Jedro

V „regresni tožbi“ - tožbi na podlagi 2. odstavka 7. člena ZOZP zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako, ter da je izplača odškodnino in koliko. Na tožencu, ki zatrjuje neutemeljeno izplačilo, pa je dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 14.075,04 EUR z zakonskimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe ter ji povrniti pravdne stroške, vse v roku 15 dni. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna tožencu v 15. dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.194,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vendar drugemu sodniku. Navaja, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju spet ni razpisalo glavne obravnave in ni izvajalo nobenih dokazov. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot mu je bila očitana že v predhodni pritožbi. Spet se je sodišče sklicevalo na zavarovalno pogodbo in pripadajoče splošne pogoje avtomobilske odgovornosti (priloga A2), torej na dokaz, ki na glavni obravnavi ni bil izveden. Zakon ne omogoča sodišču, da meritorno odloča o zahtevku brez izvajanja dokazov. Kaj mora obsegati tožba določa 180. člen ZPP. Sklepčnost tožbenega zahtevka ne more biti odvisna od podanega odgovora na tožbo tožene stranke, kot je to spet zmotno odločilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru bi odgovor na tožbo lahko pomenil le prevalitev dokaznega bremena spet na tožečo stranko, vendar pa v pravdnem postopku, ki bi bil izveden v skladu z določbami ZPP, torej po izvedbi predlaganih dokazov. S podanim pavšalnim ugovorom glede izplačila višine, toženec ni zadostil niti osnovnim kriterijem odgovora na tožbo in že iz tega razloga ni moglo priti do prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko. Pa tudi sicer je ugotovitev sodišča, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni sposoben za obravnavanje iz razloga, ker tožeča stranka ni določno navedla, kakšne telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja je trpel oškodovanec, ni določno zatrjevala intenzitete in trajanja telesnih bolečin, niti kako dolgotrajne neugodnosti je oškodovanec trpel in kakšne so ostale trajne posledice, je pravno zmotna. To bi bilo trditveno in dokazno breme oškodovanca v odškodninski tožbi, ne pa tožeče stranke (zavarovalnice) v tem postopku. Tožeča stranka je odškodnini izplačala na podlagi določbe 965. člena Obligacijskega zakonika – OZ kot solidarna dolžnica s tožencem. V izogib nepotrebnim stroškom pravdnega postopka in dodatnim zamudnim obrestim, je po proučitvi zdravstvene dokumentacije, s sodelovanjem svojih pravnikov, z oškodovancema sklenila poravnavo, z M.G. izvensodno, z B.B. pa po neuspelem poskusu izvensodne poravnave, sodno poravnavo. Vse to je razvidno iz priloženih dokazov, ki jih sodišče sploh ni vpogledalo. Tožeča stranka je s sklenitvijo poravnav varovala svoje interese kot solidarne dolžnice za plačilo nastale škode, s tem pa istočasno tudi interese toženca kot povzročitelja škode. Poravnava je vedno posledica medsebojnega popuščanja strank in ne odmera dejansko nastale škode. Na ta način je tožeča stranka v celoti spoštovala tudi prevzete obveznosti po pogodbi o zavarovanju in po določbi 5. člena Splošnih pogojev AO-97. Ravnala je torej s skrbnostjo dobrega gospodarja. Tožeča stranka ni v položaju oškodovanca, kot zmotno meni sodišče v izpodbijani sodbi. Obstaja tudi različna pravna podlaga med zahtevkom oškodovanca in zahtevkom tožeče stranke. Pravna podlaga za izplačilo odškodnine oškodovancu je povzročitev škode, pravna podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke pa je povračilo izplačanih zneskov odškodnine od solidarnega dolžnika, kot povzročitelja škode, zaradi nespoštovanja pogodbenih določil, kot to določa 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP. Zmotno je prepričanje sodišča, da mora biti v konkretnem primeru podana tudi nedopustna škoda kot element odškodninske odgovornosti toženca in še posebej, da se ta nedopustna škoda nanaša na oškodovanca prometne nesreče. V konkretnem primeru je tožeča stranka plačala odškodnino za nematerialno in materialno škodo, vendar pa ta škoda za tožečo stranko ni bila nedopustna, saj je bila to dolžna storiti. Škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, je njena škoda, do katere je upravičena zaradi nespoštovanja pogodbenih obveznosti toženca in je tako nedopustna le v odnosu na ravnanje toženca, tožeča stranka pa je do nje upravičena tako po 7. členu ZOZP kot tudi po določbi 3. člena Splošnih pogojev. Za vtoževani znesek je bilo zmanjšano premoženje tožeče stranke zaradi ravnanja toženca, dokazila v tej smeri je tožeča stranka priložila k tožbi in v njej ponudila tudi ustrezno trditveno podlago. Da se terjatev oškodovanca in terjatev zavarovalnice v odnosu na toženo stranko razlikujeta, je že večkrat odločilo tudi Vrhovno sodišče RS in tako v svoji sodbi opr. št. II Ips 573/2006 izrecno navedlo, da se obe terjatvi le delno pokrivata, vendar nista odvisni od enakih pogojev, ne nastaneta istočasno in sta tudi različni po višini. Ugovor toženca glede višine izvršenega plačila, je mogoče šteti le kot ugovor „slabega pravdanja“ v smislu sklenjene zavarovalne pogodbe in določbe 5. člena Splošnih pogojev. Ugovor toženca glede izplačila višine škode je bil povsem pavšalen. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je napačno. VS RS je v sodbi II Ips 789/2006 izrecno zapisalo, da mora biti ugovor toženca glede višine izplačane odškodnine substanciran, saj golo prerekanje višini ne zadošča, takšno breme substanciranega prerekanja nosi tudi v primeru, če nekaterih informacij nima, vendar si jih lahko pridobi (npr. s poizvedbami pri zavarovalnici oz. oškodovanki sami). Sodišče prve stopnje bi zato moralo ocenjevati ravnanje tožeče stranke v odnosu na tožeči stranki znana dejstva v času sklenitve poravnave in ugotoviti, da je izplačana odškodnina ustrezna nastali škodi in da ne odstopa od primerljivih odškodnin v podobnih primerih, kot so jih sodišča dosojala v oktobru 2005. Tudi, če bi sodišče ugotovilo, da izplačana odškodnina presega raven odškodnin v tem letu, pa bi moralo odločiti še, ali je prekoračitev takšne narave, da je tožeča stranka tožencu odškodninsko odgovorna v smislu določbe 5. člena Splošnih pogojev. Tega sodišča prve stopnje ni ugotavljalo, zato je sodba v tem delu ostala neobrazložena. Podredno pritožba še izpostavlja, da gre pri zahtevku za plačilo materialne škode, za konkretno postavljena zahtevka, ki bi jih sodišče lahko preverilo s priloženimi dokazi v spisu. Tožeča stranka predlaga predodelitev zadeve drugemu sodniku, glede na to, da je sodnik, ki je sodil v tej zadevi, že dvakrat vztrajal pri svojem stališču. Pritožba je utemeljena.

Kot je bilo že poudarjeno, v „regresni tožbi“, kakršna je konkretna in ki temelji na določbi 2. odstavka 7. člena ZOZP v zvezi z med strankama sklenjeno zavarovalno pogodbo s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 789/2006, VSL I Cp 1830/2009). Da je tožeča stranka takšnemu trditvenemu bremenu zadostila, je za pritožbeno sodišče nesporno. Tožba zato ni nesklepčna. Na tožencu, ki zatrjuje neutemeljeno izplačilo, pa je dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine. V konkretni zadevi je bil takšen ugovor toženca povsem pavšalen („tožeča stranka v tožbi ni z ničemer pojasnila višine tožbenega zahtevka in predvsem, zakaj s tožbo uveljavlja plačilo bistveno višjega zneska, kot ga je uveljavljala v predpravdnem postopku“), čeprav bi moral toženec ugovorne navedbe substancirati, navesti relevantna dejstva, saj golo prerekanje višine tožbenega zahtevka, po mnenju pritožbenega sodišča, ne zadostuje (primerjaj tudi sodbo VS RS II Ips 789/2006). Kljub takšnemu pavšalnemu ugovoru, je tožeča stranka nato določna navedla, kakšne zneske je izplačala oškodovancema za posamezne vrste škode (glej 3. odstavek stran 2 sodbe in 1. odstavek stran 3 sodbe), ustrezne dokaze (o vrsti poškodb, račune glede materialne škode, potrdila delodajalca ipd.) pa je predložila že ob vložitvi tožbe. Toženec je tako imel že ob vložitvi odgovora na tožbo, na voljo vse potrebne informacije, na podlagi katerih bi lahko podal konkretne ugovorne navedbe glede višine tožbenega zahtevka oz. glede morebitnega neskrbnega ravnanja tožeče stranke, ko je oškodovancema izplačala odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, skupaj v višini 14.075,04 EUR. Vrhovno sodišče RS je v že citirani odločbi II Ips 789/2006, kot to pravilno izpostavlja pritožba, zavzelo stališče, da dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine nosi toženec, ki neutemeljeno izplačilo zatrjuje, pri čemer mora ugovorne navedbe substancirati in to celo v primeru, če toženec nekaterih informacij nima, vendar bi si jih lahko pridobil. Ko je tožeča stranka svoje trditve dopolnila in ko je toženec, kot rečeno, že imel na voljo vse potrebne informacije, pa je toženec spet povsem pavšalno navedel le, da višina materialne škode ni z ničemer izkazana, ugovarjal pa je tudi odškodnini iz naslova nematerialne škode, češ da jo je tožeča stranka izplačala na podlagi spričevala o invalidnosti, ki ga je izdelal strokovnjak, izbran samo s strani tožeče stranke. Ugovor glede izplačila materialne škode je torej spet povsem pavšalen, zakaj naj bi bilo v škodo toženca, če je bila odškodnina za nematerialno škodo izplačana na podlagi mnenja izvedenca tožeče stranke, pa tudi ni jasno. Nedvomno je šlo takšno ravnanje v korist toženca, saj ni videti razloga, da bi strokovnjak, angažiran s strani tožeče stranke, delal v škodo tožeče stranke in s tem toženca.

Glede na to, da je bilo torej dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine na tožencu (ta ugovor pa je bil povsem pavšalen), je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine izplačila že z navedbami v tožbi, nedvomno pa s specifikacijo višine nematerialne škode po posameznih postavkah – pojasnila je, koliko je izplačala oškodovancema iz naslova strahu, telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vrsta in obseg poškodb pa sta razvidni iz priložene in tožencu torej znane dokumentacije. Enako velja za trditve glede izplačila odškodnine za premoženjsko škodo. Glede oškodovanca B.B. je pojasnila: da znesek 415.000,00 SIT predstavljajo stroški zdravljenja in izgubljenega dobička, pri čemer bi višino toženec lahko preveril iz priloženih dokazov, npr. potrdil in računov prilog A9, A14, A15, A16; da 226.000,00 SIT predstavljajo pravdni stroški postopka P 35/2005, kar je razvidno tudi iz izdatka poravnave, sklenjene v tem postopku – priloga A17; da so preostalo zamudne obresti od nematerialne škode, pri čemer je znesek prav tako mogoče preveriti iz izdatka sodne poravnave, priloga A17. Glede oškodovanke M.G. pa je pojasnila, da ji je iz tega naslova izplačala stroške zdravljenja in priglašene odvetniške stroške. Glede na to, da je tej oškodovanki tožeča stranka izplačala 200.000,00 SIT iz naslova strahu in 720.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, skupaj pa 950.000,00 SIT (tožbene navedbe), znaša odškodnina za materialno škodo torej 30.000,00 SIT. Ali je bila oškodovanka do tega zneska upravičena, pa bi toženec lahko preveril iz računov priloženih k tožbi, npr. priloga A41. Koliko so znašali odvetniški stroški, za kateri storitvi in v kakšni višini, pa bi toženec lahko preveril iz računa odvetnice, priloga A45. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede višine odškodnine, je torej materialnopravno napačen. Dejansko stanje je zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenjuje namreč, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je potrebno tudi, da ostali dejanski ugovori toženca še niso bili predmet obravnave, kolikor pa bi jih prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi poseglo v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva.

Ker je očitno, da je sodnik v tej zadevi že zavzel svoje pravno stališče, je pritožbeno sodišče odredilo še, da se zadeva dodeli drugemu sodniku (356. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Če na kakšno pritožbeno trditev ni bilo odgovorjeno, ni šlo za odločitev pomembno trditev (1. odstavek 360. člena ZPP).