Jedro

Jedro

Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, je, da te nosi tista stranka, ki jih je povzročila. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je do prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama prišlo po enostranski volji najemodajalca, ki pred sprožitvijo sodnega postopka volje po prenehanju najemnega razmerja ni izjavila najemojemalcu in prenehanja najemnega razmerja ni poskušala doseči sporazumno, je bila tedaj tožeča stranka tista, ki je povzročila obravnavani spor. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v opisanih okoliščinah obravnavanega primera toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka, je zato v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj te nosi tista stranka, ki jih je povzročila.

Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, je, da te nosi tista stranka, ki jih je povzročila. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je do prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama prišlo po enostranski volji najemodajalca, ki pred sprožitvijo sodnega postopka volje po prenehanju najemnega razmerja ni izjavila najemojemalcu in prenehanja najemnega razmerja ni poskušala doseči sporazumno, je bila tedaj tožeča stranka tista, ki je povzročila obravnavani spor. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v opisanih okoliščinah obravnavanega primera toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka, je zato v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj te nosi tista stranka, ki jih je povzročila.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

I.Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

"Pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del sklepa opr. št. Plg 7/2023 z dne 13. 12. 2023 (II. točka izreka sklepa) se ugodi in stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrne."

"Pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del sklepa opr. št. Plg 7/2023 z dne 13. 12. 2023 (II. točka izreka sklepa) se ugodi in stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrne."

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 252,66 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 252,66 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III.Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

III.Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožba tožene stranke zoper stroškovni del sklepa opr. št. Plg 7/2023 z dne 13. 12. 2023 (II. točka izreka sklepa) zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo (II. točka izreka).

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožba tožene stranke zoper stroškovni del sklepa opr. št. Plg 7/2023 z dne 13. 12. 2023 (II. točka izreka sklepa) zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo (II. točka izreka).

2.Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka. V pritožbi uvodoma izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu praktično dobesedno sklicuje na obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2015, ki ga je izdala sodnica posameznica in tudi kasnejša odločba istega sodišča 4 leta kasneje je zgolj bolj ali manj dobesedni prepis predhodnega sklepa, pri čemer je tudi ta sklep izdala sodnica posameznica. Ta okoliščina nikakor ni nepomembna, saj se ni moč sklicevati na enotno sodno prakso, ampak izhaja stališče sodišča iz osebnega stališča ene sodnice. To pa je po prepričanju tožene stranke zmotno, saj spregleda eno izjemno pomembno okoliščino oziroma predpostavko. Srž sklicevanja spornega sklepa pritožbenega sodišča, na katerega se opira nadaljnje sklicevanje tudi prvostopenjskega sodišča v tej zadevi, je, da ni sprejemljiva argumentacija tožene stranke, da ni dala nobenega povoda za tožbo (za plačilni nalog), saj bi lahko tožena stranka kot najemnik sklenila sporazum o prenehanju najemne pogodbe in tedaj plačilni nalog ne bi bil potreben. Bistvena okoliščina, ki je tukaj spregledana, je, da najemodajalec, ki se je odločil za odpoved najemne pogodbe, predhodno ni ponudil toženi stranki (najemniku) sporazuma, na podlagi katerega bi najemna pogodba prenehala. Tožena stranka torej sploh ni bila v poziciji, da bi izrazila voljo strinjanja s sporazumom, saj sploh ni vedela, da najemodajalec želi izstopiti iz pogodbenega razmerja. Dokazno breme ob takšni pravni argumentaciji bi moralo biti nujno na tožeči stranki, saj tožena stranka ne more dokazovati negativnih dejstev (da ji tožeča stranka ni ponudila sporazuma, ki bi ga nato tožena stranka zavrnila). Tožeča stranka bi tedaj morala biti tista, ki bi predložila dokazila o poskusu sklenitve sporazuma, ki pa mu je tožena stranka kot najemnik nasprotovala in se tudi ni hotela izseliti. Argumentacija iz citiranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani (in tudi odločitev sodišča v predmetni zadevi) torej prejudicira (brez izkazanih dejstev), da naj najemnik (tožena stranka) ne bi bil pripravljen skleniti sporazuma o prenehanju najemne pogodbe. Dejansko v tej zadevi tožena stranka vse do plačilnega naloga sodišča ni vedela, da želi tožeča stranka izstopiti iz najemnega razmerja (bodisi s sporazumom bodisi s sodno odpovedjo). Nevzdržno je torej, da bi moral najemnik (da se izogne stroškom postopka) v situaciji, ko sploh ne ve za željo sopogodbenika (najemodajalca), da želi izstopiti iz pogodbenega razmerja, zatrjevati in predložiti sporazum o prenehanju najemne pogodbe. Zato je tožena stranka prepričana, da lahko pritožbeno sodišče, ki ni na odločbo, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, z ničemer vezano in slednja tudi ne predstavlja enotne sodne prakse, avtonomno pretehta argumente tožene stranke v tej pritožbi in v pritožbi zoper osnovni sklep o stroških ter ima vse pravne argumente, da pritožbi ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

2.Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka. V pritožbi uvodoma izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu praktično dobesedno sklicuje na obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2015, ki ga je izdala sodnica posameznica in tudi kasnejša odločba istega sodišča 4 leta kasneje je zgolj bolj ali manj dobesedni prepis predhodnega sklepa, pri čemer je tudi ta sklep izdala sodnica posameznica. Ta okoliščina nikakor ni nepomembna, saj se ni moč sklicevati na enotno sodno prakso, ampak izhaja stališče sodišča iz osebnega stališča ene sodnice. To pa je po prepričanju tožene stranke zmotno, saj spregleda eno izjemno pomembno okoliščino oziroma predpostavko. Srž sklicevanja spornega sklepa pritožbenega sodišča, na katerega se opira nadaljnje sklicevanje tudi prvostopenjskega sodišča v tej zadevi, je, da ni sprejemljiva argumentacija tožene stranke, da ni dala nobenega povoda za tožbo (za plačilni nalog), saj bi lahko tožena stranka kot najemnik sklenila sporazum o prenehanju najemne pogodbe in tedaj plačilni nalog ne bi bil potreben. Bistvena okoliščina, ki je tukaj spregledana, je, da najemodajalec, ki se je odločil za odpoved najemne pogodbe, predhodno ni ponudil toženi stranki (najemniku) sporazuma, na podlagi katerega bi najemna pogodba prenehala. Tožena stranka torej sploh ni bila v poziciji, da bi izrazila voljo strinjanja s sporazumom, saj sploh ni vedela, da najemodajalec želi izstopiti iz pogodbenega razmerja. Dokazno breme ob takšni pravni argumentaciji bi moralo biti nujno na tožeči stranki, saj tožena stranka ne more dokazovati negativnih dejstev (da ji tožeča stranka ni ponudila sporazuma, ki bi ga nato tožena stranka zavrnila). Tožeča stranka bi tedaj morala biti tista, ki bi predložila dokazila o poskusu sklenitve sporazuma, ki pa mu je tožena stranka kot najemnik nasprotovala in se tudi ni hotela izseliti. Argumentacija iz citiranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani (in tudi odločitev sodišča v predmetni zadevi) torej prejudicira (brez izkazanih dejstev), da naj najemnik (tožena stranka) ne bi bil pripravljen skleniti sporazuma o prenehanju najemne pogodbe. Dejansko v tej zadevi tožena stranka vse do plačilnega naloga sodišča ni vedela, da želi tožeča stranka izstopiti iz najemnega razmerja (bodisi s sporazumom bodisi s sodno odpovedjo). Nevzdržno je torej, da bi moral najemnik (da se izogne stroškom postopka) v situaciji, ko sploh ne ve za željo sopogodbenika (najemodajalca), da želi izstopiti iz pogodbenega razmerja, zatrjevati in predložiti sporazum o prenehanju najemne pogodbe. Zato je tožena stranka prepričana, da lahko pritožbeno sodišče, ki ni na odločbo, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, z ničemer vezano in slednja tudi ne predstavlja enotne sodne prakse, avtonomno pretehta argumente tožene stranke v tej pritožbi in v pritožbi zoper osnovni sklep o stroških ter ima vse pravne argumente, da pritožbi ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo materialno pravno stališče tožene stranke označuje za napačno, pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo materialno pravno stališče tožene stranke označuje za napačno, pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani gospodarski zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi odpovedi najemne pogodbe in izpraznitve poslovnih prostorov. Iz dejanskih trditev tožeče stranke v tožbi izhaja, da je tožena stranka dne 28. 12. 2018 kot najemnik sklenila najemno pogodbo s tedanjim najemodajalcem družbo A. d.o.o., pri čemer je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas, in sicer za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019. Ker je tožena stranka tudi po izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, uporabljala najeto nepremičnino, predhodni najemodajalec pa temu očitno ni nasprotoval in v roku enega meseca po izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, ni vložil zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora, je bila v skladu z določbo drugega odstavka 27. člena najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas. Pogodbeni stranki sta v drugem odstavku 10. člena najemne pogodbe določili, da lahko katerakoli izmed njiju odpove najemno pogodbo z odpovednim rokom šestih mesecev. Upoštevaje zakonsko določbo 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), po kateri je potrebno najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, odpovedati sodno, je tožeča stranka z vloženo tožbo najemno pogodbo z dne 28. 12. 2018 in najemno pogodbo z dne 14. 8. 2019, odpovedala in zahtevala izpraznitev v najem danih nepremičnin do izteka zakonskega oziroma pogodbeno določenega roka.

5.V obravnavani gospodarski zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi odpovedi najemne pogodbe in izpraznitve poslovnih prostorov. Iz dejanskih trditev tožeče stranke v tožbi izhaja, da je tožena stranka dne 28. 12. 2018 kot najemnik sklenila najemno pogodbo s tedanjim najemodajalcem družbo A. d.o.o., pri čemer je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas, in sicer za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019. Ker je tožena stranka tudi po izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, uporabljala najeto nepremičnino, predhodni najemodajalec pa temu očitno ni nasprotoval in v roku enega meseca po izteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, ni vložil zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora, je bila v skladu z določbo drugega odstavka 27. člena najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas. Pogodbeni stranki sta v drugem odstavku 10. člena najemne pogodbe določili, da lahko katerakoli izmed njiju odpove najemno pogodbo z odpovednim rokom šestih mesecev. Upoštevaje zakonsko določbo 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP), po kateri je potrebno najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, odpovedati sodno, je tožeča stranka z vloženo tožbo najemno pogodbo z dne 28. 12. 2018 in najemno pogodbo z dne 14. 8. 2019, odpovedala in zahtevala izpraznitev v najem danih nepremičnin do izteka zakonskega oziroma pogodbeno določenega roka.

6.Sodišče prve stopnje je predlogu tožeče stranke ugodilo in izdalo izpraznitveni nalog na podlagi sodne odpovedi najemnih pogodb, toženi stranki pa naložilo povrniti tožeči stranki 621,72 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15 dnevnega roka za njihovo plačilo.

6.Sodišče prve stopnje je predlogu tožeče stranke ugodilo in izdalo izpraznitveni nalog na podlagi sodne odpovedi najemnih pogodb, toženi stranki pa naložilo povrniti tožeči stranki 621,72 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15 dnevnega roka za njihovo plačilo.

7.Po pritožbi tožene stranke zoper stroškovni izrek izpraznitvenega naloga je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo. Odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da se za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnih prostorov smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog, torej tudi določbe o stroških postopka. Pojasnilo je, da najemna pogodba, ki je sklenjena za nedoločen čas, preneha z odpovedjo, pri čemer se odpoveduje sodno, kar pa ne pomeni, da ne more priti do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Ker v obravnavanem primeru do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja očitno ni prišlo, pa je upoštevaje pravno podlago, na podlagi katere je najemodajalec uveljavljal svoj zahtevek, v primeru uspeha z izpraznitvenim nalogom upravičen tudi do povrnitve stroškov postopka. Zaključilo je, da pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da se izpraznitvenemu nalogu ni upirala, da ni dala povoda za tožbo ter da sodna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, v trenutku izdaje sklepa ne pomeni uspeha v pravdi, za odločitev o stroških postopka niso relevantne oziroma ne utemeljujejo njene pritožbe.

7.Po pritožbi tožene stranke zoper stroškovni izrek izpraznitvenega naloga je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo. Odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da se za nalog za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnih prostorov smiselno uporabljajo določbe ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog, torej tudi določbe o stroških postopka. Pojasnilo je, da najemna pogodba, ki je sklenjena za nedoločen čas, preneha z odpovedjo, pri čemer se odpoveduje sodno, kar pa ne pomeni, da ne more priti do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja. Ker v obravnavanem primeru do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja očitno ni prišlo, pa je upoštevaje pravno podlago, na podlagi katere je najemodajalec uveljavljal svoj zahtevek, v primeru uspeha z izpraznitvenim nalogom upravičen tudi do povrnitve stroškov postopka. Zaključilo je, da pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da se izpraznitvenemu nalogu ni upirala, da ni dala povoda za tožbo ter da sodna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, v trenutku izdaje sklepa ne pomeni uspeha v pravdi, za odločitev o stroških postopka niso relevantne oziroma ne utemeljujejo njene pritožbe.

8.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da je takšna presoja prvostopnega sodišča napačna.

8.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da je takšna presoja prvostopnega sodišča napačna.

9.Tožeča stranka v tožbi ni ponudila trditev, da je prenehanje najemnega razmerja poskušala s toženo stranko doseči sporazumno, medtem ko tožena stranka v pritožbi zoper stroškovno odločitev iz izpraznitvenega naloga z navedbami, da ni dala povoda za tožbo in da ni imela možnosti prej pripoznati tožbenega zahtevka kot z opustitvijo pravnega sredstva zoper sam izpraznitveni nalog, smiselno navaja, da pred vložitvijo tožbe ni bila seznanjena z interesom tožeče stranke po odpovedi najemnega razmerja.

9.Tožeča stranka v tožbi ni ponudila trditev, da je prenehanje najemnega razmerja poskušala s toženo stranko doseči sporazumno, medtem ko tožena stranka v pritožbi zoper stroškovno odločitev iz izpraznitvenega naloga z navedbami, da ni dala povoda za tožbo in da ni imela možnosti prej pripoznati tožbenega zahtevka kot z opustitvijo pravnega sredstva zoper sam izpraznitveni nalog, smiselno navaja, da pred vložitvijo tožbe ni bila seznanjena z interesom tožeče stranke po odpovedi najemnega razmerja.

10.Sodišče druge stopnje kot pravilno povzema argumentacijo, ki jo je tožena stranka ponudila v pritožbi. ZPSPP za primer sodne odpovedi najemne pogodbe res napotuje na smiselno uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog. V postopku za izdajo plačilnega naloga sodišče odloči tudi o stroških in ker se plačilni nalog izda vselej zaradi uveljavitve že zapadle denarne terjatve, je logično, da ugoditev predlogu za izdajo plačilnega naloga pomeni "uspeh" tožeče stranke v enostransko izvedenem postopku izdaje plačilnega naloga. Ustaljena sodna praksa sodišč zato v tej fazi postopka priznava tožeči stranki pravico do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s sodno uveljavitvijo zapadle denarne terjatve. Situacija pa je glede pravice do povrnitve stroškov postopka drugačna v primerih sodne odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, kakor je to tudi v predmetni zadevi. Drugačna je zato, ker najemodajalec v trenutku izdaje sklepa o odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, nima zapadle terjatve za izpraznitev poslovnih prostorov v razmerju do najemnika. Uveljavitev sodne odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, je uveljavitev upravičenja najemodajalca, ki mu ga daje zakon za primer, če se sam odloči za prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja. Terjatev na izpraznitev poslovnih prostorov pa v trenutku uveljavitve sodne odpovedi še ni zapadla, kot to velja v primeru izdaje plačilnega naloga, ki se izda le v primerih, ko se uveljavlja zapadla denarna terjatev. Sodna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, ima zato pomen izjave volje, za katero zakon predvideva poseben sodni postopek.

10.Sodišče druge stopnje kot pravilno povzema argumentacijo, ki jo je tožena stranka ponudila v pritožbi. ZPSPP za primer sodne odpovedi najemne pogodbe res napotuje na smiselno uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na plačilni nalog. V postopku za izdajo plačilnega naloga sodišče odloči tudi o stroških in ker se plačilni nalog izda vselej zaradi uveljavitve že zapadle denarne terjatve, je logično, da ugoditev predlogu za izdajo plačilnega naloga pomeni "uspeh" tožeče stranke v enostransko izvedenem postopku izdaje plačilnega naloga. Ustaljena sodna praksa sodišč zato v tej fazi postopka priznava tožeči stranki pravico do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s sodno uveljavitvijo zapadle denarne terjatve. Situacija pa je glede pravice do povrnitve stroškov postopka drugačna v primerih sodne odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, kakor je to tudi v predmetni zadevi. Drugačna je zato, ker najemodajalec v trenutku izdaje sklepa o odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, nima zapadle terjatve za izpraznitev poslovnih prostorov v razmerju do najemnika. Uveljavitev sodne odpovedi najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, je uveljavitev upravičenja najemodajalca, ki mu ga daje zakon za primer, če se sam odloči za prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja. Terjatev na izpraznitev poslovnih prostorov pa v trenutku uveljavitve sodne odpovedi še ni zapadla, kot to velja v primeru izdaje plačilnega naloga, ki se izda le v primerih, ko se uveljavlja zapadla denarna terjatev. Sodna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, ima zato pomen izjave volje, za katero zakon predvideva poseben sodni postopek.

11.Bistvena okoliščina, relevantna za presojo stroškovnega zahtevka v okoliščinah obravnavane zadeve, je namreč ta, da najemodajalec, ki se je odločil za odpoved najemne pogodbe, predhodno ni ponudil najemniku sporazuma, na podlagi katerega bi najemna pogodba lahko prenehala v izogib sodni odpovedi. Tožena stranka tako ni bila v poziciji, da bi izrazila voljo strinjanja s sporazumom, saj sploh ni vedela, da najemodajalec želi izstopili iz pogodbenega razmerja.

11.Bistvena okoliščina, relevantna za presojo stroškovnega zahtevka v okoliščinah obravnavane zadeve, je namreč ta, da najemodajalec, ki se je odločil za odpoved najemne pogodbe, predhodno ni ponudil najemniku sporazuma, na podlagi katerega bi najemna pogodba lahko prenehala v izogib sodni odpovedi. Tožena stranka tako ni bila v poziciji, da bi izrazila voljo strinjanja s sporazumom, saj sploh ni vedela, da najemodajalec želi izstopili iz pogodbenega razmerja.

12.Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, je, da te nosi tista stranka, ki jih je povzročila. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je do prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama prišlo po enostranski volji najemodajalca, ki pred sprožitvijo sodnega postopka volje po prenehanju najemnega razmerja ni izjavila najemojemalcu in prenehanja najemnega razmerja ni poskušala doseči sporazumno, je bila tedaj tožeča stranka tista, ki je povzročila obravnavani spor. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v opisanih okoliščinah obravnavanega primera toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka, je zato v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj te nosi tista stranka, ki jih je povzročila.

12.Temeljno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov, je, da te nosi tista stranka, ki jih je povzročila. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je do prenehanja najemnega razmerja med pravdnima strankama prišlo po enostranski volji najemodajalca, ki pred sprožitvijo sodnega postopka volje po prenehanju najemnega razmerja ni izjavila najemojemalcu in prenehanja najemnega razmerja ni poskušala doseči sporazumno, je bila tedaj tožeča stranka tista, ki je povzročila obravnavani spor. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v opisanih okoliščinah obravnavanega primera toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka, je zato v nasprotju z osnovnim načelom, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj te nosi tista stranka, ki jih je povzročila.

13.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

13.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

14.Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške. Kot takšne je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 22/2 Odvetniške tarife v višini 250 točk, za materialne stroške 5 točk, 22 % DDV na odvetniške storitve ter 33,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo.

14.Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške. Kot takšne je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 22/2 Odvetniške tarife v višini 250 točk, za materialne stroške 5 točk, 22 % DDV na odvetniške storitve ter 33,00 EUR stroškov sodne takse za pritožbo.

15.Pritožbene stroške v skupnem znesku 252,66 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

15.Pritožbene stroške v skupnem znesku 252,66 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožeča stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

-------------------------------

-------------------------------

1Tako tudi N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 32, GV Založba, Ljubljana, 2005.

1Tako tudi N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 32, GV Založba, Ljubljana, 2005.

Zveza:

Zveza:

Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (1974) - ZPSPP - člen 26 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 156

Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (1974) - ZPSPP - člen 26 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 156

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.