Jedro

Ker je eden od nujnih sospornikov podal odgovor na tožbo je s tem preprečil izdajo zamudne sodbe tudi za ostale njune sospornike, kar pa ne vpliva na njihovo nadaljnjo procesno pravico do izjave v postopku in s tem na to, da sosporniki, ki odgovora na tožbo niso podali, v postopku ne bi smeli podajati svojih trditev in predlagati dokazov.

Pogodbeno materialno pravo zavezuje neposredno le pogodbene stranke, ne pa tudi tretjih oseb, zato kršitev ali neizpolnitev pogodbenih določil, ki je predpisana le eni stranki, ne more imeti za posledico ničnosti, razen če bi za to bile podane kakšne posebne okoliščine (npr. zlorabe pravic, dolozna ravnanja).

Izrek

I. Pritožbi drugega toženca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je določilo 6. točke Pogodbe o odplačnem odstopu (cesiji) terjatev z dne 5. 10. 2015, SV .../15 v delu, ki se nanaša na ustanovitev zastavne pravice ter zaznambo neposredne izvršljivosti na 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o., nično.

II. Tožnika sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti prvemu tožencu 447,98 EUR pravdnih stroškov in drugemu tožencu 788,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

III. Tožnika sta dolžna v roku 15 dni nerazdelno povrniti drugemu tožencu 564,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je določilo 6. točke Pogodbe o odplačnem odstopu (cesiji) terjatev z dne 5. 10. 2015, SV .../15 v delu, ki se nanaša na ustanovitev zastavne pravice ter zaznambo neposredne izvršljivosti na 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o., nično (I. točka) ter obema tožencema v nerazdelno povračilo naložilo pravdne stroške tožnikov v višini 1.566,29 EUR v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Drugi toženec je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Zahteval je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in drugemu tožniku naloži v plačilo njune pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da so trditve in dokazi drugega toženca, ki jih je podal na prvem naroku za glavno obravnavo, prepozne. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo z dne 15. 7. 2019 primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o odplačnem odstopu (cesiji) SV 2310/15 (v nadaljevanju: Pogodba o cesiji; A3) zavrnilo (I. točka), ugotovilo pa je ničnost določila 6. točke Pogodbe o cesiji (II. točka) in tožencema v narazdelno plačilo naložilo pravdne stroške tožnikov v višini 508,99 EUR (III. točka). Višje sodišče je z odločbo I Cpg 827/2019 z dne 5. 5. 2020 ob odločanju o pritožbah tožnikov in drugega toženca tako navedeno sodbo v I. točki izreka tj. glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka potrdilo, razveljavilo pa jo je v II. in III. točki izreka tj. glede podrednega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti določila 6. točke Pogodbe o cesiji in glede pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju odločalo ponovno o podrednem tožbenem zahtevku. Za presojo pravočasnosti navedb in predlogov drugega toženca pa je potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje sodbo z dne 15. 7. 2019 izdalo brez izvedbe glavne obravnave.

6. Iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP izhaja, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je prvi (in edini) narok za glavno obravnavo v tej zadevi izvedlo v ponovljenem sojenju dne 22. 9. 2020. Drugi toženec je na tem naroku podal trditve in predlagal dokaze, ki pa jih je sodišče prve stopnje štelo za prepozne, ker jih je drugi toženec navedel prvič šele na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku. Pritožba pravilno opozarja, da je tako stališče sodišča prve stopnje glede prekluzije trditev in dokazov napačno. Za pravočasnost trditev in dokazov ni pomembno ali gre za ponovljeno sojenje, temveč je odločilen trenutek izvedbe prvega naroka za glavno obravnavo (izjemoma tudi druge okoliščine, ki pa v danem primeru niso relevantne). Na pravočasnost podaje trditev in dokazov drugega toženca tudi ne more vplivati dejstvo, da v zadevi sam ni podal odgovora na tožbo, temveč je učinek tega pravdnega dejanja povzročil prvi toženec s svojim odgovorom na tožbo, saj gre na strani tožencev za nujno sosporništvo. Ker je eden od nujnih sospornikov podal odgovor na tožbo je s tem preprečil izdajo zamudne sodbe tudi za ostale njune sospornike, kar pa ne vpliva na njihovo nadaljnjo procesno pravico do izjave v postopku in s tem na to, da sosporniki, ki odgovora na tožbo niso podali, v postopku ne bi smeli podajati svojih trditev in predlagati dokazov. Raztezanje učinkov pravdnih dejanj enega enotnega sospornika na druge pomeni beneficijo in ne vpliva na omejevanje procesnih možnosti pravdnih strank.1 Drugi toženec na prvem naroku za glavno obravnavo zato ni bil prekludiran z navedbami in dokazi in pritožba utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo njegove trditve in dokaze s prvega naroka za glavno obravnavo za prepozne, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, slednje na možnost odločanja o pritožbi ne vpliva, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnika s svojimi trditvami ob pravilni uporabi materialnega prava ne moreta uspeti.

7. Med pravdnimi strankami so nesporna sledeča pravnorelevantna dejstva: - drugi toženec kot odstopnik in prvi toženec kot prevzemnik sta dne 5. 10. 2015 sklenila Pogodbo o cesiji, s katero je drugi toženec odstopil prvemu tožencu svojo terjatev do solidarnih dolžnikov A. A. in B. A., ki jo je imel iz naslova posojilne pogodbe z dne 20. 11. 2012 v skupni višini 250.000,00 EUR skupaj s 7% letnimi pogodbenimi obrestmi od dne 21. 11. 2012 dalje do zapadlosti posojila dne 20. 12. 2016, od zapadlosti dalje pa z zakonskimi zamudnimi obresti, za dogovorjeno kupnino v višini 250.000,00 EUR; - v zavarovanje plačila kupnine se je prevzemnik v korist odstopnika z določilom 6. točke Pogodbe o cesiji zavezal ustanoviti zastavno pravico in zaznambo neposredne izvršljivosti na 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o., pri čemer se zastavna pravica v korist odstopnika (drugega toženca) vpiše v sodni register, kar je bilo tudi izvedeno; - iz 12. člena Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo E. d. o. o. (v nadaljevanju Družbena pogodba; A7) izhaja, da je za zastavo poslovnih deležev ali pridobitev kakšnega drugega upravičenja tretjih oseb potrebno predhodno soglasje skupščine, ki se sprejme z 2/3 večino; - tožnika in prvi toženec so družbeniki družbe E. d. o. o., ki imajo v lasti vsak 1/3 poslovni delež te družbe; - soglasja za zastavo poslovnega deleža po spornem določilu 6. točke Pogodbi o cesiji in ki ga zahteva 12. člen Družbene pogodbe, skupščina ni dala.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo očitke tožnikov o tem, da bi bilo sporno pogodbeno določilo 6. točke Pogodbe o cesiji odločilen nagib za sklenitev te pogodbe, da pa je določilo kljub temu nično, ker je v nasprotju z določbo 12. člena Družbene pogodbe, da ga je prvi toženec spregledal, vendar zavezuje tudi drugega toženca, ki bi se moral prepričati ali je zavarovanje mogoče. Pri tem je dodalo, da bi drugemu tožencu določilo 12. člena Družbene pogodbe moralo biti znano tudi zato, ker je imetnik 30% deleža v družbi v Veliki Britaniji in so mu znana družbeniška razmerja, vsak povprečno skrben gospodar pa mora preveriti določila družbene pogodbe, sicer tvega ničnost. 9. Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Izhajajoč iz načela afirmacije pogodb in načela stopnjevane neveljavnosti je zakonodajalec v prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določil, da je nična pogodba, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost pogodbe je najhujša civilnopravna sankcija, ki naj se uporabi le takrat, ko je z napako grobo prizadet javni interes, zato je predvidena izjemoma, sicer zakon napotuje na uporabo milejše sankcije. To še posebej velja v primeru, da je pogodba prepovedana samo eni pogodbeni stranki (drugi odstavek 86. člena OZ). Norma iz drugega odstavka 86. člena OZ izhaja iz domneve, da enostranske prepovedi praviloma niso usmerjene na vsebino in posledico pravnega posla, običajno gre le za manj pomembne prepovedi, katerih kršitev ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom.2

10. Družbena pogodba kot pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo je temeljni akt družbe, s katero pride do ustanovitve družbe, z njo se tudi normativno uredijo odnosi med družbeniki. Ko je družbena pogodba sklenjena in je družba nastala, velja družbena pogodba nasproti družbenikom kot normativni akt in ustvarja materialno pravo v smislu ureditve njihovega notranjega razmerja. Pogodbeno materialno pravo pa zavezuje neposredno le pogodbene stranke, ne pa tudi tretjih oseb, zato kršitev ali neizpolnitev pogodbenih določil, ki je predpisana le eni stranki, ne more imeti za posledico ničnosti, razen če bi za to bile podane kakšne posebne okoliščine (npr. zlorabe pravic, dolozna ravnanja), za kar v danem primeru ne gre oziroma o tem ni podanih trditev. V takih primerih kršitev pogodb so zato predvidene kakšne druge sankcije (izpodbojnost, odškodnina ipd).3

11. Določba 12. člena Družbene pogodbe ni določba, ki bi varovala širši družbeni interes, temveč varuje le notranje razmerje med družbeniki, saj poudarja, kot trdita tožnika sama, njihovo osebnostno povezanost, enotne in skupne interese. Kršitev take določbe sama po sebi zato ne more imeti za posledico neposredne ničnosti. Poleg tega velja določba Družbene pogodbe le za prvega toženca kot zastavitelja po Pogodbi o cesiji, saj je le on bil hkrati tudi družbenik družbe E. d. o. o., ne pa tudi drugi toženec. Obveza pridobitve soglasja za zastavo poslovnega deleža, ki jo določa 12. člen Družbene pogodbe drugega toženca ni zavezovala, saj ni bil stranka Družbene pogodbe. Če ni bil stranka pogodbe, je tudi ni mogel kršiti. Ker prvi toženec pri sklepanju Pogodbe o cesiji, s katero je zastavil svoj poslovni delež v družbi E. d. o. o., kot družbenik družbe E. d. o. o., ni pridobil soglasja skupščine te družbe, zaradi tega pogodbeno določilo Pogodbe o cesiji o zastavi v smislu prvega in drugega odstavka 86. člena OZ ne more biti nično.

12. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je določba 6. člena Pogodbe o cesiji nična, ker prvi toženec ni pridobil ustreznega soglasja skupščine za sklenitev tega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo, da je določba 12. člena Družbene pogodbe zavezovala tudi drugega toženca, saj za takšen zaključek ni najti opore v Družbeni pogodbi. Prav tako ne zdrži pravne presoje zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba nična zato, ker bi se drugi toženec moral prepričati o tem ali je ustanovitev zastavne pravice na poslovnem deležu prepovedana. Zastave poslovnega deleža zakon ne prepoveduje, če je za ustanovitev zastavne pravice potrebno določeno soglasje, pri čemer ta zaveza izhaja iz pogodbe, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko ustanovitve zastavne pravice, to ne more imeti za posledico ničnosti. Glede na to, da tudi prvi toženec trdi, da je navedeno določbo 12. člena Družbene pogodbe spregledal in je zanjo izvedel šele ko je bil nanjo opozorjen, da na določbo pri sklepanju spornega posla ni opozoril niti notar, ki mu je kot osebi z javnimi pooblastili zaupano, da pogodbene stranke na posamezne omejitve pri sklepanju posla opozori, je zahteva, da bi drugi toženec v skladu s svojo skrbnostjo moral vedeti za prepoved (ker je tudi sam družbenik v neki drugi družbi iz Velike Birtanije), ki je omejevala le drugo pogodbeno stranko, pretirana. Utemeljeno pa je tudi pritožbeno stališče, da je bil drugi tožnik pri sklepanju Pogodbe o cesiji v dobri veri, saj se ta domneva, trditveno in dokazno breme o nasprotnem pa je na strani tožečih strank, ki tega bremena nista zmogla. Drugi toženec namreč ne more trpeti negativnih posledic kršitev dolžnosti tretjih.

13. Pritožba drugega toženca je iz navedenih razlogov utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti določila 6. točke Pogodbe o cesiji, ki se nanaša na ustanovitev zastavne pravice ter zaznambo neposredne izvršljivosti na 1/3 poslovnem deležu v družbi E. d. o. o. (prvi odstavek 351. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za pritožnika ugodnejša kot zavrženje tožbe (v primeru zavrženja lahko tožniki tožbo vložijo ponovno), se ni opredeljevalo do pritožbenih trditev s tem v zvezi (359. člen ZPP).

14. Sprememba izpodbijane sodbe narekuje tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta tožnika s svojim zahtevkom v celoti propadla, sta dolžna tožencema nerazdelno povrniti njune pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškovnikov, Odvetniške tarife (OT) in ob upoštevanju načela potrebnosti stroškov (155. člen ZPP). Vrednost odvetniške točke znaša 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Pritožbeno sodišče je prvemu tožencu priznalo: 300 točk za odgovor na tožbo (1. tč. tar. št. 19 OT), 300 točk za pristop na prvi narok (1. tč. tar. št. 20 OT), 2% za materialne stroške (11. člen OT), vse povečano za 22% DDV, skupaj 447,98 EUR. Drugemu tožencu je pritožbeno sodišče priznalo: 375 točk za pritožbo zoper sodbo z dne 15. 7. 2019 (1. tč. tar. št. 21 OT), 300 točk za pristop na prvi narok (1. tč. tar. št. 20 OT), 2% za materialne stroške, 22% DDV in 285,00 EUR za sodno takso za pritožbo zoper sodbo z dne 15. 7. 2019, skupaj 788,98 EUR. Tako odmerjene stroške prvega in drugega toženca je pritožbeno sodišče v nerazdelno plačilo naložilo tožnikoma, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Ker je drugi toženec s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer: 375 točk za pritožbo (1. tč. tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške, 22% DDV in 285,00 EUR sodne takse, skupaj 564,99 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške drugega toženca je pritožbeno sodišče v nerazdelno plačilo naložilo tožnikoma, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 N. Betteto, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 260. 2 Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 508. 3 Prim. sodba VS RS II Ips 18/2009.