Jedro

Če je tožena stranka hkrati tudi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, v primeru izvirne pridobitve lastninske pravice zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potreben; če pa je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine tretja oseba, je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine upravičen zaradi načela pravnega prednika, ki je uzakonjen v drugem odstavku 9. člena ZZK-1 in s katerim se zagotavlja tudi učinkovitost pridobljenih pravic.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišče druge stopnje se delno tako spremeni, da se (tudi) pritožba drugotožene stranke zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari – kolikor se nanaša nanjo – zavrne in se (tudi) v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, v delu odločitve o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka pa tako, da odločitev o njih poslej glasi: „Prvotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške prvostopenjskega postopka v znesku 2.732,68 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.408,66 EUR, vse v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.“ Prvotožena stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 348,07 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti revizijske stroške v višini 578,37 EUR v 15 dneh od izdaje te sodbe, od tedaj dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje tožeče stranke in prvo tožene stranke sodi nepremičnina na Jesenicah in da sta deleža strank na tem premoženju enaka. Pravdni postopek je ustavilo v delu, v katerem je tožeča stranka tožbo umaknila. Toženima strankama je naložilo izstaviti tožeči stranki za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka na predmetni nepremičnini vknjižila do ½, ter nerazdelno plačilo stroškov postopka v znesku 2.732,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da iz njenega izreka sledi, da je tožeči stranki za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino dolžna izstaviti le prvotožena stranka, tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pa se zavrne. Spremenilo je tudi odločbo o stroških in tožeči stranki naložilo plačilo pritožbenih stroškov drugotožene stranke. Pritožbo prvotožene stranke je zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker prvi toženec ni zemljiškoknjižni lastnik spornega stanovanja in pravni posel prenosa lastninske pravice med prvo in drugo toženo stranko še ni bil izveden do konca, je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je zemljiškoknjižno listino dolžna izstaviti le prvotožena stranka, ker je drugotožena stranka svojo obveznost izpolnila s tem, da je prvi toženki dovolila vknjižbo na stanovanju. Sodišči se nista opredelili do navedb druge toženke v odgovoru na tožbo z dne 15.5.2003, da si le-ta do dokončnega poplačila nepremičnine pridržuje zakonsko pravico prepovedi odtujitve stanovanja po stanovanjskem zakonu in prodajni pogodbi. Pravni položaj tožnice je po odločitvi pritožbenega sodišča negotov, poleg tega pa je sodišče na prvega toženca preneslo več pravic kot jih ta dejansko ima. Med tožencema je bila sklenjena tudi Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (A5), pa toženi stranki te pogodbe še nista podpisali in realizirali vknjižbe lastninske pravice na spornem stanovanju na ime prvotožene stranke. Zmotna je navedba pritožbenega sodišča, da je drugotoženka svojo obveznost glede prenosa lastninske pravice že izpolnila, saj iz pogodbe (A5) izhaja, da ima zemljiškoknjižna dejanja, ki izvirajo iz navedene pogodbe, pravico opravljati vsaka pogodbena stranka in bi se drugotoženka predmetni pravdi lahko izognila tako, da bi prvega toženca vknjižila kot lastnika. Meni, da ji lahko zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo solastninske pravice izda le druga toženka. Svoje naziranje podkrepi s tolmačenjem 150. člena Zakona o zemljiški knjigi. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, toženima strankama pa nerazdelno naloži plačilo stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnica in prva tožena stranka sta razvezana zakonca. V tem sporu je tožnica zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja ter od svojega nekdanjega moža (prvotoženca) in zemljiškoknjižnega lastnika stanovanja (drugotoženca) uveljavljala zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo svoje lastninske pravice na polovici stanovanja.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica stvarno pravico na polovici stanovanja pridobila izvirno, na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Za izvirne pridobitve stvarnih pravic je značilno, da se pravica pridobi in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika, neodvisno od volje prejšnjega imetnika, in sicer v trenutku, ko nastopijo tista pravna dejstva, na katera zakon veže posledico – pridobitev oziroma prenehanje pravice. Posledica izvirne pridobitve lastninske pravice je tudi okoliščina, da novi lastnik lastninsko pravico pridobi še pred vpisom te pravice v njegovo korist v zemljiško knjigo. Čeprav v primerih izvirne pridobitve lastninske pravice za njeno pridobitev razpolagalno pravno dejanje prejšnjega lastnika ni potrebno, lahko novi lastnik doseže vknjižbo, s katero se izvirna pridobitev lastninske pravice izkaže, samo na podlagi ustrezne javne oziroma zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove pravice. Nastop te pravne posledice (izvirne pridobitve lastninske pravice) pa lahko zemljiškoknjižni lastnik bodisi prizna bodisi zanika. Posebnost tega primera je v tem, da nekdanji mož tožnice ni hkrati tudi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ki po pravnomočni ugotovitvi sodišča spada v skupno premoženje.

8. Drugotožena stranka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala terjani ugotovitvi lastninskega stanja ter izdaji zemljiškoknjižnega dovolila, temveč je le izjavila, da si do dokončnega poplačila nepremičnine pridržuje zakonsko pravico prepovedi odtujitve stanovanja po stanovanjskem zakonu in prodajni pogodbi, kar pa ne vpliva na dejstvo, da je z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila svojo obveznost izročitve nepremičnine izpolnila ter da vsebinsko ne nasprotuje ureditvi premoženjskega razmerja med bivšima zakoncema. Navedeno pomeni, da je druga tožena stranka zahtevek smiselno pripoznala.

9. Revidentka pravilno navaja, da je na podlagi druge alineje prvega odstavka 150. člena ZZK-1 tožbeni zahtevek utemeljen tudi zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Omenjeno določbo je treba razumeti v povezavi s 3. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1, na podlagi katere se vknjižba lastninske pravice dovoli tudi na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice, in v povezavi s 5. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1, na podlagi katere se vknjižba lastninske pravice dovoli tudi na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga. Če je tožena stranka hkrati tudi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, v primeru izvirne pridobitve lastninske pravice zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potreben; če pa je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine tretja oseba, je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine upravičen zaradi načela pravnega prednika, ki je uzakonjeno v drugem odstavku 9. člena ZZK-1 in s katerim se zagotavlja tudi učinkovitost pridobljenih pravic.

10. Ker je pritožbeno sodišče v revizijsko izpodbijanem delu odločbe zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o glavni stvari, je revizijsko sodišče tožničini reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz prve točke izreka.

Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka poseglo upoštevaje vse okoliščine primera (drugi odstavek 154.člena ZPP). Glede na to, da je drugotožena stranka tožbeni zahtevek smiselno pripoznala ter upoštevaje dejstvo, da je bilo treba s tožbenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine zajeti tudi zemljiškoknjižnega lastnika, je revizijsko sodišče odločilo, da nosi prvostopenjske, pritožbene in revizijske stroške prvotožena stranka, ki je pravdo v celoti izgubila, hkrati pa zakrivila, da je bila pravda v delu potrebna tudi zoper drugotoženo stranko (četrti odstavek 161. člena ZPP). Glede odmere prvostopenjskih in pritožbenih stroškov revizijsko sodišče ni posegalo v izračun pritožbenega sodišča, revizijske stroške pa je na temelju drugega odstavka 165. v povezavi s drugim odstavkom 154. in četrtim odstavkom 161. člena ZPP odmerilo upoštevaje stroškovnik revidentke na l. št. 175 in določbe Taksne in Odvetniške Tarife.