Up-223/00

5. 3. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 5. marca 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 12/2000 z dne 23. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. N 3/99 z dne 19. 10. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku za razdelitev skupnega premoženja zakoncev to premoženje razdelilo tako, da je premične stvari na podlagi sporazuma zakoncev fizično razdelilo med njiju. Telefonski priključek je sodišče dodelilo v izključno last ustavnega pritožnika in mu naložilo, da nasprotni udeleženki na račun njenega deleža na tem priključku plača 52 000 SIT. Nepremično premoženje, ki ga je sestavljalo skupno stanovanje zakoncev, je dodelilo v izključno last ženi ustavnega pritožnika in ji naložilo, da svojemu možu kot nasprotnemu udeležencu v postopku na račun njegovega deleža na stanovanju plača znesek 6 154 710 SIT. Sodišče v obrazložitvi navaja, da fizična delitev nepremičnega premoženja ni bila mogoča, ker že iz zapisnika o predlogu delitve, ki ga je izdelal sodni izvedenec, izhaja, da je delitev stanovanja kljub veliki površini otežena zaradi skupnih instalacij in bi bila zato potrebna preureditev, katere stroški bi znašali 1 421 000 SIT. Glede na to, da je ustavni pritožnik v postopku izjavil, da denarja za preureditev stanovanja nima in, da so gradbenim posegom na objektu in posegom v skupno infrastrukturo tega objekta, razen vzdrževalnim delom, nasprotovali ostali etažni lastniki, je sodišče odločilo, da stanovanje dodeli v izključno last tistega od zakoncev, ki ima zanj večji interes.

To pa je po mnenju sodišča nasprotna udeleženka, ker je bila pred nakupom stanovanja imetnica stanovanjske pravice (njej gre zato po mnenju sodišča tudi zasluga za nakup stanovanja) in ker živi v tem stanovanju s skupno hčerko obeh zakoncev. Sodišče je v obrazložitvi navedlo tudi, da denarni znesek, ki ga je ustavni pritožnik prejel na račun njegovega deleža na skupnem stanovanju, zadostuje za nakup enosobnega stanovanja. Pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje je bila zavrnjena iz istih razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da iz predloga izvedenca izhaja, da je bila delitev skupnega stanovanja možna in da so bili v tem predlogu tudi podatki o izvedbi delitve in stroških, ki bi bili z njo povezani. Sodišče je po njegovem mnenju z odločitvijo, da se stanovanje dodeli v izključno last njegovi ženi, to okoliščino neupravičeno prezrlo. S tako arbitrarno odločitvijo naj bi pritožniku tako kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). To pa še zlasti, ker si z denarjem, ki ga je prejel na račun njegovega deleža na skupnem stanovanju, ne more kupiti niti garsonjere.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave lahko Ustavno sodišče presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. V konkretnem primeru tudi ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bila katera od strank neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugo niti da bi odločitev sodišča odstopala od ustaljene sodne prakse, zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ni bila kršena.

Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude