Jedro

Po 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če obstoji sum zavajanja ali zlorabe postopka, med drugim tudi iz razloga iz 4. točke 55. člena ZMZ. Če bi pri tožniku dejansko obstajal strah pred preganjanjem, bi za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Hrvaški.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 12.5.2008, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku začasno omeji gibanje na prostore Azilnega doma do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 10.5.2008 od 15.50 ure do dne 10.8.2008 do 15.50 ure; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z obstojem razlogov za omejitev gibanja iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v zvezi z določbo 4. alinee 55. člena ZMZ menilo, da če bi bil tožnik v izvorni državi res preganjan, bi namero za mednarodno zaščito izrazil že preden je prišel v Slovenijo, in sicer v Zagrebu, kjer se je nahajal na letališču, potem pa je z osebnim vozilom nadaljeval pot proti Sloveniji. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v lastnoročni izjavi kar na treh mestih navedel, da je imel namen zaprositi za azil v Italiji, kar pa je drugače kot je izjavil ob podaji prošnje za azil, ko je navedel, da se je že v Turčiji odločil zaprositi za azil v Sloveniji. Ker za omejitev gibanja zadošča ugotovitev suma zavajanja postopka, je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan, ker je član kurdske prepovedane stranke in sta ga policija in vojska večkrat pretepala. Pojasnjuje, da je za priznanje azila zaprosil v Republiki Sloveniji, ker do Italije ni uspel priti, vendar ima možnost kjerkoli in kadarkoli zaprositi za azil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če obstoji sum zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov iz 4. alinee 55. člena tega zakona. To pa je, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in s toženo stranko, da bi tožnik lahko izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito že v Republiki Hrvaški, če bi pri njem dejansko obstajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne pripadnosti, na kar se tožnik očitno sklicuje. Tožnikovo pojasnilo pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, da na Hrvaškem ni hotel zaprositi za mednarodno zaščito, ker tej državi ne zaupa, kaže na to, da je imel primarni namen priti v eno od držav članic EU, ne pa zaprositi za mednarodno zaščito zaradi preganjanja v izvorni državi. Glede na navedeno ter ob upoštevanju, da je v lastnoročni izjavi na Policijski postaji O. sam zapisal, da je hotel priti v Italijo in tam zaprositi za azil, v prošnji za azil pa je izjavil, da je bila njegova ciljna država Slovenija, zadostuje za sum zavajanja in zlorabe postopka iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena ZMZ. Pritožbene navedbe pa se sploh ne nanašajo na izpodbijano sodbo in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.