Jedro

Namen denacionalizacijskega postopka je v vrnitvi premoženja, ki je bilo odvzeto. Zato ni mogoče govoriti o nedopustnem razpolaganju z nacionaliziranim premoženjem, ko zavezanec do vrnitve in upravičenec še pred oblastveno odločbo o tem premoženju skleneta sporazum.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, naj se ugotovi, da je sporazum o plačilu odškodnine za nacionalizirano zemljišče, sklenjen med prvimi tremi toženimi strankami in četrtim tožencem dne 27.6.1994, ničen in da je nična tudi prodajna pogodba, sklenjena istega dne med prvimi tremi toženimi strankami kot prodajalci in peto toženo stranko kot kupcem. Zato naj bi bili toženci dolžni nerazdelno vzpostaviti prejšnje stanje tako, da se pri parc. št. 635/1, vl. št. 1988 k.o... vknjiži pravica porabe v korist prvega toženca, parc. št. 635/6 in 635/7 pa naj se odpišeta od tega vložka v vl. št. 744 te k.o., kjer je že vpisana pravica uporabe v korist M. K.. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Vztraja pri tem, da sta sporazum o plačilu odškodnine in prodajna pogodba, oboje z dne 27.61994, nična po določbi prvega odstavka v zvezi z določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Izpodbijani sodbi očita, da v svojih razlogih sledi sklepu revizijskega sodišča z dne 8.3.2000, opr. št. II Ips 187/99. Vendar pa so razlogi omenjenega sklepa neprepričljivi in nezakoniti. S stališčem, da je treba sporazum o odškodnini presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vendar brez uporabe določbe 88. člena ZDen, je bila odločitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, prejudicirana. Določba 88. člena ZDen je kogentne narave in velja za vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstoja dolžnost vrnitve. Zaradi nepravilnih razlogov, sprejetih v citirani odločbi revizijskega sodišča, nižji sodišči nista obravnavali tožbene podlage na podlagi primarno uveljavljanega razloga - ničnosti po določbi 88. člena ZDen. Brez vsake dokazne podlage in predhodnega obravnavanja je pokojna V. M. šteta za generalno pravno naslednico denacionalizacijskih upravičencev M. in D. M. (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre namreč za dva denacionalizacijska upravičenca, pri čemer bo po drugem potekalo dedovanje na podlagi zakona. Glede na sorodstvene vezi so tožnik, V. M. in četrti toženec enakovredni pravni nasledniki M. in D. M.. Sporni sporazum je torej preko četrtega toženca sklenila oseba, ki ni bila upravičenka po ZDen in mimo vednosti ostalih pravnih naslednikov upravičencev, zaradi česar je posel sklenjen v nasprotju z določbo 88. člena ZDen. Sicer pa je sporni sporazum ničen tudi ob upoštevanju določb ZOR. Toženci specialnega pooblastila pokojne V. M. za njegovo sklenitev niso predložili. Očitno torej ne obstaja. Odločba Centra za socialno delo ... z dne 3.12.1993 pooblastila ne more nadomestiti. Sicer pa V. M. ni denacionalizacijska upravičenka, zaradi česar - tudi če bi pooblastilo obstojalo - bi razpolagala s tujim premoženjem.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

V določbi 88. člena ZDen naložena prepoved razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, preprečuje izigravanje dolžnosti njegove vrnitve upravičencem do denacionalizacije. Prepoved torej varuje pravice in interese denacionalizacijskih upravičencev. Namen denacionalizacijskega postopka je v vrnitvi premoženja, ki je bilo odvzeto. Zato ni mogoče govoriti o nedopustnem razpolaganju z nacionaliziranim premoženjem, ko zavezanec do vrnitve in upravičenec še pred oblastveno odločbo o tem premoženju skleneta sporazum.

Izpodbijana sodba v svojih razlogih pravilno navede, da se "cilj denacionalizacijskega postopka doseže ne le z odločbo oblastnega organa v ustreznem postopku, temveč tudi sporazumno v dogovoru med upravičenci in zavezanci, ki ima lahko obliko poravnave ali pravnega posla". Določbe 88. člena ZDen v tem primeru torej ni mogoče uporabiti za podlago tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti, ali kot je navedeno v razlogih izpodbijane sodbe: "ta določba ne more predstavljati ovire za veljavnost sporazuma o odškodnini, s tem pa posledično tudi ne ovire za veljavnost istega dne sklenjene prodajne pogodbe".

Izpodbijana pravna posla sta torej posla civilnega prava, zaradi česar je treba presojati njuno veljavnost po obligacijsko-pravnih pravilih (ZOR). V tem okviru tožbena trditvena podlaga za zatrjevano ničnost ne ponuja ustreznih izhodišč. Pokojni V. M. sicer očita izostanek statusa (edine) pravne naslednice denacionalizacijskih upravičencev, zaradi česar naj bi sporazum o odškodnini sklenila kot tretja oseba, kar bi omogočilo uporabo določbe 88. člena ZDen.

Trditev pa je notranje protislovna. Ne glede na to, da je po dejanskih ugotovitvah V. M. nastopala tudi v upravnem postopku kot generalna pravna naslednica denacionalizacijskih upravičencev, je že kot dedinja upravičencev z zavezanci lahko sklenila sporazum o načinu denacionalizacije. Zato ni bila "tretja oseba" v smislu revizijskih trditev. Veljavnost njenih izjav volje pa je mogoče presojati po predpisih civilnega prava, ki se nanašajo na poslovno sposobnost in na pooblastilno razmerje.

Sporazum z dne 27.6.1994 je z denacionalizacijskimi zavezanci sklenil, po pooblastilu V. M. kot generalne naslednice denacionalizacijskih upravičencev, toženec. Poslovna sposobnost V. M. za pooblastitev revizijsko ni izpodbijana, obseg in veljavnost pooblastila pa je glede na razloge izpodbijane sodbe predvsem stvar dejanskih ugotovitev. Gre namreč za "generalno" pooblastilo v odločbi Centra za socialno delo ... z dne 3.12.1993, s katerim je bil četrti toženec pooblaščen, da "zastopa V. M. pred upravnimi in pravosodnimi organi in da v njenem imenu sklepa poravnave in pravne posle glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije". Pravna razlaga vsebine pooblastitvene odločbe tudi ne more biti sporna. V. M. je bila v denacionalizacijskem postopku kot pogodbena stranka veljavno zastopana. Izjava volje četrtega toženca v spornem sporazumu je torej veljavna tudi s stališča civilno-pravne presoje.

Sodišče druge stopnje je v svojih razlogih pravilno zavrnilo v reviziji ponovno ponujeno razlago o uporabi določbe drugega odstavka 46. in 47. člena v zvezi z 49. členom ZOR. V. M. namreč ni razpolagala s "pretežno tujim premoženjem". Razpolagala je namreč s premoženjem, glede katerega je bila po dejanskih ugotovitvah generalna pravna naslednica denacionalizacijskih upravičencev in zato upravičena do sklepanja pravnih poslov o njem.

Revizijske trditve o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej nimajo podlage. Razlogi sodbe temelje na dejanskih ugotovitvah, njihova vsebina pa je jasna in jo je mogoče revizijsko preizkusiti. Ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člena ZPP).