Jedro

Protispisnost je podana, ko sodišče napačno reproducira dokaz (navedbe prič, listinske dokaze). V primeru, ko se očitek nanaša na napačno presojo teh dokazov, pa gre le za drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma za uveljavljanje kritike dejanske presoje dokazov. Obdolženec je zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil, ko mu je oškodovanec na podlagi njegovega lažnivega prikazovanja v škodo svojega premoženja izročil denar v višini 90.000,00 EUR, kar je rezultiralo v nastanku premoženjske koristi v sferi obdolženca in premoženjske škode v sferi oškodovanca. S tem je bilo kaznivo dejanje dokončano. Namen oškodovanca, ki ga je imel ob izročitvi denarja, ne vpliva na dejstvo, da je bil s strani obdolženca preslepljen, s preslepitvijo pa je obdolženec na njegov račun prišel do premoženjske koristi. Primeri naknadnih povrnitev škode niso pomembni niti za ugotovitev o obstoju škode niti za presojo goljufivega namena obdolženca. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ravno zato, ker mu je bila na podlagi civilnih sodnih odločb obravnavana terjatev že pravnomočno prisojena in izterjana (zgolj) v višini 8.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbe obdolženega L. I., njegovega zagovornika in okrajne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 432,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 5068/2018 z dne 24. 5. 2021 obdolženega L. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da oškodovanemu T. G. v roku enega leta plača znesek 82.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, kakor tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega T. G. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in zaradi kršitve 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - obdolženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen eno leto zapora.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika pa je podala odgovor okrajna državna tožilka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njegovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbe so neutemeljene.

K pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami o protispisnosti. Vendar neutemeljeno. Tako imenovana protispisnost je namreč podana, ko sodišče napačno reproducira dokaz (navedbe prič, listinske dokaze). V primeru, ko se očitek nanaša na napačno presojo teh dokazov, pa gre le za drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja oziroma za uveljavljanje kritike dejanske presoje dokazov, kar je v pritožbenem postopku predmet samostojnega preizkusa v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako tudi zagovornik z vsemi izpostavljenimi pritožbenimi navedbami o protispisnosti sploh ne trdi, da je sodišče v sodbi nepravilno povzelo vsebino kakšnega dokaza, temveč podaja zgolj svojo drugačno presojo ugotovljenega dejanskega stanja, saj se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja spora z etiketami (zlasti, da so v družbi K. & W. imeli posluh glede odstopanja etiket), ki si jih prizadeva ovreči na podlagi drugačne interpretacije izvedenih dokazov, predvsem izpovedb prič K. I. in M. Š. Š. ter elektronskih sporočil med uslužbenci družb V. d.d. in K. & W. d.o.o.. Zagovornik torej zgolj pod videzom zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na enak način si zagovornik neutemeljeno prizadeva uveljaviti več kršitev obdolženčevih procesnih in ustavnih pravic, ko sodišču prve stopnje očita, da je neupravičeno sledilo izpovedbi oškodovanca, izpovedbi K. I. pa odreklo verodostojnost, saj tudi s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ostaja v polju graje ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Enakovrstno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj ugotovitve sodišča prve stopnje o namenu posojila, izročitvi denarja družbi V. d.d. in plačilu računa družbe K. & W. d.o.o. po njegovi oceni nasprotujejo izreku izpodbijane sodbe, v katerem se obdolžencu očita, da je ravnal z namenom pridobiti si premoženjsko korist. Očitana kršitev ni podana. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je obdolženec od oškodovanca izposodil denar kot fizična oseba, je obdolženec zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil, ko mu je oškodovanec na podlagi njegovega lažnivega prikazovanja v škodo svojega premoženja izročil denar v višini 90.000,00 EUR, kar je rezultiralo v nastanku premoženjske koristi v sferi obdolženca in premoženjske škode v sferi oškodovanca. S tem je bilo kaznivo dejanje dokončano, zato je pravno nepomembno, kakšna je bila nadaljnja usoda predmetne terjatve oškodovanca.1 Obdolženec se očitka, da je oškodovanca preslepil, ne more razbremeniti z opozarjanjem na dejstvo, da mu je oškodovanec denar izročil z namenom plačila računa družbe V. d.d. družbi K. & W. d.o.o.. Namen oškodovanca, ki ga je imel ob izročitvi denarja, namreč ne vpliva na dejstvo, da je bil s strani obdolženca preslepljen, s preslepitvijo pa je obdolženec na njegov račun prišel do premoženjske koristi.2 Takšno stališče izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje glede namena porabe posojenega denarja navedlo pravilne in skladne razloge, med katerimi zagovornik zanemari ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženec sam vračal posojilo družbi Z1. d.o.o. (točke 12, 24, 28 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe). V pritožbi zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe zato ni podano. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo namen obdolženca in oškodovanca ter vse okoliščine denarnega toka izročenega denarja. Ob tem se je izrecno opredelilo do v pritožbi izpostavljenih okoliščin, da je obdolženec denar v fizični obliki dal K. I., ta pa ga je preko družb Z1 in Z2 „spravila“ v V., in da je bil račun družbe K. & W. d.o.o. s strani družbe V. d.d. plačan. Zato zagovornik navedena dejstva neutemeljeno pogreša in sodišču prve stopnje očita, da je zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter določb 17. in 364. člena ZKP.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z utemeljitvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da sta obdolženec in njegov oče ponudila oškodovancu poplačilo dolga. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje se je do navedene okoliščine opredelilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, torej je ni prezrlo. Glede na to, da sta obdolženec in njegov oče poplačilo dolga oškodovancu ponujala šele po izvršitvi očitanega kaznivega dejanja (celo po vloženem predlogu za izvršbo kot navaja zagovornik), pa je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino v skladu z zgoraj predstavljenimi stališči o dokončanju kaznivega dejanja goljufije pravilno upoštevalo. Primeri naknadnih povrnitev škode namreč niso pomembni niti za ugotovitev o obstoju škode niti za presojo goljufivega namena obdolženca.3

8. Kršitev pravice do obrambe, s tem pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z očitkom sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič Š. I., I. F. G., Đ. H. in G. R.. Po njegovem prepričanju bi se z izvedbo teh dokazov lahko potrdil obdolženčev zagovor, da oškodovanca ni preslepil in ni ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zato je podana kršitev določb 6. člena EKČP, 22. in 23. člena Ustave RS ter četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Enako kršitev smiselno zatrjuje še obdolženec, saj tudi on meni, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje priče Š. I. neutemeljeno zavrnilo.

9. Pritožbi nimata prav. Pritožbeno sodišče povzete očitke zavrača, saj po ustaljeni ustavnosodni praksi, na katero opozarja tudi zagovornik, razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Vendar zagovornik prezre, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Obramba mora obstoj in pravno relevantnost dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.4

10. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe tehtno pojasnilo zlasti v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe ter pravilno zaključilo, da zaslišanje predlaganih prič, ob izvedbi drugih dokazov, ne bi prispevalo k boljši razjasnitvi zadeve. Relevantnost navedenih dokaznih predlogov si zagovornik zato v pritožbi neuspešno prizadeva utemeljiti z identičnimi navedbami, kot jih je navajal tekom sojenja na prvi stopnji. Prav tako si zagovornik napačno razlaga, da bi izpovedbe navedenih prič lahko privedle do oprostilne sodbe, saj je sodišče prve stopnje okoliščine, o katerih bi naj te priče izpovedale, razjasnilo že na podlagi drugih dokazov. Tako je ugotovilo, da so bile dobavljene etikete dejansko slabše kakovosti in je nepotrebno, da bi o tem izpovedala še Đ. H. in G. R.. Kakšen pomen za obravnavano zadevo je imela ugotovljena okoliščina slabše kakovosti etiket, pa ne sodi v domet očitanih kršitev, temveč je stvar presoje dejanskega stanja, medtem ko morebitne daljnosežne posledice na poslovanje družbe V. d.d. na tujih trgih zaradi kakovosti etiket za presojo obravnavnega kaznivega dejanja niso relevantne. Prav tako je sodišče prve stopnje v potrebni meri razjasnilo potek izvršilnega postopka v zvezi z obravnavano terjatvijo in dejstvo, da je obdolženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal prejem denarja. Sama vsebina ugovora zoper sklep o izvršbi je razvidna iz priloge A12 spisa, zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, kako bi izpovedba I. F. G. o sestavi tega ugovora in o nasvetih tedanje odvetnice obdolženca lahko pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Še predvsem, ker dejstva prejema denarja obdolženec tekom predmetnega postopka ni (več) zanikal, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedbe oškodovanca ugotovilo, da je slednjemu bilo ponujeno, da se mu dolg povrne na drug način, vendar so se mu v tej zvezi podani predlogi obdolženca in njegovega očeta zdeli nesprejemljivi. Tako ni potrebno, zlasti ne za obstoj kaznivega dejanja, da bi slednje potrdil še obdolženčev oče Š. I., kot se za to neutemeljeno zavzemata obe pritožbi. Da bi slednji izpovedal o kakšnih drugih relevantnih okoliščinah, pa obramba ni substancirano pojasnila. Ker je sodišče prve stopnje vse odločilne okoliščine v zvezi s posojilom razjasnilo, v potrebnost njegovega zaslišanja obdolženec ne uspe prepričati niti z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da bi Š. I. lahko izpovedal o tem, kaj mu je obdolženec v zvezi s posojilom povedal, torej o okoliščinah, ki jih sam ni neposredno zaznal. Povsem nerelevantne za vsebino kazenskopravnih očitkov pa so preostale pritožbene navedbe obdolženca, da bi Š. I. lahko izpovedal o svojem preteklem poslovnem sodelovanju z oškodovancem oziroma njegovo družbo, da je za ovadbo zvedel šele iz medijev in da je prejel dve pismi, v katerih mu je bilo predlagano naj plača dolg za sina. Uveljavljane kršitve pravic obdolženca in v zvezi s tem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP torej niso podane.

11. Zagovornik s sklicevanjem na strokovno literaturo in sodno prakso uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter kršitev načela zakonitosti iz 2. in 28. člena Ustave RS, ker meni, da je opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe nesklepčen in ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije. Takšno kršitev v svoji pritožbi smiselno uveljavlja tudi obdolženec. Bistvo obeh pritožb je v zatrjevanju, da v opisu kaznivega dejanja niso navedene konkretne okoliščine in ravnanja obdolženca, ki bi zadostovala za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Obe pritožbi zato ocenjujeta, da opis dejanja v konkretnem primeru predstavlja zgolj civilnopravno razmerje (poroštveno kreditno naročilo) oziroma ostaja na ravni opisa nekaznive neizpolnitve obveznosti.

12. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, zato o očitanih kršitvah ni mogoče govoriti. Pritožbi prezreta, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja zgolj, da je obdolženec zaprosil za posojilo ter obljubil vrnitev posojila v določenem roku, kot to navaja zagovornik, ali da gre zgolj za dogovor za poslovno sodelovanje, kot to trdi obdolženec, temveč je zadosti opisano tudi obdolženčevo ravnanje, s katerim je oškodovanca preslepil, da mu je verjel, da mu bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imel. V izreku izpodbijane sodbe je tako dovolj konkretizirano, da je obdolženec od oškodovanca pridobil denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin na način, da je oškodovanca zaprosil za posojilo v višini 90.000,00 EUR, pri čemer mu je obljubil, da mu bo prejeti znesek vrnil najkasneje dva dni po prejemu nepovratnih sredstev, v primeru nedodelitve teh sredstev pa najkasneje do 1. 1. 2012, pri tem pa mu v zavarovanje svoje obveznosti izročil dve bianco menici skupaj z menično izjavo, s čimer ga je zapeljal, da mu je oškodovanec na podlagi posojilne pogodbe z dne 16. 6. 2011 še istega dne ta denar izročil, saj mu je verjel, da mu bo posojena sredstva resnično vrnil. V nadaljevanju pa je še opisano (in zlasti ta del pritožbi prezreta), da obdolženec namena vrnitve posojila že ob podpisu posojilne pogodbe in prejema posojila ni imel, saj posojila ni vrnil kljub dodelitvi in nakazilu nepovratnih sredstev, niti ne do 1. 1. 2012, prav tako pa nista bili unovčljivi niti menici, ki ju je izročil oškodovancu v zavarovanje svojih obveznosti skupaj z menično izjavo. Z navedenim je v opisu kaznivega dejanja dovolj konkretiziran goljufiv obogatitveni namen obdolženca, torej njegov namen pridobiti protipravno premoženjsko korist. Goljufivi obogatitveni namen je sicer samostojni zakonski znak kaznivega dejanja, vendar pomeni obliko krivde in stvar notranjega dogajanja storilca, ki navzven ni razvidno. Podrobneje se je sodišče prve stopnje zato z njim ukvarjalo v okviru presoje dejstev in dokazov, saj to spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.5 Zagovornik tako neutemeljeno navaja, da iz opisa dejanja ni mogoče razbrati zavesti obdolženca, da kljub danim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Vse navedene navezne okoliščine pa omogočajo sklepanje, da opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi presega okvir golega civilnopravnega (posojilnega ali drugega) razmerja. V obdolžencu očitanem ravnanju se namreč zrcalijo vsi zakonski znaki goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, ki so ustrezno in konkretizirano strnjeni v opisu dejanja izpodbijane sodbe.

13. Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika neutemeljeno grajata tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi L. I. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

14. Bistvo obeh pritožb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in ponavljanju obdolženčevega zagovora, da oškodovanca ni preslepil in ni ravnal z goljufivim namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

15. Pritožbama ni mogoče pritrditi. Navedeni okoliščini, ki sta ju pritožbi pogrešali že v izreku izpodbijane sodbe, sta tudi v njeni obrazložitvi obširno, tehtno in prepričljivo pojasnjeni. Zagovornik tako zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo zgolj, da je obdolženec oškodovanca spravil v zmoto z lažno obljubo, da mu bo denar vrnil takoj po prejemu nepovratnih sredstev. Sodišče prve stopnje je namreč, ob ugotovitvi, da je družba K. & W. d.o.o. sama vodila postopek razpisa za pridobitev nepovratnih sredstev, v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo strnilo zaključke, zakaj je oškodovanec upravičeno verjel obdolženčevi obljubi, da bo posojen denar ob izpolnitvi zahtevanih pogojev za dodelitev nepovratnih sredstev dejansko dobil vrnjen, pri čemer je navedlo še njun dodatni dogovor, da bo tudi v primeru morebitne nedodelitve nepovratnih sredstev posojilo v vsakem primeru vrnjeno do 1. 1. 2012. Nadalje je v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da sta obdolženec in oškodovanec posojilo zavarovala tako, da je obdolženec oškodovancu ob sklenitvi posojilne pogodbe v zavarovanje izročil dve bianco menici z menično izjavo, pri čemer se je utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo oškodovanca o samem pomenu izročitve takšne menice in obdolženčevi finančni situiranosti. Glede na navedeno, in upoštevaje, da oseba, ki izroči menico, že konkludentno izjavlja, da ima kritje na računu za potrebe unovčenja plačila, so v tej zvezi neutemeljene pritožbene navedbe obdolženca, da oškodovancu ni ničesar pojasnjeval in zagotavljal, kakor tudi pritožbene navedbe zagovornika, da se obdolženec in oškodovanec nista (izrecno) pogovarjala o obdolženčevem finančnem stanju in sposobnosti vrnitve posojila. Še zlasti, ko je v točkah 12, 24 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnjeno, kako je bil obdolženec tisti, ki je pristopil do oškodovanca in mu predlagal, da mu posodi denar kot fizična oseba, ter mu prikazoval, da bo tako kot je denar „spravil“ na V., tega po prejemu sredstev dobil tudi nazaj. Lažnivost prikazovanja vrnitve denarja in obstoj goljufivega namena pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nadalje obširno in pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da so bila nepovratna sredstva dne 12. 8. 2011 družbi V. d.d. dejansko nakazana, pa obdolženec svoje obveznosti tedaj ni poravnal, kakor tudi ne do 1. 1. 2012, unovčljivi pa nista bili niti bianco menici, ki ju je obdolženec izročil oškodovancu. S tem je sodišče prve stopnje dovolj obrazložilo očitek, da obdolženec ni imel namena posojenega denarja vrniti že vse od podpisa posojilne pogodbe in prejema posojila, da je bil torej njegov goljufivi namen podan že ob pridobitvi posojila oziroma sklenitvi pogodbe. Tako je pravilen zaključek v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ne gre za golo civilnopravno razmerje, pritožbi, ki skušata prepričati v nasprotno, pa sta neutemeljeni.

16. Glede goljufivega obogatitvenega namena obdolženca je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodne navedlo še druge okoliščine, ki utrjujejo zaključek, da je obdolženec oškodovanca preslepil in ravnal z goljufivim namenom (npr. točki 25 in 28), zato pritožbi te okoliščine neutemeljeno pogrešata. V točkah 24 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo namen posojila in denarni tok izročenega denarja, pri čemer je upoštevalo vse navedbe, ki jih v svoji pritožbi ponavlja obdolženec. Slednji si okoliščino, da je posojeni denar izročil K. I., katera ga je „spravila na V.“ zmotno razlaga kot razbremenilno. V prvi vrsti zato, ker je bilo do tedaj kaznivo dejanje že dokončano, v drugi vrsti pa zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec družbi Z1 d.o.o. pravzaprav sam vračal posojilo, kar dodatno utrjuje prepričanje, da je ravnal z goljufivim namenom. Okoliščina, da je družba V. d.d. plačala račun družbi K. & W. d.o.o. in so se zadeve do določene točke odvijale po pričakovanjih oškodovanca, pa ne spremeni dejstva, da ga je obdolženec preslepil, v posledici česar mu denarja ni nikoli vrnil. Zato obdolženec s pritožbenim sklicevanjem na oškodovančev namen in denarni tok ne more uspeti.

17. V odsotnost obdolženčevega goljufivega namena ne more prepričati niti zagovornik s pritožbenimi navedbami, da iz odločbe CSD z dne 5. 11. 2012 izhaja, da je imel obdolženec v času najema posojila veliko osebnega premoženja, da si denarja ni rabil izposojati in da je bil v času najema posojila tega tudi sposoben vrniti. V nasprotju z njegovim prepričanjem je namreč sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ovrednotilo vse podatke o finančnem položaju obdolženca, pri čemer ni izpostavilo zgolj njegovih kreditnih obveznosti in vezanega depozita, temveč tudi likvidnostno stanje na njegovem transakcijskem računu, katero tudi po presoji pritožbenega sodišča (pravzaprav v nobenem trenutku) ni bilo takšno, da bi omogočalo unovčenje menice oziroma poplačilo terjatve. Četudi bi že bilo mogoče sprejeti razlogovanje zagovornika, pa ni razumeti, zakaj bi si obdolženec sploh izposodil denar, če ga ni potreboval in zakaj ga potemtakem ni vrnil. Dejstvo pa je, da si je obdolženec kot fizična oseba denar izposodil od oškodovanca, saj je to sam priznaval in izrecno povedal, da oškodovanec denarja ni želel posoditi družbi V. d.d.. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je pojasnil, da je do njega pristopil obdolženec in mu povedal, da nima likvidnih sredstev, s katerimi bi lahko poravnal obveznosti in mu predlagal, da mu posodi denar kot fizična oseba za plačilo računa družbe V. d.d. družbi K. & W. d.o.o. (točka 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ratio obdolženca za takšno ravnanje je mogoče prepoznati v ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bil obdolženec tedaj večinski lastnik družbe V. d.d., ki je bila že ob prevzemu v zelo slabem stanju, zaradi česar je tudi sam vzel kredite, za katere je jamčil z vsem svojim premoženjem. Torej si je nedvomno prizadeval delovati v dobrobit družbe V. d.d., za katero je že sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, da je kot prejemnica nepovratnih sredstev imela interes za to, da so izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev le-teh, torej tudi plačilo računa družbi K. & W. d.o.o. (točka 25 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornik zato neutemeljeno trdi, da je nelogično, da bi si obdolženec pri oškodovancu izposodil sredstva in se izpostavil z osebnim premoženjem na način, da bi prevzel obveznost plačila zneska namesto družbe V. d.d.. Prav tako pa obe pritožbi neutemeljeno skušata omajati verodostojnost oškodovanca in prikazati, kot da sta bila zgolj oškodovanec in njegova družba tista, ki sta imela interes za sklenitev posojilne pogodbe in za sodelovanje z družbo V. d.d.. Še zlasti, ker okoliščine, da je družba K. & W. d.o.o. iz naslova poslovanja z družbo V. d.d. ustvarjala relativno visok promet ni prezrlo, temveč jo je tehtno ocenilo. Glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ovrednotilo še okoliščino, da je za sestavo posojilne pogodbe oškodovanec poskrbel po svojem odvetniku. S poudarjanjem navedenega pritožbi zato zaključkov sodišča prve stopnje ne moreta omajati.

18. Neuspešne so tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik ponavlja zagovor obdolženca in navaja, da je imelo poslabšanje finančnega položaja družbe V. d.d. za posledico tudi poslabšanje finančnega položaja obdolženca, saj so upniki družbe v letu 2012 pričeli posegati tudi po osebnem premoženju obdolženca. Bistveno je namreč, da bi posojilo moral obdolženec vrniti dva dni po prejemu nepovratnih sredstev, ki jih je družba V. d.d. prejela dne 12. 8. 2011, oziroma najkasneje do 1. 1. 2012. Tega pa obdolženec v nobenem od navedenih pogodbenih rokov ni storil. 19. Upoštevaje premoženjsko stanje obdolženca v inkriminiranem obdobju, se kot neutemeljeno izkaže še vsakršno zagovornikovo problematiziranje ugotovitev sodišča prve stopnje glede menic. Obdolžencu se je očitalo, da menici nista bili unovčljivi, prav to odločilno dejstvo pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Med drugim se je utemeljeno sklicevalo na stanje na obdolženčevem transakcijskem računu, katero je bilo takšno, da unovčenja menice ob zapadlosti (niti prej) ni omogočalo. Zato zagovornik neutemeljeno skuša prikazati, da obdolženec na računu ni imel dovolj sredstev za plačilo menične vsote zgolj v trenutku (poskusa) unovčenja menice, do česar je prišlo več kot eno leto po sklenitvi posojilne pogodbe (op. oktobra 2012). Nadalje skladno s pravili meničnega prava iz konkretne menične izjave obdolženca in pooblastila za izplačilo menice (priloga A8 spisa) izhaja, da se menici predložita na unovčenje pri banki, pri kateri ima obdolženec odprt transakcijski račun, v breme tega transakcijskega računa, pri čemer pooblastilo velja za vse poslovne banke, pri katerih obdolženec ima ali bo imel odprt transakcijski račun. Zmotno si torej zagovornik razlaga, da bi do unovčenja menice lahko prišlo pri kateri drugi instituciji, ki bi omogočala poseg na obdolženčevo premično in nepremično premoženje ter vrednostne papirje. Očitno zagovornik s tovrstnimi navedbami preuranjeno zaide v področje izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine, ki je za predmet očitkov v obravnavani zadevi brezpredmetna. Tudi sicer pa zagovornik s sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 803/2013 z dne 9. 12. 2014 neutemeljeno enači situacijo, ko menica ni unovčljiva, s situacijo, ko menica ni veljavna. Zagovornik zato ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede unovčljivosti in vrednosti menic.

20. Pritožba zagovornika z obširnimi navedbami skuša prepričati še, da je pobudo za sklenitev posojilne pogodbe izrazil oškodovanec ter da je med družbama V. d.d. in K. & W. d.o.o. obstajal nerešen spor glede etiket. V utemeljitev takšnih zaključkov sodišču prve stopnje na eni strani očita, da je slepo sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je nelogična in v nasprotju z izvedenimi dokazi, na drugi strani pa je prezrlo veliko bolj prepričljiv in logičen zagovor obdolženca, ki je potrjen z izpovedbo priče K. I.. Tudi izpovedbi slednje je namreč sodišče prve stopnje na podlagi „protispisno“ ugotovljenih okoliščin neupravičeno odreklo verodostojnost, saj je njena izpovedba potrjena z elektronsko korespondenco med uslužbenci družb V. d.d. in K. & W. d.o.o.. Na ta način, ko sodišče prve stopnje ni sledilo njeni razbremenilni izpovedbi, pa je prekršilo domnevo nedolžnosti.

21. S takšnimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca, ki se je krivde za storitev obravnavanega kaznivega dejanja skušal razbremeniti z identičnimi navedbami kot jih v pritožbi ponavlja zagovornik, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne in tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti, pri tem pa je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo neskladnosti v njegovem zagovoru, ki jih pritožba prezre. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi jasne in prepričljive izpovedbe oškodovanca v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da posojilna pogodba ni bila sklenjena na predlog oškodovanca. Oškodovanec je namreč v tej zvezi povsem logično povedal, da s finančnim stanjem družbe V. d.d. ni bil seznanjen in niti ni mogel vedeti, da družba nima sredstev za plačilo računa. Na drugi strani pa je obdolženec v tej zvezi navajal, da je bil oškodovanec seznanjen s finančnim stanjem družbe V. d.d., ker je bila tam zaposlena njegova žena. Takšen zagovor obdolženca pa je ovrgla ravno priča K. I., ki je izpovedala, da se je žena oškodovanca v družbi V. d.d. zaposlila šele 1. 1. 2012, medtem ko se je posojilna pogodba sklenila že 16. 6. 2011. Pritožba zagovornika zato dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbo priče K. I. (ki je bila v inkriminiranem času zunajzakonska partnerka obdolženca in predsednica uprave družbe V. d.d.), za katero je tudi sicer sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ocenilo, da je predvsem v delu, ki se nanaša na spor z etiketami in okoliščinami, ki se nanašajo na dano posojilo in njegovo vrnitev, obdolženca želela razbremeniti. Ob še nadaljnjem upoštevanju (že opisanih) pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede obdolženčevega premoženjskega stanja, interesa in pomena sodelovanja v okviru javnega razpisa Ukrep 133 (tako za družbo V. d.d., kot tudi za družbo K. & W. d.o.o.), pa zagovornik neutemeljeno trdi, da je bolj logičen obdolženčev zagovor, da je oškodovanec izrazil pripravljenost, da sam zagotovi sredstva za nadaljevanje posla med navedenima družbama.

22. Tudi glede s strani obrambe zatrjevanega spora med družbama V. d.d. in K. & W. d.o.o. je sodišče prve stopnje v točkah 17-21 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo pravilne in obširne zaključke, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V luči vseh izvedenih dokazov je pravilno ocenilo izpovedbo priče K. I., pri čemer je utemeljeno izpostavilo del njene izpovedbe, iz katere izhaja, da so v družbi K. & W. d.o.o. stali na stališču, da so etikete brezhibne in so navedbe družbe V. d.d. negirali. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi utemeljeno verjelo oškodovancu, ki je pojasnil drugače, prav tako pa je na podlagi predloženih elektronskih sporočil zaključilo, da so v družbi K. & W. d.o.o. imeli posluh glede odstopanja etiket in so tudi podajali predloge, kako postopati (B11, B15 in B16). Vsebina izpostavljenih elektronskih sporočil tudi po oceni pritožbenega sodišča takšen dokazni zaključek vsekakor omogoča. Zagovornik zato ne more uspeti z obširnimi očitki o napačnosti in protispisnosti takšne ugotovitve ter grajo ocene o verodostojnosti priče K. I.. Enako pa tudi ne more uspeti z obširnim povzemanjem elektronskih sporočil in pritožbenimi navedbami, da navedena sporočila potrjujejo izpovedbi prič K. I. in M. Š. Š. glede slabe kakovosti etiket. Slednje v obravnavani zadevi ni bilo odločilno, nenazadnje pa je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile etikete dejansko slabše kakovosti in so v družbi V. d.d. opozarjali na slabo kakovost etiket. Bistvena je bila namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da med družbama V. d.d. in K. & W. d.o.o. ni obstajal noben spor med družbama glede slabe kakovosti etiket, ki bi lahko bil razlog, da obdolženec posojila ni vrnil. Pri tem velja znova opozoriti na dejstva, da družba V. d.d. v tej zvezi nikdar ni terjala reklamacije; da je priča M. Š. Š. izpovedala, da se je le del postavk na računu nanašal na etikete; ter da se je poslovno sodelovanje med obema družbama nadaljevalo in je bil družbi K. & W. d.o.o. plačan tudi račun po drugem zahtevku za opravljene storitve, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Prav tako je pripomniti, da si je obdolženec nenazadnje denar od oškodovanca izposodil kot fizična oseba in se ga v vsakem primeru zavezal vrniti. Ob vsem navedenem je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem zagovornika izpovedbo oškodovanca povsem kritično presodilo, ko je ves čas postopka vztrajal, da posel z etiketami nima nobene veze s predmetnim posojilom, v luči česar je razumeti tudi njegovo izpovedbo v preiskavi, ki jo zagovornik zgolj iztrga iz konteksta. Glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje pa se kot neutemeljeno izkaže še obširno polemiziranje zagovornika o škodi, ki bi jo naj družba V. d.d. utrpela zaradi slabe kakovosti etiket, kakor tudi o razlogih za plačilo računa in neuveljavljanja reklamacije.

23. Povsem nerelevantne za utemeljenost očitkov obravnavanega kaznivega dejanja pa so pritožbene navedbe obdolženca in njegovega zagovornika, ki se nanašajo na okoliščine po izvršenem kaznivem dejanju in so tudi sicer od tega časovno oddaljene. Predvsem so to navedbe glede post festum ponudb obdolženca in njegovega očeta za poplačilo posojenega zneska, kakor tudi zagovornikove navedbe o obsegu obdolženčevega premoženja, na katerega bi oškodovanec hipotetično lahko posegel z izvršbo in se iz njega poplačal. Enako velja tudi za sam postopek izterjave obravnavane terjatve ter obdolženčeve trditve o grožnjah in izsiljevanju, ki bi jih naj tekom le-tega doživljal, za kar je pritožbi priložil še prispevek njegovega očeta z naslovom „Mariborski model“ izsiljevanja dolžnikov. Pravilnosti izpodbijane odločitve pa nenazadnje ne morejo omajati niti preostale pritožbene navedbe o času vložitve kazenske ovadbe in zaposlitve oškodovančeve žene v družbi V. d.d..

24. Ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbi zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

K pritožbi okrajne državne tožilke in zagovornika glede odločbe o kazenski sankciji

25. Zoper odločbo o kazenski sankciji se pritožujeta okrajna državna tožilka in zagovornik obdolženca. Okrajna državna tožilka se v pritožbi zavzema za izrek zaporne kazni, kar ob poudarjanju načela individualizacije in namena izrekanja kazenskih sankcij utemeljuje z naštevanjem številnih obteževalnih okoliščin in očitkom sodišču prve stopnje, da le-teh pri določanju kazni ni presojalo oziroma jih ni našlo. Zagovornik pa se ob poudarjanju, da so pri obdolžencu podane tudi druge olajševalne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, v svoji pritožbi zavzema, da se obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi krajša zaporna kazen in preizkusna doba.

26. Pritožbi nimata prav. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo ustrezno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo. Upoštevaje višino povzročene škode, pa je z nadaljnjo določitvijo posebnega pogoja izrečeno pogojno obsodbo primerno zaostrilo. Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo odločbe o kazenski sankciji v korist ali škodo obdolženca.

27. Sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je pri sankcioniranju obdolženca skladno z 49. členom KZ-1 upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pri čemer je njihovo vsebinsko napolnitev mogoče določno razbrati iz nadaljevanja obrazložitve odločbe o kazenski sankciji v povezavi z drugimi deli obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve o okoliščinah kaznivega dejanja in obdolženca. Sodbo je namreč treba brati kot celoto.6 Okrajna državna tožilka tako zanemari, izrecno pojasnilo sodišča prve stopnje, da je kazen odmerilo tudi glede na težo kaznivega dejanja, višino povzročene škode in stopnjo obdolženčeve krivde, za kar je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki jih njena pritožba neutemeljeno pogreša oziroma zamenjuje z obteževalnimi okoliščinami (kvalificirana oblika kaznivega dejanja, direktni naklep, namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, višina premoženjske škode, prenos posojenih sredstev na družbo V. d.d.). Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe (zlasti točki 7 in 12 obrazložitve) pa nadalje izhaja tudi, da sodišče prve stopnje ni prezrlo obdolženčevega obnašanja in drugih okoliščin po storjenem kaznivem dejanju, katere si obe pritožbi razlagata drugače. Na eni strani je tako od storitve kaznivega dejanja res minilo več kot deset let, pri čemer je obdolženec dolg priznal in oškodovancu ponudil, da se mu ta dolg povrne na drugačen način, kot to poudarja zagovornik. Vendar na drugi strani obdolženec v vsem tem času oškodovancu prostovoljno ni plačal ničesar, še več, v izvršilnem postopku je s strani oškodovanca prejet denar celo zanikal, zaradi česar so v nadaljevanju postopki tekli štiri leta, kot to izpostavlja okrajna državna tožilka. Vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje v okviru obrazložitve odločbe o kazenski sankciji zato utemeljeno ni posebej izpostavilo kot takšnih, da bi lahko po kvaliteti odločilno vplivale na drugačno izbiro vrste in odmere kazenske sankcije. Pritožbi okrajne državne tožilke in zagovornika torej ne izpostavljata nobenih dodatnih pravno relevantnih okoliščin, ki jih pri določanju višine zaporne kazni ne bi ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje, zato ju je bilo potrebno v njunih izvajanjih zavrniti.

28. Neutemeljeno zagovornik napada odločbo o kazenski sankciji še v delu, ko ta v okviru pogojne obsodbe določa posebni pogoj. Sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopa po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter v utemeljitev navaja, da odločitev sodišča prve stopnje glede določitve posebnega pogoja v izpodbijani sodbi ni obrazložena, da so njeni razlogi v tem delu popolnoma nejasni, kakor tudi v precejšnji meri v nasprotju z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, v okviru katere je ugotovilo, da je bila terjatev cedirana, in je oškodovanca zato napotilo na pravdo.

29. To ne drži. Po obširni obrazložitvi in zaključku, da je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovancu povzročil veliko premoženjsko škodo v višini 90.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje svojo odločitev o določitvi posebnega pogoja jasno obrazložilo v točki 33 izpodbijane sodbe ter ob upoštevanju, da je bil na podlagi izvršbe oškodovancu znesek v višini 8.000,00 EUR že plačan, utemeljeno zaključilo, da mora obdolženec kot posebni pogoj oškodovancu plačati še znesek v višini 82.000,00 EUR. V nasprotju s prepričanjem zagovornika, se je sodišče prve stopnje določno sklicevalo na odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 70553/2010 z dne 17. 4. 2014 in I Ips 8567/2013 z dne 25. 5. 2017, iz katerih izhaja, da se posebni pogoj lahko določi tudi, kadar sodišče oškodovancu v kazenskem postopku ne prisodi premoženjskopravnega zahtevka, če je bil oškodovancu znesek pravnomočno že prisojen in obdolženec te svoje obveznosti v času izrekanja sodbe še ni izpolnil. V konkretni zadevi gre za prav tak primer. Iz točke 35 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ravno zato, ker mu je bila na podlagi civilnih sodnih odločb obravnavana terjatev že pravnomočno prisojena in izterjana (zgolj) v višini 8.000,00 EUR. Izrek in razlogi izpodbijane sodbe glede določenega posebnega pogoja torej ne nasprotujejo razlogom izpodbijane sodbe glede premoženjskopravnega zahtevka, temveč se z njimi dopolnjujejo. Zagovornik pa si razloge izpodbijane sodbe napačno tolmači in netočno trdi, da je sodišče prve stopnje oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ker je bila obravnavana terjatev cedirana. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v zvezi s tovrstnimi navedbami zagovornika zavzelo jasno stališče – najprej je pojasnilo, da iz pogodbe o odstopu terjatve z dne 20. 2. 2017 res izhaja, da je oškodovanec odstopil terjatev družbi P. d.o.o., vendar je v nadaljevanju to okoliščino izrecno označilo kot pravno nepomembno. Pritožbeno sodišče pa takemu stališču pritrjuje, saj je bila glede na določila navedene pogodbe obravnavana terjatev prevzemniku odstopljena zgolj v smislu njene izterjave za določeno obdobje od 20. 2. 2017 do 20. 2. 2019, ki je sedaj že preteklo. Po navedenem je torej oškodovanec tisti, ki ima glede obravnavane terjatve potreben pravni naslov, zato zagovornik neutemeljeno trdi, da oškodovanec ni več imetnik terjatve in zmotno ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji za določitev posebnega pogoja.

30. Po obrazloženem, in ker pritožbe glede odločilnih dejstev ne navajajo več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

31. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka, ki je bila odmerjena na podlagi tarifnih številk 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje težavnost zadeve in premoženjsko stanje obdolženca.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15894/2012 z dne 14. 5. 2020, tč. 14. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51717/2014 z dne 14. 9 . 2017, tč. 8. 3 Prim. Vodičar A., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 548. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020, tč. 35. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 15894/2012 z dne 14. 5. 2020, tč. 8-10. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5135/2019 z dne 8. 7. 2021, tč. 9.