Jedro

1. Delavci so ob izplačilu plače imeli pravico in nedvomno tudi možnost vložiti zahtevo za varstvo pravic, če so menili, da so zaradi ocene delovne uspešnosti prikrajšani pri plači. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je dokončne (in pravnomočne) ocene delovne uspešnosti, ki so služile za mesečno obračunavanje plač, uporabila kot izločilni kriterij v postopku določanja presežnih delavcev, zato ne gre za kršitev 17. člena SKPgd.

2. Tožena stranka je tožnikovega sodelavca, ki je imel slabšo oceno delovne uspešnosti od tožnika, zmotno uvrstila v varovano kategorijo delavcev po določbi 4. odstavka 36d. člena ZDR. Delavec lahko uživa zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega presežka le, če izpolnjuje oba pogoja, določena v citiranem 4. odstavku 36d. člena ZDR. Biti mora samohranilec z otrokom do dveh let starosti oz. z otrokom, ki je zmerno ali težje moten v duševnem ali telesnem razvoju. Stališče, da je samohranilstvo pogoj le za primer, če gre za delavca z otrokom do dveh let starosti, ne pa tudi za primer, če ima delavec otroka z motnjami v razvoju, ni sprejemljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 1441/2000 AV z dne 25.5.2000 ter št. 90/00-KP z dne 22.6.2000 (1. točka izreka) ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 23.12.2000 in še traja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati na delo in ji izplačati vse zapadle plače za čas od 23.12.2000 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v znesku 119.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2001 dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da so tožbeni zahtevki utemeljeni, ker naj bi tožena stranka delovne uspešnosti delavcev, s katerimi je bil primerljiv tožnik, ne ocenjevala pravilno in ker ni ravnala v skladu s 17. členom SKPGd. Poleg tega pa naj bi tožena stranka v primeru D. R., ki je imel slabšo delovno uspešnost kot tožnik, napačno uporabila določilo o varovani kategoriji. Ocenjevanje delovne uspešnosti se je pri toženi stranki izvajalo po vnaprej določenih in znanih kriterijih. Tudi tožnik je vedel, da se izvaja ocenjevanje, saj je sam izpovedal, da so s sodelavci primerjali ocene. Zaključek sodišča, da tožnik ni mogel vložiti zahteve za uveljavljanje pravic, ker naj ne bi vedel, da gre za plačilo uspešnosti, ni pravilen. Priča Z. M., ki je tožnika ocenjeval, je izpovedal le, da ni vedel, kako se število točk preračuna v denar, sicer pa je iz njegove izpovedi razvidno, da je ocenjevanje potekalo v skladu z znanimi in vnaprej določenimi kriteriji. Delavci so šele potem, ko so bili zaradi delovne uspešnosti uvrščeni med presežne delavce, pričeli trditi, da ocenjevanje ni bilo pošteno in da zanj niso vedeli. Od sedmih delavcev, razporejenih na delovno mesto "ročni dodelovalec I", so bili trije višek in sicer S. S., J. O. in R. D.. Ker S. spada v varovano kategorijo zaradi invalidnosti, R. pa zaradi skrbi za težje prizadetega otroka, je bil naslednji po delovni uspešnosti tožnik. Glede uporabe kriterija varovane kategorije pri D. R. tožena stranka ne more pritrditi stališču sodišča, ne glede na stališče, izraženo v odločbi VDSS Pdp 1335/96 oz. sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 231/98. Tožena stranka meni, da je zakonodajalec ob določbi 4. odstavka 36d. člena ZDR imel v mislih samohranilce z otrokom do 2 let starosti, za primere delavcev ali delavk z otrokom, zmerno ali težje motenim v duševnem ali telesnem razvoju, pa ni nujno, da je delavec samohranilec, saj je splošno znano, da imajo takšni otroci celo življenje posebne potrebe, ki povzročajo staršem večje breme kot samohranilstvo. R. D. je, če ta pojem razumemo širše, oče samohranilec, ki za otroka, kadar ni v zavodu, dobršen del časa skrbi sam.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa poudarja naslednje: Skladno z določbami 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 73/91 - ZDR) organ upravljanja oz. delodajalec sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi med drugim tudi seznam delavcev, katerih delo je iz nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno in ki jim preneha delovno razmerje. Postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ter kriterije, ki se uporabljajo pri določitvi teh delavcev, urejajo določbe 29. ter 31. do 36h. člena ZDR ter določbe 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS, št. 40/97 - SKPgd).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 24.5.2000 sprejela program razreševanja trajno presežnih delavcev, ki obsega vse sestavine iz 35. člena ZDR, pri pripravi in sprejemu programa pa sta sodelovala svet delavcev in sindikat. Tožniku, ki je bil razporejen na delovno mesto "ročni dodelovalec 1", je delovno razmerje prenehalo ob uporabi izločilnega kriterija delovne uspešnosti, zaradi zmanjšanja števila izvajalcev na tem delovnem mestu.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik iz obračunskih listov ni mogel vedeti, kakšna je njegova ocena uspešnosti, zaradi česar ni mogel vložiti zahteve za varstvo pravic zaradi ocene delovne uspešnosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bili delavci obveščeni o sprejetju Pravilnika o plačah oz. njegovih sprememb in dopolnitev z dne 8.9.1999, v katerih so določene osnove in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti. Po navedenem aktu se je iz naslova delovne uspešnosti delavcem lahko zvišala plača do 20%. Izvedeni dokazi potrjujejo, da se je delavcem plača na podlagi delovne uspešnosti določala ob upoštevanju sprejetih kriterijev. Tožnik je, zaslišan kot stranka, potrdil, da je bila uspešnost prikazana na plačilni listi, vendar se zaradi ocene delovne uspešnosti ni pritoževal, priča Z. M., ki je tožnika kot neposredno nadrejeni delavec ocenjeval, pa je pojasnil način ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki. Na podlagi izvedenih dokazov je mogoče zaključiti, da so delavci, vključno s tožnikom, ob vsakokratnem izplačilu plače imeli pravico in nedvomno tudi možnost vložiti zahtevo za varstvo pravic, če so menili, da so zaradi ocene delovne uspešnosti prikrajšani pri plači. Če tožnik te možnosti ni izrabil, se ne more naknadno, v okviru postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sklicevati na nepravilnosti pri ocenjevanju delovne uspešnosti. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je dokončne (in pravnomočne) ocene delovne uspešnosti, ki so služile za mesečno obračunavanje plač, uporabila kot izločilni kriterij v postopku določanja presežnih delavcev. Zato ne gre za kršitev 17. člena SKPgd, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Kljub navedenemu zmotnemu stališču glede uporabe kriterija delovne uspešnosti pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar izključno iz razloga nepravilne uporabe 4. odstavka 36d. člena ZDR v postopku določanja presežnih delavcev pri toženi stranki. V zvezi s tem vprašanjem je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče. Tožena stranka je namreč tožnikovega sodelavca D. R., ki je imel slabšo oceno delovne uspešnosti od tožnika, zmotno uvrstila v varovano kategorijo delavcev po določbi 4. odstavka 36d. člena ZDR, čeprav ne izpolnjuje kumulativno določenih pogojev za uvrstitev med delavce, ki jim delovno razmerje ne sme prenehati brez njegovega soglasja. Po navedeni določbi lahko delavcu samohranilcu preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem, če ima otroka do dveh let starosti ali otroka, ki je zmerno ali težje moten v duševnem ali telesnem razvoju. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki se opira na stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z navedenim vprašanjem (sklep VIII Ips 231/98). Delavec lahko uživa zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega presežka le, če izpolnjuje oba pogoja, določena v citiranem 4. odstavku 36d. člena ZDR. Biti mora samohranilec z otrokom do dveh let starosti oz. z otrokom, ki je zmerno ali težje moten v duševnem ali telesnem razvoju. Drugačno stališče pritožbe, ki to določbo razlaga tako, da je samohranilstvo pogoj le za primer, če gre za delavca z otrokom do dveh let starosti, ne pa tudi za primer, če ima delavec otroka z motnjami v razvoju, ni sprejemljivo. Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da D. R. ni samohranilec. Zato pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi.

D. R. ima slabšo oceno delovno uspešnosti kot tožnik (priloga B2) in ne izpolnjuje pogojev iz 4. odstavka 36d. člena ZDR. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ker je med presežne delavce, ki jim preneha delovno razmerje, namesto D. R. uvrstila tožnika, zato sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja nezakonita. Prvostopenjsko sodišče je iz navedenih razlogov utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklepa o prenehanju delovnega razmerja razveljavilo, pravilno pa je odločilo tudi o zahtevku za vrnitev na delo ter o reparacijskem zahtevku.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).