Jedro

Tožnik je zaradi neupravičene obsodbe trpel duševne bolečine, predvsem zaradi posega v čast in dobro ime. Pogojna obsodba za očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic je skrajno negativno vplivala na tožnikov ugled, zadeva je bila večkrat obravnavana v medijih, po obsodbi je tožnik doživljal izrazito negativen odnos okolja, vse to je stresno vplivalo tako nanj kot na njegove ožje družinske člane, zlasti glede na zavržnost kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, stanje zaradi neupravičene obsodbe pa je trajalo skoraj šest let. Zahtevek za plačilo denarne odškodnine po določbah ZVPSBNO ima samostojno dejansko in pravno podlago ter ga mora oškodovanec v okviru svojega zahtevka individualizirati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: v I. točki izreka znesek 8.500,00 EUR nadomesti z zneskom 15.000,00 EUR; v II. točki izreka znesek 61.500,00 EUR nadomesti z zneskom 55.000,00 EUR;

III. točka izreka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.490,41 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 302,95 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2009 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Iz pritožbe smiselno izhaja, da tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe prvega sodišča. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče prisodilo znatno prenizko odškodnino, ki odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnik je izpovedal, kako sta doživljala postopek on in njegova družina. Sodišče je njegovo izpoved sprejelo kot jasno in prepričljivo. Ugotovilo je, da je bila zadeva medijsko razvpita. Tožnik je bil pred obsodbo direktor uspešnega podjetja in užival ugled med okolico. Po obsodbi se je odnos okolice do njega spremenil, izgubil je ugled med ljudmi, kar je vplivalo nanj in na celotno družino. Zaradi neupravičene obsodbe je utrpel tudi zdravstvene težave na duševnem področju. Prvo sodišče ni ustrezno uporabilo načela individualizacije. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, zlasti zaradi posega v čast in dobro ime, v višini 3.000,00 EUR je prenizka. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Sodišče je sledilo izpovedi tožnika, da je imel takšne psihične motnje, da ni mogel opravljati svojega dela. Pri tožniku je bila ugotovljena anksioznost oziroma tesnobno depresivna simptomatika. Pred začetkom kazenskega postopka je bil tožnik vsesplošno aktiven človek, po obsodbi pa je bila njegova življenjska aktivnost zaradi reaktivne tesnobnosti zmanjšana. Tožnik je podal trditve v zvezi s hudim poslabšanjem zdravja ter v zvezi z zvišanim krvnim tlakom v tožbi ter v dveh pripravljalnih vlogah. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožnik ni podal očitka o protipravnem ravnanju toženke glede tega, da je bil sploh obdolžen in da je zoper njega tekel kazenski postopek. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je v zvezi z neupravičeno obsodbo in dolgotrajnim kazenskim postopkom utrpel nepremoženjsko škodo, ki jo še vedno trpi. Zaradi dolgotrajnega in obremenjujočega kazenskega postopka je zbolel in trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prisojeni znesek odškodnine 3.500,00 EUR je v nasprotju z načelom individualizacije in odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče ni upoštevalo, da je postopek trajal od leta 1999, šele s sklepom z dne 4. 3. 2008 pa je bil tožnik oproščen. Življenje tožnika je zaradi neupravičene obsodbe, pretrpljenih stresov ter poslabšanja duševnega in fizičnega zdravstvenega stanja popolnoma spremenjeno, kar izkazuje zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika, tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Izhodišče izpodbijane sodbe glede odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je pravilno. Sodišče je ugotovilo, da je imela zadeva za tožnika velik pomen. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni šlo za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu. Zato je prvo sodišče nepravilno določilo odškodnino iz 16. člena ZVPSBNO v znesku 2.000,00 EUR.

Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaradi neupravičene obsodbe trpel duševne bolečine, predvsem zaradi posega v čast in dobro ime. Pogojna obsodba za očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic je skrajno negativno vplivala na tožnikov ugled, zadeva je bila večkrat obravnavana v medijih, po obsodbi je tožnik doživljal izrazito negativen odnos okolja, vse to je stresno vplivalo tako nanj kot na njegove ožje družinske člane, zlasti glede na zavržnost kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen (zaradi prizadetosti svojih družinskih članov je tožnik tudi sam trpel, kot smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe), stanje zaradi neupravičene obsodbe pa je trajalo skoraj šest let. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča še izhaja, da je tožnik, ki je prej opravljal pomembne funkcije, bil je znana oseba in vsestransko aktiven, užival je precejšen ugled v svojem delovnem in življenjskem okolju, po obsodbi doživljal socialno izolacijo in odklonilen oziroma izključujoč odnos svoje okolice. Vse to je tožnik težko prenašal, takšno dolgotrajno stanje je tožniku povzročalo tako hudo psihično obremenitev, da je bilo zato močno prizadeto tudi njegovo zdravje. Pritožba utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije. Tožniku je bila res izrečena „zgolj“ pogojna obsodba in mu prostost ni bila odvzeta, vendar pa je prvo sodišče dalo premajhen poudarek okoliščini, da je tožnik trpel stanje neupravičeno obsojenega oziroma duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe in kršitve osebnostnih pravic zelo dolgo dobo in da je bila odklonilna reakcija tožnikovega okolja tako močna, da je povzročila tožnikovo socialno degradacijo, katere niti poznejša razveljavitev pogojne obsodbe in ustavitev kazenskega postopka (v okviru obnove postopka) ni mogla izničiti (vsaj ne v celoti). Poleg tega, da so bile tožnikove duševne bolečine dolgotrajne, so bile tudi intenzivne, kar med drugim izkazuje dejstvo, da je bilo tudi zaradi teh težav tožnikovo duševno zdravje trajno okvarjeno (delno sicer tudi zaradi drugih zdravstvenih težav, ki s kazenskim postopkom niso bile povezane). Celovita presoja vseh okoliščin tožnikovega primera pokaže, da je prisojena odškodnina odmerjena prenizko in da za to obliko tožnikove škode, upoštevajoč načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, pravična denarna odškodnina znaša 8.000,00 EUR (namesto 3.000,00 EUR), za višjo odškodnino, ki jo terja tožnik, pa ni podlage.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik trpel duševne bolečine tudi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer zaradi poslabšanja svojega psihičnega zdravstvenega stanja, ki je deloma posledica neupravičene obsodbe in kršitve osebnostnih pravic (posega v čast in dobro ime). Smiselno pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnikovo duševno zdravstveno stanje spremenjeno (trajno poslabšano), zaradi česar še vedno trpi duševne bolečine in jih bo tudi v bodoče ter da tega prvo sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo (ne v zadostni meri). Prvo sodišče zatrjevanih težav z visokim krvnim pritiskom pravilno ni upoštevalo, ker jih tožnik do konca prvega naroka ni zatrjeval (prvi odstavek 286. člena ZPP). Podobno velja glede domnevne protipravnosti same uvedbe in vodenja kazenskega postopka. Tožnik je v tožbi zatrjeval le obstoj vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem, ni pa konkretiziral, katero protipravnost ima v mislih. V prvi pripravljalni vlogi ni podal nobenih trditev o protipravnosti samega kazenskega postopka. Na prvem naroku je trdil le, da je kazenski postopek dojemal kot neupravičen poseg v njegovo duševno integriteto, da je bil zaradi dolgotrajnega vodenja neupravičenega postopka prizadet in da je bil kazenski postopek zanj krivičen, ni pa zatrjeval (in dokazoval), da bi bil sam kazenski postopek protipraven poseg (in zakaj naj bi bil takšen).

Glede na ugotovitve prvega sodišča ter okoliščino, da tožnik še vedno trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in jih bo tudi v bodoče (takšen zaključek izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojeni znesek iz tega naslova prenizek in da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko škode 5.000,00 EUR (namesto 3.500,00 EUR), za višjo odškodnino, za kar se zavzema pritožba, pa ni utemeljenih razlogov.

Prvo sodišče je s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma je odločilo mimo tožbenega zahtevka, kar je sicer neupoštevno, ker se toženka ni pritožila (prvi odstavek 2. člena v zvezi s tretjim odstavkom 350. člena ZPP). Zahtevek za plačilo denarne odškodnine po določbah ZVPSBNO ima samostojno dejansko in pravno podlago ter ga mora oškodovanec v okviru svojega zahtevka individualizirati. Tožnik je sicer med drugim zatrjeval, da je kazenski postopek trajal nerazumno dolgo in da sojenje (v kazenski zadevi) ni primer odločanja v razumnem roku, vendar pa je v tožbi opredelil le dva zahtevka, in sicer je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteval 35.000,00 EUR, enak znesek pa je uveljavljal za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Tožbenega zahtevka za denarno odškodnino na podlagi določb ZVPSBNO (iz naslova nematerialne škode zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni opredelil po višini, čeprav bi to moral storiti glede na samostojno naravo tega zahtevka.

Ne glede na to je pritožbeno sodišče vsebinsko presojalo pritožbene trditve tudi glede odmere te odškodnine, ker je prvo sodišče smiselno štelo (sicer napačno), da je ta del zahtevka zajet v zahtevku za odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, toženka pa se je očitno strinjala s takšnim stališčem. Sodišče prve stopnje je z vidika meril iz 4. člena ZVPSBNO pravilno odmerilo znesek odškodnine iz 16. člena tega zakona. Upoštevalo je, da je imela zadeva za tožnika izredno velik pomen, pravilno pa je ocenilo tudi, da ni šlo za zapleteno zadevo. V tem pogledu tožnik ne bi mogel uspeti s pavšalno trditvijo, da je ta ocena prvega sodišča nepravilna, že zato, ker bi šla ta trditev njemu v škodo, ne pa v korist (v primeru, da bi šlo za zapleteno zadevo, bi bil to kvečjemu opravičljiv razlog za zastoje v postopku in s tem za njegovo daljše trajanje).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prvega sodišča tako, kot je razvidno iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v sporu v celoti uspel po temelju, po višini pa v obsegu dobrih 21%, zato znaša njegov celoten uspeh v sporu okoli 61%, toženkin uspeh pa približno 39%. Skupno znašajo tožnikovi pravdni stroški v postopku pred sodiščem prve stopnje 3.714,00 EUR, toženkini stroški pa 1.987,50 EUR. Glede na uspeh pripada tožniku znesek 2.265,54 EUR, toženki pa znesek 775,13 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.490,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je s pritožbo uspel v obsegu približno 11% (temelj ni bil več sporen). Njegovi stroški pritožbenega postopka znašajo 2.754,12 EUR, zato mu je toženka dolžna povrniti iz tega naslova znesek 302,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov pravdnih strank.