Jedro

Upoštevajoč celovito presojo znakov, izhajajočo iz posameznih analiz, se sodišče strinja tudi z zaključkom upravnega organa, da si znaka nista tako podobna, da bi z registracijo prijavljene znamke nastala verjetnost zmede, vključujoč verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko (tožeče stranke). Vizualna razlika, ki je tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru najbolj pomemben vidik razlikovanja, nevtralizira nižjo stopnjo fonetične in pojmovne (ne)podobnosti. Glede proizvodov in storitev, na katere se znamki nanašata, se elementi, uporabljeni v njih, običajno pojavljajo. V konkretnem primeru so izvedeni, upoštevajoč celoten vtis, toliko različno, da ni zadostne podlage za sklepanje, da bo potrošnik zaveden glede izvora blaga in storitev ter menil, da izvira od istega podjetja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovora tožeče stranke in družbe B. AG, Švica, zoper registracijo znamke „DOBER kot KRUH“ št. Z-200970042. V obrazložitvi navaja, da je dne 13. 1. 2009 prejel prijavo znamke za znak „DOBER kot KRUH“ za blago, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razred 30 in 43. Zoper registracijo prijavljene znamke sta pravočasno ugovarjala družba A. kot imetnica znamke št. 200770522 za znak „pekarna Dobra kot kruh!“ (v sliki), s katero je zavarovano blago in storitve v razredih 30, 35 in 4,3 ter B. kot imetnik znamke št. 200770615 „pekarna Dobra kot kruh!“ (v sliki) za proizvode in storitve v razredih 30, 35 in 43. Vložnika sta ugovora opirala na točko b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/2006 UPB, v nadaljevanju: ZIL-1). Upravni organ navaja, da morata biti za izpolnjevanje pogojev za zavrnitev registracije istočasno izpolnjena pogoj enakosti ali podobnosti znakov kot pogoj enakosti ali podobnosti blaga oziroma storitev, pri čemer mora biti ta podobnost tolikšna, da obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko. Pri ugotavljanju podobnosti znakov se uporablja načelo celovite presoje, po katerem se znaki primerjajo kot celote, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Presoja podobnosti vključuje vizualno, fonetično in pomensko analizo. Upravni organ ugotavlja, da je prijavljeni znak figurativen, sestavlja ga besedilo ter grafični, likovni in barvni elementi. Besedi „DOBER KRUH“ sta zapisani ena nad drugo v krepkih rumenih črkah z rdečo obrobo, med njiju je stisnjena beseda „kot“, zapisana v manjših črkah rdeče barve. Besedilo je umeščeno v bel krog in podčrtano z rdečim trakom, ob njem pa je še podoba štruce kruha. Celoten znak je postavljen na oranžno rumeno ozadje. Znamka tožeče stranke je figurativna. Predstavlja jo besedilo „pekarna Dobra kot kruh“, pri čemer je vizualno dominantna beseda pekarna, tako zaradi velikosti napisa, kot zaradi izvirne konceptualne rešitve, v kateri sta prva in zadnja črka besede povezani s črto, ki izrisuje štruco kruha. Besedilo „Dobra kot kruh!“ deluje kot dodaten slogan, ki znak dopolnjuje. Ugovarjani znak vizualno znamki tožeče stranke kljub enakemu besedilu ni podoben, saj gre za popolnoma različna oblikovalska koncepta. V prijavljenem znaku kot osnova prevladujeta močna oranžno rumena in rdeča barva, besedi „DOBER KRUH“ sta izpisani v krepkih zaobljenih črkah, ki jih poudarja rdeča obroba, celotno besedilo pa je postavljeno na krog tridimenzionalnega videza, ki zaradi poševnega traku lahko vzbuja občutek vrtenja. Znak tožeče stranke je zasnovan v nevpadljivi svetlo rjavi barvi. V osnovi gre za črto, ki izrisuje tako štruco kruha, kot črke besede pekarna, ki predstavljajo spodnji rob kruha. Gre za izrazito oblikovno idejo, ki poudarja povezavo besede in slike in vizualni učinek doseže z minimalnimi grafičnimi sredstvi, nevtralno barvo in črto. Dodatno besedilo „Dober kot kruh“ v vizualnem smislu predstavlja le neizrazit dodatek. Tudi podoba kruha je v ugovarjanem znaku prikazana na likovno povsem drug način. Je v kontekstu celotnega znaka veliko manjša od podobe kruha v znakih tožeče stranke in ima tudi v konceptualnem smislu v znaku različno vlogo. Znaka se vizualno razlikujeta v uporabi različnih oblikovnih sredstev, kot je bilo opisano. Ugovarjani znak deluje masivno, znak tožeče stranke pa lahkotno in zračno. Upravni organ zaključuje, da znaka sicer vsebujeta del enakega besedila, vendar je to le en element med več različnimi, ki v celoti vizualno prevladajo. Kot vizualne celote, pa tudi upoštevajoč bolj razlikovalne dele, si vizualno nista podobna. Pomensko sta si znaka blizu, kar je razumljivo, saj gre za besede, ki so v povezavi s storitvami in proizvodi, ki jih nudijo pekarne, precej običajne. Besede dober kot kruh predstavljajo neke vrste frazo, vendar v povezavi s kruhom oziroma pekarskimi izdelki, govorijo o vrsti in kakovosti proizvoda. V povezavi z blagom ne gre za zelo razlikovalen del znakov. Enako velja za podobo štruce kruha, saj gre za najbolj običajno obliko kruha, pri čemer podoba kruha ali drugega tipičnega peciva za označevanje pekarskih izdelkov ali storitev ni nič neobičajnega. Potrošnik bo mnogo bolj pozoren na druge, predvsem vizualne elemente. Ker je besedilo različno poudarjeno, pa ga bo potrošnik lahko dojel tudi vsebinsko nekoliko različno–tako bo v ugovarjanem znaku dominantni besedi lahko prebral kot „dober kruh“ in ne „dober kot kruh“.V znakih tožeče stranke je najbolj vpadljiva beseda beseda „pekarna“, ki sicer tudi zgolj označuje vrsto storitev, besedilo „Dobra kot kruh“ pa ne deluje kot enakovreden element bistvenega dela znakov. Upravni organ tudi ni ugotovil fonetične podobnosti med znakoma, ki ju sicer sestavljajo določene iste besede, vendar je njihova razporeditev in velikost ter njihov pomen v smislu dominantnih delov znaka različen, ter je zato tudi fonetična podoba različna. Ugovarjani znak bo potrošnik prebral kot „dober kot kruh“ ali le kot „dober kruh“, znak tožeče stranke kot „pekarna dobra kot kruh“, zaradi sorazmerno majhnega podteksta „dobra kot kruh“ pa lahko pa tudi zgolj kot „pekarna“, pri čemer se mu bo v zavest vtisnila predvsem grafična podoba znaka. Fonetični vidik znakov je različen, tako zaradi dolžine izgovorjenega, kot tudi zaradi različnih začetnih besed prebranega besedila. Upravni organ zaključuje, da glede na ugotovljeno vizualno in fonetično različnost znakov ter določeno vsebinsko podobnost, ki pa jo je pripisati dejstvu, da gre za besede, ki so pri označevanju zadevnega blaga precej pogoste, prijavljeni znak znaku tožeče stranke ni podoben v tolikšni meri, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti in verjetnost povezovanja ugovarjanega znaka s prejšnjo znamko. Ker ni izpolnjen pogoj podobnosti znakov, eventualna enakost ali podobnost blaga na končno odločitev ne vpliva in zato podobnosti blaga ni treba ugotavljati.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da se upravni organ glede enakosti ali podobnosti blaga ni posebej opredelil, torej ne more biti sporno, da je opis blaga in storitev ugovarjane znamke v celoti istoveten blagu in storitvam njene znamke. Vizualni primerjavi ugovarja, ker se ne strinja, da je besedilo „Dobra kot kruh“ zgolj neizrazit dodatek, saj je prav ta del znaka posebnost celotne znamke in ji daje značilno prepoznavnost pred ostalimi znamkami. Gre za element, ki ga je izvirno izbrala za svoj slogan. Potrošnik pri ločevanju od ostalih znamk ne bo uporabljal besede pekarna, ampak slogan „Dobra kot kruh“. Po sodni praksi je treba v primeru, ko je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, besedni element obravnavati kot bolj razlikovalen, oziroma mora biti figurativen element sestavljene znamke izrazito poudarjen in izstopajoč, da bi nad besednim delom prevladal, saj se bo potrošnik lažje skliceval na zadevne proizvode z navajanjem njihovega imena kot pa z opisovanjem figurativnega elementa znamke. To v konkretnem primeru ne velja, saj je besedni del ugovarjane znamke postavljen na belo podlago, kjer je tudi rdeč trak, brez večje distinktivne moči. Za primerjavo je ključen besedni del „Dober kot kruh“, ki ga je treba primerjati z znakom njene znamke „Dobra kot kruh“. Po črkovni analizi sta znaka z vizualnega vidika zamenljivo podobna. Grafičen del brez besednega elementa ne nudi nikakršne distinktivnosti. Glede podobe kruha, ki jo upravni organ vidi v konceptualnem smislu različno pri primerjanih znakih, tožeča stranka ugovarja, da te razlike upravni organ ni pojasnil. Očitno je, da je ona prepoznavnost svoje znamke gradila na sloganu „Dobra kot kruh“, ki jo spremlja oblika štruce kruha in in ne na kakšne druge vrste kruhovih izdelkov. Slikovni del–oblika štruce kruha ovalne oblike z dvema zarezama, vsaka na svoji polovici, je gotovo eden dominantnejših slikovnih elementov. Točno tak simbol pa je uporabljen tudi pri ugovarjani znamki. Zato ni pravilen zaključek upravnega organa, da je le-ta likovno prikazana na povsem drug način, ker je manjša in vsebuje drugačen kontekst. Odločba je v tem delu pomanjkljiva in se tožeča stranka ne more opredeliti do njenih razlogov. Glede fonetične primerjave ugotavlja, da je upravni organ primerjal znaka „dober kot kruh“ z njeno znamko „pekarna–dobra kot kruh“. Besedili obeh znamk, ki sta bistveni in dominantni element, se v pretežnem delu skoraj v celoti pokrivata. Ne strinja z mnenjem upravnega organa, da naj bi potrošnik zaradi dolžine besednega dela njeno znamko prebral kot „pekarna“, ugovarjano pa kot „dober kruh“. Očitno je, da ugovarjana znamka prevzema pretežni in najbolj distinktiven del njene prejšnje znamke in izpušča zgolj besedo „pekarna“, pridevnik „dobra“ pa postavlja v obliko „dober“. Pri obeh znamkah je vsakemu povprečnemu potrošniku že na prvi pogled jasno, da oglašujeta dejavnost pekarstva. Potrošnik ne bo ostal pri generalnem imenu pekarna, ampak bo poudaril posebno ime takšne pekarne, ki jo razlikuje od ostalih, v konkretnem primeru „pekarna-dobra kot kruh“. Ker ugovarjana znamka v praktično nespremenjeni obliki uporablja isto besedno zvezo kot njena starejša znamka, je mogoče govoriti o fonetični identičnosti med znamkami. Ne strinja se tudi z oceno pomenske primerjave znakov. Meni, da je ravno v dejavnosti, kjer je zamenljivost izdelkov na zunanji pogled zelo visoka, toliko pomembnejše njihovo razlikovanje na podlagi znamk. Navaja, da je izvirno uporabila slogan „Dobra kot kruh“, saj tega slogana druge pekarne niso uporabile. Očitno je, da besede „dober kot kruh“ ne morejo predstavljati zgolj neke vrste frazo, ki naj bi bila povezana s pekarskimi izdelki, kot želi prikazati upravni organ. Tožeča stranka je to besedno zvezo uporabila v želji, da svoji znamki nadene posebno prepoznavnost, ugovarjana znamka pa z uporabo praktično identičnega slogana ustvarja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Svojo znamko uporablja že več kot dve leti in je jasno, da potrošniki to besedilo in zlasti bistveni in značilni del „dobra kot kruh“, na katerem temelji celotna ideja, začeli povezovati z blagom in storitvami, ki jih na trgu nudi. Prijavitelj ugovarjane znamke bi na trgu ponujal enake oziroma izrazito podobne proizvode in storitve pod znakom, ki je vizualno, predvsem v svojem besednem delu enak oziroma močno podoben njeni znamki. Zaključuje, da sta si znamki tako močno vizualno, fonetično in pomensko podobni, da ni zagotovljena zadostna in ustrezna možnost razlikovanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter prijavo znamke št. 200970042 „DOBER KOT KRUH“ v celoti zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in povzema razloge iz izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom C. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali sta si znamka tožeče stranke in znak prijavljene znamke podobni tako, da prijavljene znamke ni moč registrirati. Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Kot pravilno pojasnjuje upravni organ, iz upravno sodne prakse izhaja, da mora ocena verjetnosti zmede glede na vizualno, fonetično in pomensko podobnost med spornimi znaki, temeljiti na celostnem vtisu vseh treh vidikov primerjav, upoštevajoč zlasti razlikovalne in prevladujoče elemente znakov. Primerjava se opravi z vidika povprečnega potrošnika blaga in storitev, ki znamko dojema celostno.

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ocenil vizualno razliko med znaki in pri tem upošteval standarde primerjave znakov, ki so sestavljeni iz besednih in figurativnih elementov, na kar opozarja tožeča stranka. Primerjana znaka sta sestavljeni iz besednih in figurativnih elementov. Njuna besedna elementa se deloma prekrivata (besedni del znamke tožeče stranke je „pekarna Dobra kot kruh“ ugovarjane znamke pa „Dober kot kruh“). Že drugačna predstavitev te besedne zveze, kot jo opisuje upravni organ v izpodbijani odločbi (pri znamki tožeče stranke vizualno dominantna beseda „pekarna“, ob kateri besedilo „Dobra kot kruh!“ deluje kot dopolnitev, pri ugovarjani znamki pa z enako pisavo izpisani besedi „DOBER KRUH“ ter med njima z manjšimi črkami zapisana beseda „kot“) vzpostavlja razlikovalni učinek. Grafični elementi so sami po sebi res drugotnega pomena, kot navaja tudi tožeča stranka. Vendar glede na vtis, ki ga naredijo, po mnenju sodišča ne dopuščajo, da bi bil za primerjavo ključen besedni del znakov, kar v tožbi uveljavlja tožeča stranka. Upravni organ pravilno izpostavlja barvno različico znakov (pri ugovarjani znamki uporaba rumene, oranžne in rdeče barve, pri znamki tožeče stranke pa svetlo rjave barve). Tožbeni očitek, da ni pojasnil, kako je v konceptualnem smislu različna podoba kruha, po mnenju sodišča ne drži, in to niti, da ta razlika ne bi bila obrazložena, niti da je ni. Upravni organ je opisal, da je štruca kruha pri ugovarjani znamki v kontekstu celotnega znaka manjša kot pri znaku tožeče stranke in po mnenju sodišča tudi manj zaznavna, medtem ko je podoba štruce kruha pri znaku tožeče stranke konceptualno izvirna in je pritrditi tožbeni navedbi, da je eden od dominantnejših slikovnih elementov znaka. Glede na navedeno sodišče sprejema zaključek upravnega organa, da si znaka vizualno nista podobna.

Pri fonetični primerjavi je upravni organ v skladu s smernicami za to primerjavo uporabil uveljavljene kriterije, kot dolžine besednega dela, začetne besede, možne izgovorjave in zaključil, da sta fonetično znaka različna. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da gre zaradi praktično prevzete iste besedne zveze v ugovarjani znamki za fonetično identičnost. Pritrjuje analizi in oceni upravnega organa, da se znamki slušno zadosti razlikujeta.

V pojmovnem smislu je upravni organ znakoma pripisal nizko stopnjo razlikovalnosti in to oceno sodišče sprejema. Tožena stranka namreč tudi sodišča ni prepričala, da bi slogan, ki ga je uporabila, „dobra kot kruh“, njeni znamki prinesel posebno prepoznavnost. Fraza „dober kot kruh“ ima lahko za javnost določeno vsebino, vendar jo je, ko je uporabljena v znamki, treba povezati s proizvodom in storitvami, ki jih znamka varuje. V povezavi s kruhom oziroma pekarskimi izdelki s takim dodatkom znamka ne more postati posebej razlikovalna.

Upoštevajoč celovito presojo znakov, izhajajočo iz posameznih analiz, se sodišče strinja tudi z zaključkom upravnega organa, da si znaka nista tako podobna, da bi z registracijo prijavljene znamke nastala verjetnost zmede, vključujoč verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko (tožeče stranke). Vizualna razlika, ki je tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru najbolj pomemben vidik razlikovanja, nevtralizira nižjo stopnjo fonetične in pojmovne (ne)podobnosti. Glede proizvodov in storitev, na katere se znamki nanašata, se elementi, uporabljenih v njih, običajno pojavljajo. V konkretnem primeru so izvedeni, upoštevajoč celoten vtis, toliko različno, da ni zadostne podlage za sklepanje, da bo potrošnik zaveden glede izvora blaga in storitev ter menil, da izvira od istega podjetja.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek pa je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.