Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Neutemeljen je ugovor tožnika, da bi moral prvostopni organ njegovo pritožbo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če tožnik v pritožbi ni navajal okoliščin, ki bi opravičevale zamudo pritožbenega roka.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 23.3.1994. Z navedeno odločbo je bila zavržena tožnikova pritožba zoper odločbo istega organa z dne 10.12.1992, s katero je ta zavrnil tožnikovo vlogo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 21. člena zakona o tujcih, ki določa tri dnevni rok za vložitev pritožbe zoper odločbo, s katero je prvostopni upravni organ odločil o vlogi za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je tožnik odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je po določbi 1. odstavka 19. člena zakona o tujcih pristojno za odločanje o vlogah za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, prejel dne 30.12.1992, kar je razvidno iz podpisane vročilnice, pritožbo pa je vložil dne 5.1.1993, to je po preteku tri dnevnega pritožbenega roka, je bila tožnikova pritožba utemeljeno zavržena. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona in kršitve pravil postopka. Meni, da je bila njegova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje neutemeljeno zavrnjena, saj za izdajo takega dovoljenja ni nobenih ovir. V Republiki Sloveniji je namreč stalno prijavljen od leta 1985, na sedanjem naslovu pa od 5.11.1991. Navaja še, da je upravni organ s tem, da je odločbo, s katero je zavrgel njegovo protožbo, izdal šele po 16 mesecih, kršil določila zakona o splošnem upravnem postopku, pa tudi sicer bi moral kolikor je bil pritožbeni rok res zamujen, njegovo pritožbo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja, da bi tožnik zato, ker odločba ni bila izdana v roku, sicer lahko sprožil upravni spor, ne more pa to vplivati na odločitev o tem, da je bila pritožba prepozna. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Tudi po presoji sodišča je bila tožnikova pritožba zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, prepozna. Zoper navedeno odločbo je namreč po določbi 1. odstavka 19. člena zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) mogoče vložiti pritožbo v roku treh dni, kar pravilno navaja že tožena stranka. Iz predloženih upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da je bila tožniku prvostopna odločba, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, vročena dne 30.12.1992, pritožbo zoper navedeno odločbo pa je tožnik vložil dne 5.1.1993. Ker je glede na določbe zakona o splošnem upravnem postopku, ki obravnavajo začetek in tek rokov (ZUP, 101. člen), v obravnavanem primeru pritožbeni rok začel teči dne 31.12.1992 in je potekel v ponedeljek, to je 4.12.1993, je bila tudi po presoji sodišča tožnikova pritožba z dne 5.1.1993, vložena po preteku predpisanega tri dnevnega roka, torej prepozna. Po določbi 234. člena ZUP upravni organ, ki je izdal prvostopno odločbo najprej preizkusi ali so izpolnjeni formalni pogoji za presojo njene opravičenosti (ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba) in če ugotovi, da ti pogoji niso izpolnjeni pritožbo zavrže, ne da bi se spuščal v presojo pravilnosti izpodbijane odločbe oziroma utemeljenosti pritožbe. Ker je bila glede na navedeno tožnikova pritožba utemeljeno zavržena, tožnik s pritožbo ni mogel uspeti in jo je tožena stranka utemeljeno zavrnila. Zato tožnik z ugovorom, da ni ovire za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ne more uspeti. Tožnik bi v tem upravnem sporu mogel uspeti le z ugovorom, da je bila njegova pritožba vložena pravočasno, tega pa ne zatrjuje. V zvezi z ugovorom, da bi moral prvostopni upravni organ njegovo pritožo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, sodišče ugotavlja, da je ta neutemeljen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje namreč lahko vloži stranka le, če iz opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo, pri čemer mora v predlogu navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti pritožbe in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (1. odstavek 103. in 104. člena ZUP). Da bi tožnik navajal okoliščine, ki bi opravičevale zamudo pritožbenega roka, iz upravnih spisov ne izhaja. Na drugačno odločitev o stvari tudi ne more vplivati dejstvo, da prvostopni organ ni izdal odločbe v predpisanem roku.
Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).