Jedro

Podatki o stopnji invalidnosti po predpisih skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakšne zavarovalnice ali kakšne druge institucije, pa tudi ne-odstotna ocenitev zmanjšanja življenjske aktivnosti, niso nujni za razsojanje o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, so pa lahko sodišču v pomoč.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 24.11.1989 je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj nerazdelno plača tožniku odškodnino za telesne bolečine 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT od zahtevanih 2,000.000,00 SIT in za strah 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT ter ves izgubljeni dohodek. Tako mu je prisodilo skupaj 3,147.323,00 SIT z obrestmi. Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje to sodbo razveljavilo v razmerju do nje, pritožbo toženca pa je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti tej sodbi, in sicer le proti odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vlaga revizijo toženec, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče to odškodnino primerno zniža ali pa sodbi razveljavi. Trdi, da pri ugotovitvah izvedenca o odstotni zmanjšani gibljivosti, grobi moči in oviranosti ter o stopnji invalidnosti ne gre za oceno zmanjšanja življenjske aktivnosti. Govoriti bi se dalo le o 10-odstotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti v zvezi s čimer pa prisojena odškodnina bistveno odstopa od prevladujoče sodne prakse. Gre za oškodovanca, ki je star 50 let in se ne ukvarja s športnimi in drugimi aktivnostmi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in državnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za prisojo denarne odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v 200. in 203. členu zakona o obligacijskih razmerjih, ki med drugim določata, da sodišče prisodi takšno odškodnino, če spozna, da to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in njihovo trajanje, ter če je gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Zakon torej ne postavlja za ugotovitev obsega prizadetosti oškodovanca niti za odmero pravične odškodnine kot pogoja, da se mora sodišče dokopati do v odstotkih izražene stopnje zmanjšanja življenjske aktivnosti. Seveda pa je lahko sodišču v pomoč, ko ugotavlja obseg posledic poškodb, ki jih je mogoče uvrstiti med anatomske in funkcionalne in kot nadaljnje posledice zmanjšanja življenjskih in delovnih sposobnosti, ter končno ko ugotavlja njihov odsev na oškodovančevo duševnost, se pravi dejansko podlago za prisojo odškodnine iz tega naslova - tudi mnenje izvedenca o stopnji invalidnosti, pa naj bo ta opredeljena po predpisih skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kakšne zavarovalnice ali kakšne druge institucije. Nikakor pa niso takšni podatki in tudi ne odstotna ocenitev zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar terja revident, nujni za razsojanje o odškodnini za negmotno škodo takšne vrste. Če pa revizija s svojimi razlogi v zvezi s tem meri na to, da dejansko stanje ni popolno ali morda niti ne pravilno ugotovljeno, pa velja opozoriti, da v postopku v zvezi z njo kaj takšnega ni dovoljeno uveljavljati.

Ne gre pritrditi niti drugemu revizijskemu ugovoru, češ, da prisojena odškodnina v višini 1,500.000,00 SIT bistveno odstopa od prevladujoče sodne prakse. Res se tožnik ne ukvarja s športom, je pa prizadet med drugim tudi pri delu doma na zemlji, ki je v strmem svetu, kar nedvomno povzroča duševno trpljenje med drugim tudi zaradi nemoči, ko ne more opravljati takšnih del. Človeku, vajenemu takšnega dela, lahko povzroča zmanjšanje življenjske aktivnosti prav tolikšne duševne bolečine, kot komu, ki je prikrajšan na športnem področju. Sicer pa primerjave prisojenih odškodnin drugim oškodovancem, ki imajo podobne posledice kot tožnik in trpijo podobne duševne bolečine, pri čemer velja pri tožniku še posebej omeniti zelo negativno prognozo njegovega zdravstvenega stanja, razkrijejo, da nikakor ne gre za previsoko odmerjeno odškodnino.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej ob ugotovljenem tožnikovem zmanjšanju življenjske aktivnosti in ob njegovih duševnih bolečinah zaradi tega pravilno uporabili materialno pravo in mu v skladu s citiranimi zakonskimi določbami prisodili pravično odškodnino iz tega naslova. Ni torej podan uveljavljani revizijski razlog in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.