Jedro

Matematičen izračun z upoštevanjem otrokovih potreb in zmožnosti staršev sam po sebi ne more biti podlaga za določitev višine preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletno hčerko E. P., rojeno 26.11.2000, dodelilo v varstvo in vzgojo očetu, tožencu J. P., tožnici pa je naložilo, da mora za svojo mladoletno hčerko plačevati preživnino v znesku 83,46 eura od 15.12.2004 do 31.8.2006, od 1.9.2006 dalje pa v znesku 104.32 eurov mesečno. Istočasno je uredilo tudi medsebojne stike med mladoletno E. P. in njeno materjo - tožnico. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila, tej pritožbi pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo v preživninskem delu izreka tako, da je tožnica dolžna poleg že določene preživnine pod enakimi pogoji plačevati še po 20,86 eura mesečno. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu, potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti odločitvi sodišča druge stopnje, s katero je preživnino zvišalo za znesek 20,86 eura mesečno. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke tudi v preostalem delu. Revidentka izhaja iz ugotovitev o mesečnih potrebah otroka in o preživninskih zmožnostih pravdnih strank. Poudarja, da ima tožnica v primerjavi s tožencem skromno plačo in da nima drugega premoženja. V znatnem delu stroške dekličinega preživljanja krije tudi tožnica sama, saj ji je glede na odločitev o stikih dodeljena v varstvo večkrat na mesec.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Pri odmeri preživnine za otroka (129. a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) je potrebno upoštevati (poleg zmožnosti preživninskih zavezancev) otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, oziroma prilagojena najboljšim interesom otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah). Ob ugotovljenih stroških otrokovih življenjskih potreb v znesku, ki približno predstavljajo 354,70 eurov mesečno (oziroma z upoštevanjem otroškega dodatka približno 313,00 eurov mesečno), je odločitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, realna in ne bo posegla v tožničin materialni položaj tako, da bi bilo ogroženo njeno lastno preživljanje.

Revizija je podrobno predstavila preživninske zmožnosti pravdnih strank za obdobje od leta 2005 dalje, pri čemer pa sledi dejanskim ugotovitvam, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Gre za situacijo, ko je mogoče pritrditi trditvi, da toženec zasluži bolje od tožnice. Njegov zaslužek do vključno avgusta 2006 je znašal 959,49 eurov na mesec, medtem ko je za isto obdobje tožničin zaslužek znašal povprečno 501,66 eurov mesečno. Navedena dejstva so v sodbi sodišča prve stopnje, pa tudi v sodbi sodišča druge stopnje, upoštevana. Upoštevane so tudi ostale okoliščine, ki kažejo na premoženjske sposobnosti pravdnih strank in na njune mesečne izdatke. Vendar pa se revizijsko sodišče strinja s temeljnim sklepanjem, sprejetim v izpodbijani sodbi, da je "premalo vrednoteno dejstvo,da je vsakodnevna skrb za otroka vendarle na toženčevi strani. Prav zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da dvigne finančni prispevek matere tožnice za 20,86 eura na mesec (prej 5.000 SIT). Kljub takšnemu (malenkostnemu) zvišanju preživnine bo toženec še vedno nosil večje preživninsko breme od tožnice.

Pri določitvi višine preživnine za otroka je potrebno tehtati poleg otrokovih potreb in njegovih koristi tudi premoženjske sposobnosti staršev, vendar pa ni prav, da bi se višina preživnine določala na podlagi matematičnega izračuna. Otrok mora biti deležen ne le pokritja najosnovnejših življenjskih potreb temveč tudi ostalih koristi, ki se odražajo v primerljivem življenjskem standardu z drugimi otroki enake starosti. Ob takšnem zvišanju preživnine, za katerega se je odločilo sodišče druge stopnje, ni bistveno poseženo v primerjavo, ki jo priznava tudi revizija: tožnica bo krila približno eno tretjino otrokovih potreb, ostali dve tretjini pa toženec. Pogostost stikov z roditeljem, kateremu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa sama po sebi ne more vplivati na višino preživnine, ki jo je tak roditelj dolžan plačevati.

Ob ugotovitvi, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče po določbi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Pri tem je na podlagi določbe 165. člena v zvezi z določbo 155. člena ZPP odločilo, kakor sta glede pravdnih stroškov odločili že sodišči druge in prve stopnje, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.