Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje, ker odpoved po 40. členu kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci še ni postala dokončna. Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je toženec navajal, da je tožniku prenehalo delovno razmerje iz drugega razloga, kar ni bilo v skladu z odpovedjo in razlogi v njej.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku na podlagi odpovedi delovnega razmerja z dne 22.6.1993 delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo, ker odpoved še ni postala dokončna. Toženec je dolžan tožniku do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka delavcev z dne 2.3.1993 izplačati nadomestilo osebnega dohodka, ki bi ga dobil, če ne bi bila izdana odločba z dne 22.6.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav je toženec v odpovedi z dne 22.6.1993 v obrazložitvi navedel, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, se odpoved po svoji vsebini dejansko nanaša na odpoved po 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je bil odsoten z dela zaporedoma več kot pet delovni dni in se ni vrnil na delo. Ta odpovedni razlog pa je nedvomno podan in prenehanje delovnega razmerja ne zadrži ugovora za varstvo pravic.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90), ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94, smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija ni utemeljena.

Iz odpovedi delovnega razmerja z dne 22.6.1993, ki je v prilogi spisa pod A3, je razvidno, da je bila odpoved dana tožniku, ker naj bi tožencu povzročil večjo škodo in je toženec to dejanje okvalificiral kot hujšo kršitev delovnih obveznosti po 40. členu kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS št. 26/91). V 5. točki tega člena je med drugim določeno, da lahko delodajalec odpove delovno razmerje delavcu brez pisnega opomina pred odpovedjo, če je bila povzročena večja materialna škoda, kot tudi zaradi neopravičenega izostanka z dela, ki traja zaporedoma najmanj tri delovne dni oziroma s prekinitvami najmanj pet delovnih dni v obdobju šestih mesecev. Toženec je odpovedal tožniku delovno razmerje, ker naj bi mu povzročil večjo materialno škodo in ne zaradi neopravičenih izostankov z dela. V revizijskem postopku se presoja ali je drugostopno sodišče pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o zakonitosti odločbe prvostopnega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da to pravo ni bilo kršeno, saj je iz odpovedi razvidno, da je toženec odpovedal delovno razmerje tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, ker naj bi mu povzročil večjo škodo in ne zaradi odpovednega razloga neopravičenega izostanka z dela več kot pet zaporednih delovnih dni. Revizija ne omenja drugih kršitev materialnega prava, zato je treba glede na povedano ugotoviti, da revizija ni utemeljena iz razlogov, ki se v njej navajajo.

Po 386. členu zakona o pravdnem postopku revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker sodišče druge stopnje ni kršilo zakona niti po preizkusu odločbe po 386.členu zakona o pravdnem postopku, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določili 393. člena zakona o pravdnem postopku.