Jedro

Sodišče pozove storilca k dopolnitvi nepopolne vloge le takrat, če je vloga v tolikšni meri nerazumljiva in nepopolna, da se je ne more obravnavati.

Sklepu o določitvi uklonilnega zapora je mogoče ugovarjati tudi na podlagi drugih dejstev, ki se nanašajo na temelj za določitev uklonilnega zapora in ne le z navajanjem in dokazovanjem dejstev po IV. odst. 202b. čl. ZP-1 tj. da je globa bila plačana ali da določitev uklonilnega zapora ne bi bila v skladu z njegovim namenom.

Izrek

Ob reševanju pritožbe storilca V. A. se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, po uradni dolžnosti v izreku spremeni tako, da se beseda “zavrže” nadomesti z besedo “zavrne”.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor storilca V. A. zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora zavrglo.

Proti takšnem sklepu se je pritožil storilec zaradi kršitve 7. čl., 9. čl., 4. odst. 154. čl. in 3. alineje 1. odst. 155. čl. Zakona o prekrških ter 23., 24., 25., 26., 27., 29. in 35. čl. Ustave RS.

Ob pregledu zadeve v zvezi s pritožbenimi navedbami in ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu s čl. 159 ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v postopku v zvezi z ugovorom storilca zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora, sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1, saj so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju sami s seboj in z izrekom le – tega. Po IV. odst. 163. čl. ZP-1 pa je bistvene kršitve določb postopka dolžno odpraviti pritožbeno sodišče. ZP-1 v čl. 202b. ureja postopek določitve uklonilnega zapora in v IV. odst. tega člena določa, da mora ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora vsebovati navedbo sklepa, dejstev, s katerimi se utemeljuje, kot npr. potrdilo o plačani globi, potrdilo o premoženjskem stanju, lastniških deležih na nepremičnem ali premičnem premoženju, zadnjo odločbo davčnega organa o odmeri dohodnine, potrdilo o številu vzdrževalnih družinskih članov ali dokazilo o zdravstvenem stanju ter o drugih osebnih okoliščinah na strani storilca, ki kažejo na to, da določitev uklonilnega zapora ne bi bila v skladu z njegovim namenom. Gre torej za dejstva in dokaze, ki se nanašajo na eno od temeljnih predpostavk za določitev uklonilnega zapora iz I. odst. 19. čl. ZP-1, to je (ne)plačilo globe. To pa niso edina dejstva, ki jih lahko storilec uveljavlja v takšnem ugovoru. Sklep o določitvi uklonilnega zapora se lahko namreč izpodbija tudi zaradi tega, ker niso bili izpolnjeni drugi pogoji po 19. čl. ZP-1 za njegovo izdajo npr. če je globa bila izrečena s plačilnim nalogom ali če odločba, s katero je bila izrečena globa ni postala izvršljiva. Glede na navedbe v ugovoru pa lahko sodišče prve stopnje v skladu s VI. odst. 202b. čl. opravi poizvedbe o navedbah v ugovoru zaradi ugotovitve storilčevega premoženjskega stanja in možnosti za plačilo globe ali drugih dejstev, pomembnih za odločitev o ugovoru, lahko pa zahteva tudi poročilo pristojnega centra za socialno delo o okolju in razmerah, v katerih storilec živi. Nato mora sodišče po skrbni oceni in presoji navedenih dejstev in dokazov ugotoviti, ali je storilčev ugovor utemeljen ali ne.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti s sklepom z dne 24.11.2008 storilcu določilo uklonilni zapor, ker le-ta ni plačal globe v znesku 500,75 EUR, ki mu je bila izrečena s sodbo o prekršku istega sodišča, ki je postala pravnomočna dne 11.01.2008 in izvršljiva 25.02.2008. Storilec je zoper ta sklep podal ugovor, v katerem je navajal, da sklep o določitvi uklonilnega zapora temelji na plačilnem nalogu policije, ki si je po 1. 1. 2005 protiustavno vzela vlogo sodišč, da ni nikoli dobil nobene pravnomočne sodbe, da mu odgovornost za prekršek ni bila dokazana z zakonito pridobljenimi obremenilnimi dokazi in da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu je bil dan prekratek pritožbeni rok. Sodišče prve stopnje je storilca z dopisom z dne 06.11.2008 pozvalo, naj svoj ugovor dopolni, ker ni sestavljen v skladu s IV. odst. 202b. čl. ZP-1, storilec pa je v zahtevanem roku sodišču poslal ugovor s popolnoma identično vsebino.

Takšen ugovor je sodišče prve stopnje zavrglo, v obrazložitev svoje odločitve pa navedlo, da storilec tudi v dopolnjeni vlogi ni navajal, da je globo že plačal, da ni navedel nobenih konkretnih dejstev, ki se nanašajo na izpodbijani sklep, temveč je le pavšalno našteval določila Ustave RS, ki naj bi bila po njegovem mnenju kršena, ti očitki pa so tako pavšalni in tipizirani, da sploh ni mogoče opraviti njihove presoje. Nadalje je prvostopenjsko sodišče storilcu še pojasnjevalo, da Ustava RS določa le temeljna načela družbene, politične in gospodarske ureditve Slovenije in temeljne svoboščine in pravice državljanov, hkrati pa daje pooblastilo zakonodajalcu za natančnejše zakonsko urejanje določenega pravnega področja, zaradi česar je tudi predmetni postopek zakonsko predpisan in temelji na čl. 19 ZP-1, katerega neskladnosti z Ustavo RS storilec ni zatrjeval. Ker se je tako sodišče prve stopnje spuščalo v preizkus utemeljenosti navedb storilčevega ugovora, je iz navedenih razlogov, po prepričanju pritožbenega sodišča, bilo mogoče sklepati, da je storilčev ugovor neutemeljen in bi ga zato bilo potrebno zavrniti. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče v zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo, da je zaradi navedenih razlogov storilčev ugovor potrebno zavreči in ga je zavrglo na podlagi III. odst. 76. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se ga v postopkih o prekrških uporablja na podlagi 67. čl. ZP-1, takšna odločitev pa izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, kar pomeni absolutno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP-1. Po II. odst. 76. čl. ZKP morajo biti pisne vloge razumljive in morajo obsegati vse, kar je treba da se dajo obravnavati, ter podpisane. V III. odst. 76. čl. ZKP pa je med drugim določeno, da v primeru, če vloga ni razumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, zahteva sodišče od vložnika vloge, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže. Pri tem je treba upoštevati, da je vloga nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oz. kaj stranka z njo zahteva od sodišča. Nepopolna vloga pa je tista, ki ne vsebuje podpisa ali vsega, kar se zahteva v posebnih določbah zakona, praviloma tudi, če niso priložena dokazila, na katera se stranka sklicuje. Vendar vsaka pomanjkljivost vloge še ni razlog za postopanje po čl. 76/III ZKP. Sodišče postopa po navedenih določbah le, če je vloga v tolikšni meri nerazumljiva in nepopolna, da se je ne more obravnavati. Res je, da storilčeve ugovor ni vseboval nobenih trditev in dokazil iz IV. odst. 202b. čl. ZP-1, vendar pa zaradi tega ni mogoče šteti, da je šlo za takšno pomanjkljivost vloge, ki bi upravičevala njeno zavrženje, saj je storilčeva vloga predstavljala ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora, s katerim je storilec zahteval razveljavitev sklepa o določitvi uklonilnega zapora, svojo zahtevo pa je utemeljeval s tem, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji po 19. čl. ZP-1, ker naj bi določitev uklonilnega zapora temeljila na plačilnem nalogu policije in ker naj ne bi prejel nobene pravnomočne sodbe, kar pomeni, da ta tudi ni mogla postati izvršljiva. Če bi se takšne ugovorne navedbe izkazale za resnične, bi bilo potrebno ugovoru ugoditi in sklep o določitvi uklonilnega zapora razveljaviti. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je iz spisovnega gradiva in izpodbijanega sklepa razvidno, da je bil sklep o določitvi uklonilnega zapora storilcu izdan na podlagi sodbe o prekršku istega okrajnega sodišča, ki je tudi pravilno opremljena s klavzulami pravnomočnostni in izvršljivosti, zaradi česar ni dvoma, da prej navedene ugovorne navedbe niso bile utemeljene, saj so v nasprotju s spisovnim gradivom, medtem ko so ostale ugovorne navedbe o kršitvah ustavnih pravic v postopku o prekršku v postopku uklonilnega zapora neupoštevne. Ker pa storilec v svojem ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora tudi ni navedel nobenih dejstev, niti dokazov v smislu IV. odst. 202 b. čl. ZP-1, kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, so bili podani vsi razlogi, da se storilčev ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora v skladu z IX. odst. 202 b. čl. ZP-1 zavrne, kar je sodišče prve stopnje dejansko tudi storilo, zato so razlogi o zavrženju storilčevega ugovora v nasprotju z vsemi pred tem navedenimi razlogi in tudi z izrekom izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče opisano absolutno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. zč. I. odst. 155. čl. ZP-1 odpravilo, tako da je v izreku izpodbijanega sklepa besedo „zavrže“ nadomestilo z besedo „zavrne“.

Pritožbene navedbe, da storilec ni storil nobenega prekrška, da ga policija nadleguje, da izrečena sankcija posega v storilčev socialni položaj, da ni bil zaslišan pred izdajo sodbe okrajnega sodišča, da v njegovi zadevi niso bili predloženi enoumni pisni obremenilni dokaz, se nanašajo na dejansko stanje prekrška, bistvene kršitve določb postopka o prekršku v fazi odločanja o odgovornosti za prekršek in odločitev o sankciji, so v predmetnem postopku neupoštevne, saj v obravnavani zadevi ne gre za postopek o prekršku, v katerem bi se odločalo o odgovornosti za prekršek in izvajali dokazi, temveč za postopek določitve uklonilnega zapora in bi storilec lahko navedene očitke izpostavil le kot pritožbene razloge v zvezi s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Velenju, ki je bila podlaga za določitev uklonilnega zapora. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da izrečena sankcija posega v njegov socialni položaj, je potrebno storilcu pojasniti, da uklonilni zapor ni sankcija, temveč sredstvo, s katerim se poskuša storilca prisiliti k plačilu globe. Pritožbene navedbe o prekratkem pritožbenem roku pa so neutemeljene, saj je določanje dolžine pritožbenega roka v pristojnosti zakonodajalca, zato so pritožbeni roki zakonsko določeni in so kot takšni nepodaljšljivi, pritožbene navedbe glede ostalih kršitev Ustave RS, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, pa so tako tipizirane in pavšalne, da jih sploh ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob reševanju storilčeve pritožbe na podlagi IV. odst. 163. čl. ZP-1 izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.