Jedro

Tožeča stranka je glede višine zahtevka dala preskromno trditveno podlago, da bi bilo mogoče njenemu zahtevku ugoditi. Sklicevanje na en račun v spisu, ki ga je izdala tožeča stranka sama, ne more zadostiti trditvenemu bremenu, saj sploh ni jasno na kakšen način je škoda nastala - ali jo je odpravljala stranka sama ali preko serviserja in kako je prišla do tega zneska.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 4.261,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2020 dalje do plačila; - v II. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 715,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 519,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 4.261,99 EUR s pripadki in ji povrne pravdne stroške v znesku 430,50 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine. Trdil je, da je bil najemnik parkirišča za svoja tovorna vozila. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je voznik na parkirišču zapeljal čez železni pokrov, ki je del cestišča (nekoč je to bila tehtnica tovornih vozil), pri tem pa je pokrov odstopil in se zvil, tako da je poškodoval rezervoar za gorivo. Za škodo je odgovorna toženka zaradi neustreznega vzdrževanja. Toženka je ugovarjala, da je tožnica škodo dobila povrnjeno s strani zavarovalnice. Poleg tega je najemna pogodba določala, da mora najemnik svoja sredstva in blago zavarovati sam in v primeru oškodovanja ne more nasloviti odškodnine na najemodajalca. Vozniku očita tudi nepravilno vožnjo, saj je vozil na levem pasu ter na kovinski ploščadi začel zavijati desno, kar je povzročilo prenos teže vozila in dvig pokrova, prav tako je vozil prehitro.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da 4. člen najemne pogodbe, na katerega se je sklicevala toženka, ne more izključiti njene odgovornosti. V skladu z 242. členom Obligacijskega zakonika – OZ odgovornosti za hudo malomarnost ni mogoče izključiti. Toženka se z oddajo parkirišča ukvarja profesionalno, v zvezi z železnim pokrovom pa lahko nastanejo tudi hude poškodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke o odgovornosti tožnika, češ da je sam povzročil škodo zaradi nepravilne vožnje, saj se brez zavijanja levo in desno pač ne da parkirati. Prav tako bi železna ploščad morala vzdržati tudi višje hitrosti, obtežbo in zavijanje ter se ne sme prelomiti „kot palačinka“.

7. Pritožba navaja, da je sodišče odločalo izven trditvene podlage in sodilo o strokovnem področju, za katerega nima posebnega znanja. Opozarja, da je bila trditvena podlaga tožnika izjemno skopa, predvsem ni podal navedb o višini zahtevka. V zvezi s tem se je skliceval le na račun, ki ga sploh ni predložil sam, ampak ga je v spis vložila toženka. S tem tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Pri tem tožnik tudi ni odgovoril na navedbe toženke, da je za škodo odgovoren tožnik sam niti na toženkine navedbe o višini škode. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo vzroka za nastanek škode, pri čemer se ni ukvarjalo z navedbami toženke, da je to v posledici prehitre vožnje. Toženka je navajala, da se dnevno čez to ploščad pelje vsaj 20 tovornih vozil, zato bi moralo sodišče ugotoviti, kako je možno, da je sploh prišlo do poškodbe. Prav tako sodba nima nobene obrazložitve glede višine zahtevka.

8. Kadar tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na pravilih o odškodninski odgovornosti mora zatrjevati in dokazati obstoj predpostavk protipravnosti ravnanja, vzročne zveze in škode, medtem ko se tožena stranka lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da za nastalo škodo ni kriva. Tožeča stranka mora zatrjevati in dokazati obstoj vsake od navedenih treh predpostavk, glede katerih je trditveno in dokazno breme na njej. Če tega ne uspe za katerokoli od teh predpostavk, je njen zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka mora navesti in dokazati tako obstoj temelja odškodninske odgovornosti (podlage) kot njegove višine, s čimer je tesno povezana predpostavka škode.

9. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede višine zahtevka oziroma škode. Tožnik je že sicer podal izjemno skromno trditveno podlago, v zvezi z višino zahtevka pa je njegova edina navedba, da se sklicuje na račun FV8/20, ki je že v spisu. Višje sodišče ugotavlja, da je ta račun k ugovoru zoper sklep o izvršbi priložila toženka (list. št. 11 spisa). Vsebuje štiri postavke in končni znesek, izdal ga je tožnik sam. Iz navedenega ni jasno, ali je tožnik sam kupil rezervne dele in popravil vozilo, ali je dal vozilo popraviti serviserju oz. na kakšen način je prišel do tega zneska. Takšne trditve so preskromne, da bi tožnik z njimi lahko uspel. Toženka je na pomanjkljivo trditveno podlago višine zahtevka opozorila v svoji prvi pripravljalni vlogi, na kar tožnik ni odgovoril. Zaradi tega tudi ni bilo treba sodišču prve stopnje izvesti posebnega materialnega procesnega vodstva, ker je na pomanjkljivost opozorila že toženka. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo sicer predlagal postavitev sodnega cenilca, vendar pa je tak dokazni predlog zaradi nezadostne trditvene podlage nedovoljen, ker bi predstavljal informativni dokaz. Višje sodišče ugotavlja, da tudi sodba sodišča prve stopnje nima nobene obrazložitve o utemeljenosti zahtevka po višini. Na podlagi povedanega višje sodišče zaključuje, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede škode in višine zahtevka, pa čeprav je bil na to opozorjen. Zato je višje sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (358. člen ZPP).

11. Sprememba sodbe terja tudi spremembo stroškovne odločitve (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker tožnik v sporu ni uspel, mora sam nositi svoje stroške postopka in toženki povrniti njene stroške (154. člen ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT), vrednost točke po OT je 0,60 EUR. Toženka je priglasila in je upravičena do povračila stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 27/6 OT) – 300 točk, pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT) – 300 točk in zastopanje na naroku za glavno obravnavo (tar. št. 20/1 OT) – 300 točk, 2 % materialne stroške (11. člen OT) - 18 točk, kar se skupno poveča za 22% DDV in sodno takso v izvršilnem postopku – 44,00 EUR, tako da znašajo stroški toženke 715,98 EUR.

12. Zaradi uspeha s pritožbo je toženka upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Upravičena je do povračilo stroškov za pritožbo (tar. št. 21/1 OT) – 375 točk, 2 % materialne stroške (11. člen OT) – 7,5 točk, povečano za 22% DDV in sodno takso v znesku 240,00 EUR. Toženka je skupno upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka v znesku 519,99 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).