Jedro

Imenovani zdravnik je za čas od 21. 1. 2007 dalje, kar je več kot mesec dni po vročitvah dokončne odločbe (o priznanju pravic na podlagi invalidnosti tožniku) tožnikovemu delodajalcu in tožniku, odločil, da je tožnik zmožen za delo. Morebitne zahtevke v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti po dokončni odločbi o priznanju pravic na podlagi invalidnosti lahko tožnik uveljavlja le zoper delodajalca, ki mu je po 200. členu ZDR dolžan zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, če pa delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, mu je po 137. členu ZDR dolžan izplačevati nadomestilo plače. S tem, ko je sodišče prve stopnje za tožnika, kljub dokončni in izvršljivi odločbi o priznanju pravic na podlagi invalidnosti ugotovilo začasno nezmožnost za delo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo dokončne odločbe tožene stranke o ugotovljeni zmožnosti za delo ter da se pri njem ugotovi začasna nezmožnost za delo tudi za čas po 21. 1. 2007. Izpoved osebnega zdravnika je poleg navedbe dejstev vsebovala tudi strokovno mnenje, zato je potrebno šteti, da gre za izpoved izvedene priče in stroške, nastale s tem v zvezi, nosi tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2007 in št. ... z dne 2. 3. 2007 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 21. 1. 2007 do 21. 3. 2007, se zavrne.

Tožnik sam nosi svoje stroške postopka.“

II. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2008 se zavrne.

III. Tožnik krije stroške pritožbenega postopka sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo imenovanega zdravnika z dne 24. 1. 2007, potrjeno z dokončno odločbo zdravstvene komisije z dne 2. 3. 2007, s katerima je tožena stranka odločila, da je tožnik od 21. 1. 2007 dalje zmožen za delo, skladno z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Razsodilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi od 21. 1. 2007 do 21. 3. 2007 in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 615,98 EUR v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo je v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 22. 3. 2007 dalje do izdaje sodbe in nadomestilo za čas nezmožnosti za delo s sklepom zavrglo.

2. S posebnim sklepom je priči A. A., tožnikovemu osebnemu zdravniku, priznalo povrnitev nadomestila plače v bruto znesku 71,06 EUR ter toženo stranko obvezalo, da omenjeni znesek nakaže na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v 8 dneh. Sklenilo je tudi, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve.

3. Zoper sodbo, s katero je sodišče odpravilo dokončno odločbo, za dva meseca ugotovilo začasno nezmožnost za delo ter toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je odločba imenovanega zdravnika pravilna in zakonita, saj v obrazložitvi jasno navaja, da je tožnik začasno nezmožen za delo le v obsegu, kot izhaja iz izreka odločbe, ta pa določa, da je tožnik od 21. 1. 2007 dalje zmožen za delo v skladu z omejitvami, kot so mu bile priznane v postopku ugotavljanja invalidnosti. Sodišče je neutemeljeno odločitev oprlo na ugotovitev, da bi tožena stranka pri ugotovitvi začasne nezmožnosti morala upoštevati delovno mesto, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z določenimi omejitvami pri delu je izvršljiva in se na njeni podlagi ugotavlja tudi tožnikova začasna nezmožnost za delo. Dolžnost delodajalca je, da delavcu ustrezno delo zagotovi, kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1. Obstoj drugega dela oziroma zmožnost delodajalca, da takšno delo zagotovi, ne vpliva na postopke ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo. V takšnem primeru je lahko podan zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno s 102. členom ZPIZ-1. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 21. 1. 2007 do 21. 3. 2007 zmožen za delo z omejitvami. Zdravniški pregledi, opravljeni v spornem obdobju, ne izkazujejo nezmožnosti za vsakršno delo. Osebni zdravnik je izrecno potrdil, da bi tožnik delo, z upoštevanjem omejitev, določenih v dokončni odločbi ZPIZ, lahko opravljal. Zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo je zato potrebno zavrniti. Sodišče je neutemeljeno priznalo povračilo stroškov. Tožena stranka zlasti ni dolžna plačati stroškov zastopanja na naroku 12. 12. 2007, saj je tožnikov pooblaščenec pristopil na koncu naroka, neutemeljeno je sodišče tudi priznalo 50 točk za sestavo poročila stranki, kar je v nasprotju z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji).

4. Tožena stranka se posebej pritožuje zoper sklep o povračilu nadomestila plače tožnikovemu zdravniku, ki je bil zaslišan na naroku 12. 12. 2007. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ga sodišče druge stopnje spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je nepravilno uporabilo drugi odstavek 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), saj izpoved priče ne pomeni dokaza z izvedencem. Glede povračila stroškov je skladno z 19. členom ZDSS-1 potrebno uporabiti določbe ZPP, predvsem prvi odstavek 153. člena in 154. člen, ki govorita o plačilu stroškov v povezavi z bremenom dokazovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče plačilo stroškov priče naloži tožeči stranki, podrejeno pa sklep razveljavi.

5. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep o povračilu stroškov pa ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je tožbi priložil dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št.. … z dne 29. 11. 2006, iz katere se vidi, da je bil s 1. 12. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kilogramov, izmenoma sede, stoje in s hojo, kjer se ne zahteva globinski vid, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, s polnim delovnim časom. Tožena stranka se v pritožbi utemeljeno sklicuje na drugi in četrti odstavek 262. člena ter drugi odstavek 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, se izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, pravico do premestitve pa je zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti delodajalec. Tako po določbah 12. in 249. člena ZPIZ-1, kot po 85. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) se za postopke, v katerih se odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki v tretjem in četrtem odstavku 224. člena določa, da postane odločba druge stopnje, s katero je bila odločba prve stopnje nadomeščena, izvršljiva, ko se vroči stranki. Če v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od vročitve. Stranka v upravnem postopku je po drugem odstavku 42. člena ZUP lahko vsakdo, ki je nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku, v tem primeru tudi tožnikov delodajalec, ki so mu z dokončno odločbo naložene obveznosti.

7. Sodišče druge stopnje je zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opravilo poizvedbe o vročitvi in s tem o izvršljivosti dokončne odločbe ZPIZ. Iz sporočila Zavoda, s katerim je sodišče druge stopnje stranki seznanilo na obravnavi in v zvezi s tem nista imeli pripomb, izhaja, da je tožnikov tedanji delodajalec družba B dokončno odločbo o priznanju pravic na podlagi invalidnosti prejel 4. decembra 2006, tožniku pa je bila, sicer s fiktivno vročitvijo po 87. členu ZUP, vročena 17. 12. 2006. Delodajalec je bil dolžan dokončno odločbo ZPIZ izvršiti najkasneje v 15 dneh, k temu ga zavezujejo tako omenjene določbe ZPIZ-1, kot tudi določba 17. člena Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti drugo ustrezno delo v 30 dneh po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, delavec pa v času, dokler mu delodajalec drugega ustreznega dela ne zagotovi, ni dolžan opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi, za katero ni več zdravstveno sposoben, lahko pa opravlja delo z omejitvami, kot jih določa odločba ZPIZ. Pritožba zoper sodbo pravilno navaja, da je tožnikov osebni zdravnik ob zaslišanju povedal, da je bil tožnik zmožen za delo v skladu z omejitvami, določenimi v dokončni odločbi o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Povsem nedvomno je tožnik to potrdil tudi ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi. Imenovani zdravnik je zato, po prepričanju sodišča druge stopnje za čas od 21. 1. 2007 dalje, kar je več kot mesec dni po vročitvah (dejanski oziroma fiktivni) dokončne odločbe tožnikovemu delodajalcu in tožniku, odločil, da je tožnik za delo zmožen. Morebitne zahtevke v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti po dokončni odločbi lahko tožnik uveljavlja le zoper delodajalca, ki mu je po 200. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) dolžan zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, če pa delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, mu je po 137. členu ZDR dolžan izplačevati nadomestilo plače. S tem, ko je sodišče prve stopnje za tožnika, kljub dokončni in izvršljivi odločbi ZPIZ ugotovilo začasno nezmožnost za delo, je materialno pravo zmotno uporabilo. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in zahtevo tožnika, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke o ugotovljeni zmožnosti za delo ter da se pri njem ugotovi začasna nezmožnost tudi za čas po 21. 1. 2007 s spremembo izpodbijane prvostopenjske sodbe, zavrnilo. Posledica zavrnitve tožbenega zahtevka je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik stroške postopka trpi sam.

8. Pritožba tožene stranke zoper sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov, ki jih predstavlja nadomestilo bruto plače tožnikovemu osebnemu zdravniku A. A., zaslišanemu na naroku dne 12. 12. 2007, ni utemeljena. Ker tožena stranka sklepa po višini ne izpodbija, je sodišče druge stopnje pritožbo obravnavalo in izpodbijani sklep presojalo v okviru pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo ob uporabi določb drugega odstavka 68. člena ZDSS-1. Zaslišanje osebnega zdravnika je res predlagal tožnik že v tožbi, vendar je potrebno upoštevati, da sodišče v socialnem sporu obvezujeta načelo materialne resnice in preiskovalno načelo (61. in 62. člen ZDSS-1), po katerih mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Sklep, da bo zaslišalo tožnikovega osebnega zdravnika, je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku 25. 9. 2007 ob navzočnosti pooblaščenke tožene stranke, ki odločitvi sodišča niti po vsebini niti glede stroškov za izvedbo dokaza ni ugovarjala oziroma podala kakršnekoli pripombe. Zdravnik A. A. tožnikovo zdravstveno stanje, kot osebni zdravnik, nedvomno dobro pozna in je zato po teoriji postopka, izvedena priča. Po komentarju prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (dr. Jože Juhart, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Vedam-Lukič: Pravdni postopek, Ljubljana 1974) je za izvedeno pričo pomembno, da ima za pravilno zaznavanje dejstev tudi posebno strokovno znanje. Izvedena priča je na primer zdravnik, ki poroča o poteku bolezni, ki jo je tudi sam zdravil. Po mnenju pritožbenega sodišča je, glede na naravo izvedene priče in pomen njene izpovedi, potrebno določbo drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 razlagati tako, da tožena stranka trpi ne samo stroške izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca, temveč tudi stroške osebnega zdravnika, ki ga je sodišče zaslišalo kot izvedeno pričo in to ne glede na končni uspeh strank v postopku. Glede na potek časa in poznavanje tožnikovega zdravstvenega stanja je bilo zaslišanje osebnega zdravnika koristno, tudi na njegovo izpoved je sodišče druge stopnje oprlo odločitev. Osebni zdravnik je podal natančen opis tožnikove bolezni ter izvidov pregledov pri specialistih. Podal je tudi strokovno mnenje o tožnikovi zmožnosti za delo v spornem obdobju. Glede na navedeno sodišče druge stopnje šteje, da je izpoved osebnega zdravnika poleg navedbe dejstev vsebovala tudi strokovno mnenje, zato je potrebno šteti, da gre za izpoved izvedene priče in stroške, nastale s tem v zvezi nosi tožena stranka. Takšno stališče glede plačila stroškov izvedene priče je sodišče druge stopnje že zavzelo v več primerih (na primer zadeva opr. št. Psp 994/2006, sklep z dne 21. 12. 2006). Pritožbo tožene stranke zoper sklep o povračilu nadomestila plače je, skladno z določbo 2. točke 365. člena ZPP, sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Za zastopanje na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je tožnik zahteval povračilo stroškov. Ker je tožena stranka s pritožbo zoper sodbo uspela, obravnava pa je bila potrebna zaradi presoje utemeljenosti te pritožbe, je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 165. člena, v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik stroške pritožbenega postopka trpi sam.