Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica mora v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se je sodišče v tem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajala v tožbi.
Iz vabila na ustno obravnavo je razvidno, da je bila tožnica izrecno obveščena, da je dokumentacija na voljo na vpogled na sedežu ARSO. Zato ni utemeljen njen tožbeni ugovor, da ni imela možnosti videti celotne dokumentacije. Iz navedenega vabila je razvidno še, da je bila tožnica pozvana, da na ustno obravnavo prinese morebitna pisna in druga dokazila, iz prve strani zapisnika ustne obravnave z dne 17. 4. 2012 pa, da je bila poučena, da ima na glavni obravnavi pravico do dajanja pripomb. Glede na navedeno je neutemeljen tudi njen očitek, da ni bila opozorjena na pravico in obveznost, da uveljavlja ugovore in predlaga ustrezne dokaze.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo družbi A. d. o. o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala okoljevarstveno soglasje za izgradnjo nakupovalnega centra … center na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka). V drugi točki izreka je določila pogoje pod katerimi se izdaja okoljevarstveno soglasje.
V obrazložitvi odločbe toženka podrobno opisuje postopek pridobivanja mnenj ministrstev in organizacij, ki so glede na nameravani poseg pristojni za posamezne zadeve varstva okolja ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali varstvo kulturne dediščine. V nadaljevanju pojasnjuje, da je po prejemu popolne dokumentacije skladno z 58. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) javnosti zagotovila vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje, idejno zasnovo in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju tako, da je z javnim naznanilo z dne 11. 10. 2011, objavljenim na spletnih straneh ARSO in Mestne občine Ljubljana (MOL) ter na oglasni deski na naslovu ARSO, sedežu Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška, in MOL, javnost obvestila o vseh zahtevah iz drugega odstavka 58. člena ZVO-1. V času od 14. 10. 2011 do 14. 11. 2011 je javnosti omogočila tudi dajanje mnenj in pripomb.
Tožnici je bil priznan položaj stranke v postopku, ker se njene nepremičnine nahajajo znotraj območja, na katerem poseg v času gradnje povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Na tožničine pripombe, da je izdaja okoljevarstvenega soglasja preuranjena, ker se pripravljajo spremembe Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT 1/2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (v nadaljevanju OPPN), toženka odgovarja s pojasnilom, da je poseg načrtovan znotraj meja veljavnega OPPN, v postopku pa je pridobila tudi mnenje DARS d. d., v skladu s katerim je prizadeta stranka pripravila drugačno prometno študijo in na podlagi katere je bil prizadeti stranki določen pogoj v drugi alineji 9. točke, da zagotovi večjo pretočnost križišč. Pojasnjuje še, da je bilo poročilo o vplivih na okolje pripravljeno na podlagi Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje (v nadaljevanju Uredba), iz dopolnitve poročila o vplivih na okolje z dne 23. 4. 2012, ki je bila poslana tudi tožnici, pa izhaja, da so bile upoštevane določbe Odloka o občinskem prostorskem načrtu MOL (v nadaljevanju OPN MOL). Glede usklajenosti con hrupa navaja, da OPN MOL v tretjo cono hrupa uvršča zemljišča parc. št. 1756/5, 1758/1 in 802/12, vse k. o. …, ker pa na teh ni stavb z varovanimi prostori, se po 7. členu Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba o hrupu) kazalci hrupa ne ocenjujejo. Ugotavlja še, da bo med gradnjo po predhodni pridobitvi ustreznega dovoljenja po 94. členu ZVO-1 in Uredbi o hrupu okolje začasno obremenjeno s še sprejemljivimi vrednostmi kazalcev hrupa. V nadaljevanju navaja, da je bila z OPN MOL podaljšana veljavnost OPPN, predvidene spremembe in dopolnitve obeh navedenih aktov pa niso predmet tega postopka.
V zvezi s tožničino pripombo, da ni urejeno odlaganje viškov materiala in da končna lokacija odlaganja ni določena, toženka navaja, da bo približno 19.942 m3 zemeljskega izkopa ponovno uporabljeno na gradbišču, za trajni odvoz z lokacije posega pa je predvidenih 272.108 m3 viškov zemeljskih izkopov ter so v poglavju 5.1 izreka soglasja določeni pogoji za ravnanje s temi odpadki.
Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da so neutemeljene tožničine navedbe, da je prvostopenjski organ kršil načelo zaslišanja, ker tožnice ni seznanil s svojimi ugotovitvami, pojasnili in odgovori na navedbe prizadete stranke oz. je to storil šele v odločbi, saj je bilo v objavljenem javnem naznanilu navedeno, da so vsi podatki o nameravanem posegu dostopni pri organu prve stopnje ter so bili objavljeni tudi na njegovi spletni strani še po zaključku javne razgrnitve, do zaključka postopka. Pojasnjuje, da je po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ stranki oz. stranskemu udeležencu dolžan omogočiti, da se opredeli le do dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev, kar je tožnica na ustni obravnavi tudi izkoristila. Vsebina listin (tj. mnenje MOL z dne 29. 10. 2011 in lokacijski informaciji z dne 2. 4. 2012), ki tožnici niso bile posebej posredovane, pa ni take narave, da bi na kakršenkoli način vplivale na njene pravne koristi.
V zvezi s tožničinimi navedbami, da v PVO za severovzhodno stran posega območje hrupa ni določeno skladno z OPN MOL, upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da se tožničine nepremičnine v tem območju ne nahajajo, zato te navedbe presegajo njen pravni interes. Navaja še, da je PVO zgolj podlaga za presojo vplivov in odločitev o izdaji soglasja, ni pa predmet tega postopka presoja njegove skladnosti s prostorskimi akti, razen če gre za očitno neskladnost (drugi odstavek 57. člena ZVO-1), česar pa tožnica ne zatrjuje. Ugotavlja še, da tudi vprašanje ureditve prometne infrastrukture presega tožničin pravni interes ter dodaja, da je vpliv prometne infrastrukture v izpodbijani odločbi ustrezno presojen, odločanje o primernosti prometne infrastrukture z vidika njenega strateškega načrtovanja pa ni predmet tega postopka. V zvezi z odlaganjem viškov izkopanega materiala pojasnjuje, da je pogoj v drugi alineji 9. točke izreka namenjen zmanjševanju obremenitve okolja, zakaj ureditev načina in kraja odlaganja tega materiala v 5.1 točki izreka ni ustrezna, pa tožnica ni pojasnila. Poleg tega tožnica tudi v tem delu ni izkazala pravnega interesa.
Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ njeni zahtevi za priznanje statusa stranke ugodil šele konec decembra 2011. Ker je v postopku presoje vplivov na okolje treba oceniti, opisati in ugotoviti dolgoročne, kratkoročne, posredne in neposredne vplive predvidenega posega, gre za nerazumno kratek rok, posledično pa je v postopku nastalo veliko postopkovnih in vsebinskih nepravilnosti. Med drugim je iz obrazložitve izpodbijanega soglasja razvidno, da je upravni organ z investitorjem ter drugimi inštitucijami oz. organi (Ministrstvom za zdravje, MOL, DARS,...) po uradni dolžnosti komuniciral in pridobival dodatna mnenja, pojasnila, dopolnitve, …. O tem tožnica ni bila seznanjena niti na glavni obravnavi dne 17. 4. 2012, zato ji ni bila dana možnost, da se do teh opredeli oz. dobi ustrezna pojasnila, pri čemer izpostavlja vprašanje deponije trajnih presežkov izkopanega materiala in nepopolne dokumentacije.
Po mnenju tožnice je bilo v zadevi tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, saj je bil v času izdaje izpodbijanega soglasja v teku postopek sprememb in dopolnitev OPPN. Ker se predvidene spremembe nanašajo na promet, ki bistveno vpliva na okolje, je soglasje izdano preuranjeno. Opozarja, da pri izdelavi PVO niso bile upoštevane določbe OPN MOL, ki urejajo varovanje pred hrupom, in sicer ni upoštevano, da se severovzhodna stran območja nahaja v tretji coni varovanja pred hrupom. Navaja še, da se upravni organ do tega vprašanja ni argumentirano opredelil, temveč je nekritično sledil navedbam prizadete stranke, ki je v dopolnitvi PVO z dne 24. 4. 2012 navedla, da je poročilo pripravljeno tudi na podlagi OPN MOL. Izpostavlja tudi, da ni dobila odgovora na njeno pripombo glede neposredne bližine izkopa in vpliva odvoza zemljin, saj ni nikjer posebej in natančno opredeljeno kje in kako bo izvajalec organiziral gradbišče. Tožnica upravnemu organu očita še nedoslednost in nepreglednost izpodbijanega soglasja, ki ni dovolj podprto z argumenti. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče to okoljevarstveno soglasje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.
Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tudi prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter navaja razloge, zakaj meni, da je ta neutemeljena. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.
V pripravljalnih vlogah z dne 26. 2. 2013 in 15. 3. 2013 tožnica obširno odgovarja na navedbe prizadete stranke in dodatno navaja razloge, zakaj meni, da je treba izpodbijano okoljevarstveno soglasje odpraviti. Poudarja, da je vabilo na ustno obravnavo prejela le 17 dni pred sklicano obravnavo, poročilo o vplivih na okolje pa je obsežno in zajema različna področja vplivov načrtovane gradnje na okolje, zato bi tožnica za pripravo ustreznih strokovnih gradiv potrebovala več kot 30 dni. Navaja tudi, da se upravni organ druge stopnje do njenih navedb v pritožbi ni konkretno opredelil, temveč jih je zavrnil kot pavšalne, tožnica, ki je na ustni obravnavani nastopala brez pravnega pooblaščenca, pa ni bila opozorjena na pravico in obveznost, da uveljavlja ugovore in predlaga ustrezne dokaze. Glede na navedeno meni, da je bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena in 25. člena Ustave RS. Ponavlja tudi navedbe o neupoštevanju določb OPN MOL glede določanja območij varstva pred hrupom, vplivu spreminjanja prostorskih aktov in urejenosti deponije oz. zemeljskega izkopa ter predlaga postavitev ustreznih izvedencev za ekologijo oz. promet. Pojasnjuje, da tak predlog podaja, ker je šele po odločitvi o njeni pritožbi videla, kako nekritično upravna organa sledita navedbam prizadete stranke. Dodaja, da so nedefinirani oz. nedoločeni tudi ostali pogoji v izpodbijanem okoljevarstvenem soglasju, kar posebej velja za pogoje glede varovanja kakovosti zraka, varovanja pred hrupom in varovanja pred vibracijami, in dodatni ukrepi glede na celotno obremenitev okolja. V nadaljevanju navaja, da upravni organ ni preveril, ali je poročilo o vplivih na okolje sestavljeno v skladu z Uredbo, predvsem 2., 4., 5., 7., 9. in 10. členom te uredbe ter se do tega ni opredelil tudi po vsebini. Zavrača pa očitke o oviranju gradnje.
Tožba ni utemeljena.
V zvezi s tožničinim sklicevanjem na pritožbene navedbe in navedbe v predhodnih fazah postopka sodišče najprej poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnica mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ker mora glede na navedeno tožnica v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v tem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajala v tožbi.
Sodišče se strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je upravni organ zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, zato se sodišče na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Po določbi tretjega odstavka 58. člena ZVO-1 je imela tožnica že od objave javnega naznanila, na podlagi katerega se je lahko seznanila z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilom o vplivih na okolje in osnutkom odločitve o okoljevarstvenem soglasju, pravico vpogleda in možnost dajanja mnenj ter pripomb. Za odločitev v zadevi zato ni bistveno, da je bil tožnici status stranskega udeleženca priznan šele v mesecu decembru 2011. Tudi iz vabila na ustno obravnavo z dne 29. 3. 2012, ki ga je tožnica prejela 30. 3. 2012, je razvidno, da je bila izrecno obveščena, da je dokumentacija na voljo na vpogled na sedežu ARSO. Zato ni utemeljen njen tožbeni ugovor, da ni imela možnosti videti celotne dokumentacije. Iz navedenega vabila je razvidno še, da je bila tožnica pozvana, da na ustno obravnavo prinese morebitna pisna in druga dokazila, iz prve strani zapisnika ustne obravnave z dne 17. 4. 2012 pa, da je bila poučena, da ima na glavni obravnavi pravico do dajanja pripomb. Glede na navedeno je neutemeljen tudi njen očitek, da ni bila opozorjena na pravico in obveznost, da uveljavlja ugovore in predlaga ustrezne dokaze.
Če tožnica te možnosti ni izkoristila, ne gre za napako v postopku, zato ne more uveljavljati teh ugovorov v tožbi. Glede na navedeno so vse njene navedbe in dokazni predlogi, ki jih ni uveljavljala v postopku pred upravnim organom prve stopnje in v pritožbi (kar velja zlasti za ugovore o nedoločenosti pogojev in ukrepov v okoljevarstvenem soglasju ter neustrezni vsebini poročila o vplivih na okolje) nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), ki so v konkretnem primeru, ker jih je tožnica navajala šele v vlogah, vloženih po poteku roka za tožbo, tudi prepozne (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).
Poleg tega tožnica ni pojasnila, zakaj je bilo s temi domnevno pomanjkljivimi dokumenti poseženo v njene pravne koristi. V zadevi namreč ni sporno, da ima tožnica v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja položaj stranskega udeleženca kot lastnica nepremičnin na območju, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi (drugi odstavek 64. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 54. člena ZVO-1). Po navedenih določbah ZVO-1 ima tožnica pravni interes, da se udeležuje postopka zaradi varstva svojih pravic. To pomeni, da ima tožnica enake pravice kot stranka le glede vplivov nameravanega posega na njene nepremičnine. Te določbe torej postavljajo okvir njenih upravičenj oz. možnosti, da v postopku postavlja zahteve, s katerimi naj se ohrani njen pravno varovani položaj. Da bi imela kakšen drug pravni interes za udeležbo v postopku pa tožnica niti ni zatrjevala.
Upoštevajoč navedena izhodišča lahko tožnica v konkretnem primeru torej uspe le z ugovori, s katerimi ščiti svoje pravice, ki ji jih kot lastnici nepremičnin v vplivnem območju obravnavanega posega priznavajo predpisi. Navedeno pomeni, da lahko tožnica v tem postopku varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve U 508/2006, X Ips 335/2011, X Ips 329/2010, I Up 183/2006, I Up 1435/2003, I Up 1180/2002).
Javni interes v postopku okoljevarstvenega soglasja pa ščitijo poleg državnega pravobranilca (na podlagi določb ZUP in ZUS-1) nevladne organizacije na področju varstva okolja (tretji odstavek 153. člen ZVO-1), ki delujejo v javnem interesu, kar tožnica ni.
Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegla položaj stranskega udeleženca in so z njimi povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če te vzročne zveze ni, tudi morda ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev njeni tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.
V obravnavanem primeru iz tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje skladnosti predvidenega posega s prostorskimi akti in njihovimi spremembami ter posledično neustrezne dokumentacije ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oz. ohranitev tožničinega pravno varovanega položaja kot lastnice nepremičnin v vplivnem območju gradnje. Tudi iz izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje izhaja, da tožnica z navedbami in ugovori, podanimi v upravnem postopku, in z okoliščinami, ki jih je tam navajala, ni konkretizirala vplivov obravnavanega posega na njene nepremičnine. Tožnica navedbe v tožbi in v pripravljalnih vlogah opira zgolj na dejstvo, da ima položaj stranskega udeleženca v postopku skladno z ZVO-1, iz njih pa sploh ni razvidno, da bo in kako bo nameravani poseg vplival na njene nepremičnine.
Tožbeni ugovor, da se toženka ni opredelila do vprašanja vplivov zaradi odvoza zemljin, pa je neutemeljen, saj je prvostopenjski upravni organ v izreku okoljevarstvenega soglasja (5.1 in 9. točka) določil pogoje za ravnanje z zemeljskim izkopom in emisijami hrupa v času gradnje, te pa je na straneh 26. - 27. in 29. - 32. obrazložitve soglasja izčrpno in natančno obrazložil. Med temi je določeno tudi, da mora investitor pred pričetkom izvajanja del pridobiti ustrezna dovoljenja, med drugim dovoljenje za začasno čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom. Zato sodišče dodaja le, da če bo zaradi delovanja gradbišča prihajalo do vplivov na njene nepremičnine nad dovoljeno mejo, je to lahko stvar inšpekcijskega postopka.
Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožničine navedbe, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.