Jedro

OZ za razlago pogodb predpisuje obvezna razlagalna pravila. Šele če sodišče niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage ne more enopomensko opredeliti pomena spornih pogodbenih določil, uporabi določbo 83. člena OZ o nejasnih pogodbenih določilih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem (ugodilnem) delu ter glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči v 15 dneh plačati 36.740,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2011 in 2.389,00 EUR pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek na plačilo 1.260,00 EUR pa je(1) zavrnilo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka graja dokazni postopek z izvedencem gradbene stroke. Opozarja, da izvedensko mnenje temelji na pred pravdo pridobljenem izvedenskem mnenju. Izvedenec ni opravil ogleda, ni vpogledal v dokumentacijo, ki bi izkazovala pravilnost izvedbe podlage, v gradbene dnevnike, zato bi moralo sodišče mnenje dopolniti ali postaviti novega izvedenca. Ker sodišče tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Iz izvedenskega mnenja izvedenca A. izhaja, da iz predložene dokumentacije ni mogoče ugotoviti, ali je bila podlaga pravilno pripravljena in da so možni vzroki za napako trije. S takšnim izvedenskim mnenjem tožeča stranka ni z ustrezno stopnjo gotovosti dokazala, da je odgovorna za nastanek škode.

Napačni in neobrazloženi so tudi zaključki sodišča prve stopnje o predmetu zavarovalnega kritja. Sodba o tem nima razlogov. Sklicevanje na 2. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO) je napačno. Sodišče bi moralo uporabiti določbe Splošnih pogojev. Iz teh pa bi lahko ugotovilo, da tožeča stranka ni opravljala projektiranja po prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev, zato tudi ne more biti podana razširitev zavarovalnega kritja za consulting in tehnični nadzor.

Brez obrazložitve je sodba tudi pri ugotavljanju višine škode. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala višini škode, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo in ugotovljene višine škode ni obrazložilo.

Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo pri izračunu odbitne franšize. Pravilno je ugotovilo, da ta znaša 10 % od dajatve zavarovalnice in ne manj kot 0,3 %, a to od dajatve 38.000,00 EUR znaša 3.800,00 EUR.

Neobrazložena pa je sodba glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki mu je tožena stranka tudi nasprotovala.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi police za zavarovanje projektantske odgovornosti, za katero veljajo toženkini Splošni pogoji za zavarovanje projektantske odgovornosti (priloga A3 v spisu; v nadaljevanju: Splošni pogoji). Splošne pogoje, predvsem to, kaj je projektiranje in kaj konsulting v smislu splošnih pogojev, si pravdni stranki razlagata različno. Splošni pogoji kakšne razlage spornih pogodbenih določil ne vsebujejo. Pogodbena določila, ki določajo, kaj je predmet zavarovanja odgovornosti, so torej med strankama sporna. Sodišče prve stopnje je v 9. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sporna določila pogodbe in splošnih pogojev razlagalo z uporabo jezikovne, logične, delno tudi sistematične razlage. Ne drži torej pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da sodba o tem nima razlogov.

6. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju vsebine spornih pogodbenih določil materialno pravo uporabilo zmotno, saj je spregledalo, da Obligacijski zakonik (OZ) za razlago pogodb predpisuje obvezna razlagalna pravila. V skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena ali predlagana od ene pogodbene stranke, pa je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ).

7. Sodišče bi torej moralo predvsem ugotavljati skupni namen pogodbenikov ob sklepanju zavarovalne pogodbe.(2) Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšen je bil namen pogodbenikov ob sklepanju zavarovalne pogodbe, čeprav sta stranki trditve v tej smeri podali in v zvezi z njimi predlagali dokaze. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje o vseh teh trditvah ostalo neraziskano.

8. Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja, da sodišče v izpodbijani sodbi zgolj zapiše, da je tožeča stranka družbi B., d. o. o., izplačala povzročeno škodo v vtoževani višini. Do ugovorov tožene stranke, da je specifikacija k računu brez datuma, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokazila o tem, da je odškodnino res plačala ter komu jo je plačala, da iz specifikacije ni razvidno, ali se res nanaša na odpravo škode na spornem objektu (na list. št. 11 v spisu), se sodišče prve ni opredelilo, pa bi se moralo.

9. Utemeljeno tožena stranka tudi navaja, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti ni obrazložena.

10. Zaradi vsega opisanega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšna odločitev temelji na določbah 1. odstavka 354. člena ZPP ter 355. člena ZPP.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej uporabiti določbo 2. odstavka 82. člena OZ, morda tudi v zvezi z 12. členom OZ(3). Če niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v 2. odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage ne bo moglo enopomensko opredeliti pomena spornih pogodbenih določil, bo moralo uporabiti določbo 83. člena OZ o nejasnih pogodbenih določilih, saj gre za pogodbo, sklenjeno po vnaprej natisnjeni vsebini, ki jo je pripravila ena pogodbena stranka.

12. Višje sodišče, četudi je moralo sodbo razveljaviti iz zgoraj navedenih razlogov, odgovarja še na ostale pritožbene navedbe, kolikor je to v tej fazi postopka mogoče. Pri izvedbi dokaza z izvedencem ni zaznati kakšne kršitve določb postopka. Tudi višje sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da iz izvedenskega mnenja določno izhaja, kaj je razlog za nastalo škodo. Mnenje v tem delu je jasno in ni videti potrebe po njegovem dopolnjevanju. Trditve o tem, da izvedenec ni opravil ogleda in pregledal dokumentacije, ki bi prikazovala pravilnost izvedbe podlage, meritev, pravilnega sušenja slojev in podobno, ne vplivajo na pravilnost dokaznega postopka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da lepilo, uporabo katerega je svetovala tožeča stranka, za sporno situacijo (lepljenje lamelnega parketa na stare keramične ploščice) ni bilo primerno. Izvedenec je na podlagi tehničnih podatkov o lepilu jasno povedal, da je bila izbira napačna in da je škoda nastala zato. Ugibanje tožene stranke, da je morda tudi družba, ki je polagala parket, zagrešila kakšno napako, v dokaznem postopku ni bilo potrjeno. Tožena stranka pa nima prav, ko meni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da napake ni storil nihče drug. Če tožena stranka meni, da je škodo povzročil nekdo drug, je najprej konkretno trditveno breme (ugibanje ni dovolj), nato pa tudi dokazno breme v zvezi s temi trditvami na njej. V zvezi s pritožbenimi trditvami o odbitni franšizi pa je treba toženo stranko opozoriti na obseg njenega ugovora na list. št. 26 v spisu.

13. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica (delne) razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): pravnomočno.

Op. št. (2): Kakšen je pomen izrazov projektiranje, projektant, projektna dokumentacija, tehnična dokumentacija, tehnični nadzor, konzulting ... v ZGO ali Pravilniku o projektni dokumentaciji je tako lahko pomembno, vendar pa ne v prvi vrsti, še posebej, če sta si pogodbenika ob sklepanju pogodbe te izraze razlagala drugače. Op. št. (3): V smislu vprašanja, kakšna je bila praksa med strankama.