Jedro

Ob upoštevanju povprečnega mesečnega dohodka tožnika iz naslova pokojnine, kot jih izkazujejo predložena potrdila ZPIZ za mesece maj, junij in julij 2011 v skupnem znesku 2.471,49 EUR, je tožena stranka pravilno zaključila, da ta presega mejni znesek iz 2. odstavka 13. člena ZBPP, to je 520,00 EUR mesečno ter da iz tega razloga - glede na svoj finančni položaj - tožnik ni upravičen do dodelitve BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, temveč je mogoče zmanjšanje lastnega dohodka le za v relevantnem obdobju izplačano preživnino v povprečni mesečni višini, tožena stranka tudi ni imela podlage za znižanje ugotovljenega zneska lastnega dohodka tožnika zaradi uveljavljanih odhodkov iz naslova administrativnih oziroma sodnih prepovedi.

Izrek

Postopek, ki je bil prekinjen s sklepom opr. št. I U 1543/2012-5 z dne 26. 10. 2012, se nadaljuje.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

K točki 1: Sodišče je na podlagi podatkov iz N vpisnika Okrajnega sodišča v Ljubljani, pred katerim je tekel postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku v tem upravnem sporu, ugotovilo, da je dne 10. 10. 2012 postala pravnomočna odločitev, da se tožniku delno odvzame poslovna sposobnost za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Ker tožnik ni imel pooblaščenca, je sodišče s sklepom z dne 26. 10. 2012 v skladu s 1. odstavkom 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu primerno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), ugotovilo, da je postopek od 18. 10. 2012 prekinjen.

Tožniku je bil z odločbo z dne 17. 7. 2012 za začasnega skrbnika postavljen Center za socialno delo Domžale. Po dokončnosti in s tem izvršljivosti te odločbe v skladu z 224. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je sodišče tožnikovega začasnega skrbnika v skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP pozvalo, naj sporoči, ali prevzema postopek.

Tožnikovemu začasnemu skrbniku je bil poziv sodišča z dne 29. 3. 2013 vročen dne 2. 4. 2013, kar je po 1. odstavku 208. člena ZPP razlog za nadaljevanje postopka.

K točki 2: Tožena stranka je z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Kr 44355/2011. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila tožnikova prošnja, ki je bila vložena dne 23. 8. 2012 (pravilno: 23. 8. 2011) pri Okrajnem sodišču v Ljubljani toženi stranki v pristojno reševanje odstopljena dne 3. 9. 2012. Prošnji je tožnik priložil vlogo, poimenovano Prevzem pregona z dne 23. 8. 2011, sklep ODT v Ljubljani opr. št. Kt (0) 2629/11-GR-tr, dopis z dne 19. 3. 2011, izpisek izvršilnih postopkov in obvestila ZPIZ od maja do julija 2011 ter izvedeniško mnenje prim. A.A., dr. med. spec. psih. z dne 3. 5. 2011. Na podlagi vpogleda v predložena obvestila ZPIZ od maja do julija 2011 tožena stranka ugotavlja, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje 2.471,49 EUR. Slednji tako presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s 1. odstavkom 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju: ZUJIF), ki mesečno znaša 260,00 EUR, dvakratnik torej 520,00 EUR. Tožnikovi dohodki v navedeni ugotovljeni višini pa izključujejo pravico prosilca do brezplačne pravne pomoči po določbah 11., 12. in 13. člena ZBPP, ki jih v svoji obrazložitvi tožena stranka tudi povzema. V zvezi z njegovimi navedbami, da zaradi sodnih prepovedi razpolaga z dejansko manjšo pokojnino, tožena stranka poudarja, da se po 12. členu Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), ki se uporablja na podlagi 14. člena ZBPP, v dohodek prosilca štejejo obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, torej pokojnina v celotnem znesku, zato se njegovo plačevanje sodnih izvršb ne more upoštevati kot zakonsko dovoljeno izjemo za priznanje brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da že z višino lastnega dohodka tožnik presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja tožnika in je njegovo prošnjo že iz navedenega razloga zavrnila kot neutemeljeno ob sklicevanju na 2. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP v povezavi z 2., 31., 31.a in 34. členom ZBPP.

Tožnik v tožbi prosi za postavitev skrbnika za poseben primer, ki naj bo odvetnik, da bo lahko strokovno sestavil in vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, v kolikor njegovi prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči zoper izpodbijano odločbo pristojni organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS ne bi ugodil. Navaja še, da že od leta 1995 dalje ni več procesno in pravdno sposoben ter da je brez kakršnegakoli premoženja in se preživlja z denarnimi sredstvi v višini 70 % zakonsko določene minimalne plače, vendar kljub temu ne prejema nobene brezplačne pravne pomoči, zaradi česar meni, da so mu kratene ustavne pravice in trpi vse hujšo stisko. Meni, da ne od sodišča niti od pristojnih organov za brezplačno pravno pomoč še ni prejel zakonite sodbe oziroma odločbe, češ da so vse obremenjene z absolutno bistveno kršitvijo pravil ZUS oziroma ZPP in ZUP, čeprav so jih sodišča dolžna uporabljati po uradni dolžnosti. Enako po njegovem mnenju velja za izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka njegovo vlogo obravnavala kot prošnjo za redno brezplačno pravno pomoč, čeprav tožnik izrecno navaja, da naj bi zaprosil za izjemno brezplačno pravno pomoč, kar šteje za ničnostni razlog po 4. odstavku 279. člena ZUP. Meni, da bi v skladu s 1. odstavkom 47. člena in 49. členom ZUP tožena stranka po uradni dolžnosti morala postaviti tožniku začasnega zastopnika v skladu s 4. odstavkom 51. člena ZUP, saj mora stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopati njen zakoniti zastopnik. Tožnik meni, da upoštevajoč 1. in 4. odstavek 22. člena ZBPP izpolnjuje vse pogoje za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis, odgovora na tožbo pa v danem roku ni vložila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma v zvezi s tožnikovim predlogom, naj mu sodišče v postopku postavi začasnega zastopnika ali skrbnika za poseben primer pojasnjuje, kot je bilo že navedeno v obrazložitvi k točki 1 izreka, da je bil tožniku zaradi poslovne in s tem procesne nesposobnosti (1. odstavek 77. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) z dokončno in izvršljivo odločbo po vložitvi obravnavane tožbe postavljen začasni skrbnik. Po 1. odstavku 192. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) skrbnik zastopa varovanca, kar pomeni, da je njegov zakoniti zastopnik. Po 1. odstavku 78. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Tožnik je torej v tem upravnem sporu ustrezno zastopan, tožbene navedbe o tem, da bi mu sodišče moralo postaviti začasnega zastopnika, pa so z imenovanjem začasnega skrbnika postale brezpredmetne.

Tožnik uvodoma navedene sporne odločbe ne izpodbija po vsebini, temveč v tožbi uveljavlja bistvene kršitve pravil upravnega postopka, do katerih naj bi prišlo, ker mu kljub procesni nesposobnosti ni bil postavljen začasni zastopnik v smislu določil 46., 49. in 51. člena ZUP. Po 1. odstavku 51. člena ZUP je začasnega zastopnika treba postaviti, če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika. Po 1. odstavka 46. člena ZUP lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost). Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da ZUP postavitev začasnega zastopnika veže na procesno nesposobnost stranke, procesno nesposobnost stranke pa na njeno poslovno sposobnost. Pri polnoletnih osebah se poslovna sposobnost predvideva in pomeni sposobnost fizične osebe samostojno nastopati v pravnem prometu. Poslovno sposobnost je mogoče odvzeti le s pravnomočno sodno odločbo (44. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP), zgolj dvom v procesno sposobnost stranke pa ne zadostuje za morebitno odločanje o procesni nesposobnosti stranke niti za morebitno postavitev začasnega zastopnika.

Po presoji sodišča je tožena stranka zato ravnala pravilno, ko je tožnika obravnavala kot procesno popolnoma sposobnega, zaradi česar tudi ni imela podlage za morebitno postavitev začasnega zastopnika, ki je bil tožniku postavljen z odločbo Centra za socialno delo Domžale (št. 12210-6/2008-9 z dne 17. 7. 2012), ki je postala dokončna in izvršljiva 9. 1. 2013 z vročitvijo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 12007-41/2012/8 z dne 7. 1. 2013, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper navedeno odločbo Centra za socialno delo po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, s katerim je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki.

Glede na navedeno tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da je pred izpostavljenimi datumi tožniku izdana izpodbijana odločba (z dne 12. 9. 2012) nezakonita oziroma nična, češ da naj bi bil že tedaj tožnik procesno in pravdno nesposoben, saj je relevanten poznejši datum (dne 10.10. 2012), ko je bil izdan navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2040/2012, oziroma, ko je bil tožnikovi začasni zastopnici navedeni sklep osebno vročen, saj so šele tedaj nastopili njegovi pravni učinki. Ker v predmetni tožbi z drugimi navedbami tožnik ne obrazloži, zakaj toži, je sodišče uradoma opravilo preizkus izpodbijane odločbe glede pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava.

Na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna BPP). V kakšnem primeru je glede na finančni položaj prosilec upravičen do dodelitve BPP, ker se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, določa ZBPP v 2. odstavku 13. člena, in sicer če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve. Od 1. 1. 2012 znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 260,00 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre), tako da dvakratnik znaša torej 520,00 EUR, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Po 14. členu ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo tam navedene določbe Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju: ZSV). Ker pa se določbe ZSV uporabljajo (le) do začetka uporabe ZSVarPre (2. odstavek 78. člena ZSVarPre), slednji pa se začne uporabljati 1. 1. 2012 (82. člen ZSVarPre), so tako v obravnavanem primeru za ugotavljanje lastnega dohodka tožnika relevantne ustrezne določbe ZSVarPre oziroma njihova smiselna uporaba.

Tožena stranka je na podlagi določb 23. člena ZBPP tožnika štela kot samsko osebo ter kot njegov lastni dohodek upoštevala njegovo pokojnino. V skladu s 1. točko 1. odstavka 12. člena ZSVarPre v zvezi s 1. točko 18. člena, 1. odstavkom 35. člena ter 8. točko 37. člena ZDoh-2 je pokojnina dohodek, ki se ga všteva v lastni dohodek zavezanca, sedaj tožnika. Ob upoštevanju povprečnega mesečnega dohodka tožnika iz naslova pokojnine, kot jih izkazujejo predložena potrdila ZPIZ za mesece maj, junij in julij 2011 v skupnem znesku 2.471,49 EUR, je tožena stranka pravilno zaključila, da ta presega mejni znesek iz 2. odstavka 13. člena ZBPP, to je 520,00 EUR mesečno (oziroma 1.560,00 EUR za vse tri navedene zaporedne mesece) ter da iz tega razloga - glede na svoj finančni položaj - tožnik ni upravičen do dodelitve BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, temveč je mogoče zmanjšanje lastnega dohodka le za v relevantnem obdobju izplačano preživnino v povprečni mesečni višini (14. člen), tožena stranka tudi ni imela podlage za znižanje ugotovljenega zneska lastnega dohodka tožnika zaradi uveljavljanih odhodkov iz naslova administrativnih oziroma sodnih prepovedi.

ZBPP v 22. členu ureja izjemno odobritev BPP, ki se odobri tudi, če gre za samskega prosilca v primeru, če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnika zneska iz 2. odstavka 13. člena ZBPP in če njegovo premoženje ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je njegova prošnja utemeljena z njegovim zdravstvenim stanjem (če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje), z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo, če mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala posledica višje sile, kot je na primer potres, poplave itd. ali z drugimi razlogi, na katere ne more vplivati in se je zaradi tega znašel v položaju materialne ogroženosti. Vendar tožnik v predmetni vlogi ni izrecno uveljavljal odobritve izjemne BPP, kar protispisno trdi v tožbi. Sodišče se je po vpogledu dokumentacije v predloženem upravnem spisu tudi prepričalo, da tožnik ni niti zatrjeval konkretnih okoliščin, ki so po določilih 22. člena ZBPP lahko podlaga za priznanje izjemne BPP, niti ni predložil nobenih dokazil za izkazovanje takih okoliščin, zato je tožena stranka kot pristojni organ tožnikovo prošnjo pravilno obravnavala kot prošnjo za dodelitev redne BPP, saj je na strani prosilca za BPP tako trditveno kot tudi dokazno breme v skladu z določili 1. in 2. odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se v postopkih odobritve BPP uporablja subsidiarno. Navedeno pomeni, da mora mora namreč prosilec, ki prosi za BPP navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek, natančno, določno in po resnici ter predlagati tudi dokaze in jih, če je le mogoče, tudi predložiti. Tožnik pa v svoji prošnji ni zaprosil za izjemno BPP, kar protispisno zatrjuje v tožbi, saj podatki predloženega upravnega spisa teh njegovih tožbenih navedb ne potrjujejo.

Tožena stranka je glede na navedeno prošnjo tožnika za odobritev BPP utemeljeno zavrnila glede na podatke v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožnik v ne izpodbija in glede višine prejete pokojnine v zadevnem obdobju ne navaja kako drugače. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče zaključno še ugotavlja, da je pristojni organ za BPP Upravnega sodišča RS z odločbo št. Bpp 180/2012-6 z dne 29. 10. 2012 odločil o tožnikovi prošnji za dodelitev nujne ali izjemne BPP, ki jo je uveljavljal v sami tožbi.