.657,84 EUR) 2.889,69 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo (na podlagi 4. odstavka 358. člena ZPP) in spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in odločitvah o pravdnih stroških tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, nadaljnjo pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo, ob pritožbenem preizkusu pa ob tem tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo in sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku od zahtevanega znižanja odškodnine za 17.350,00 EUR uspela za 10,850,00 EUR, kar predstavlja 62,5 % uspeh pritožbe, zato ji mora tožeča stranka sorazmerno temu uspehu povrniti potrebne pritožbene stroške (I. in II. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s členom 154. čl. ZPP). Za pritožbeni postopek potrebne stroške je sodišče ocenilo: nagrado za pritožbo (750 točk – tar.št. 21 OT, ob vrednosti točke 0,459 EUR) in materialne stroške (2% od 750 točk), povečano za 20% DDV, kot nepotrebne pa konferenco s stranko in sprejem sodbe (50 točk) ter sodno takso, saj je tožena stranka oproščena plačila sodnih taks. Glede na pritožbeni uspeh mora tožeča stranka toženi povrniti znesek 263,35 EUR pritožbenih stroškov.