Jedro

Stranka v pravdi ne more namesto zatrjevanja dejstev predlagati dokazov (priče, izvedenec). Če sodišče v takem primeru predlaganih dokazov ne izvede, s tem ne krši načela kontradiktornosti postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 451.490,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati račune za opravljeno delo pri razvoju računalniškega sistema v skupnem znesku 25.148.982,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in njeni pritožbi ugodi ali pa obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo št... o dolgoročnem poslovno - tehničnem sodelovanju pri izgradnji in delovanju računalniško podprtih informacijskih sistemov. To tudi med strankama ni sporno. Projekt izgradnje sistemov je bil razdeljen na dve fazi. Ni sporno, da je bila prva faza definirana že s pogodbo, za drugo fazo pa je to sporno. Dejstvo, ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje pa je, da je tožeča stranka izvajala tudi dela iz druge faze projekta, česar ji tožena stranka ni onemogočila.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek temeljila na štirih računih, od katerih je s prvim zaračunala delo iz prve faze projekta, z ostalimi pa delo iz druge faze (pri čemer je z dvema računoma zaračunala tudi delo, opravljeno po posebnih naročilih delavcev tožene stranke).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila vsa zaračunana dela opravljena, zato jih je tožena stranka dolžna plačati. To je ugotovilo na podlagi listin tožeče stranke, posebej specifikacij vsakega posameznega računa. Dejstvo, da so delavci tožeče stranke izvajali tudi dela, ki so jim jih naročali delavci tožene stranke, pa je ugotovilo tudi na podlagi izpovedi priče J. K. Pri ugotavljanju dejanskega stanja pa je bilo za sodišče prve stopnje zelo pomembno, da tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih dejstev, s katerimi bi oporekala dejstvom in dokazom tožeče stranke o obsegu in vrednosti opravljenega dela. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka o računu za delo iz prve faze projekta navedla samo to, da ta račun ni v skladu s pogodbo, za ostale tri račune pa, da še ni bila definirana druga faza projekta in ni bil podpisan aneks k pogodbi št....

Pritožbeno sodišče je s temi stališči sodišča prve stopnje v celoti soglašalo.

Tožena stranka v reviziji priznava, da res ni navedla konkretnih dejstev, s katerimi bi oporekala zatrjevanim dejstvom tožeče stranke o obsegu in vrednosti del, ki naj bi jih tožeča stranka opravila in zaračunala s spornimi računi. Trdi pa, da je namesto tega predlagala zaslišanje prič - njenih delavcev, ki so sodelovali pri projektu, in bi vedeli povedati, zakaj je bil prvi račun v nasprotju s pogodbo in znali oporekati enostranskim listinam tožeče stranke, za ugotovitev vrednosti del pa je predlagala izvedenstvo. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje te dokaze moralo izvesti. Ker jih ni, je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

To stališče revizije pa ni pravilno. Vsaka pravdna stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoje trditve; za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora predlagati dokaze (prvi odstavek 7. člena, 212. člen, drugi odstavek 278. člena, drugi odstavek 284. člena, drugi odstavek 286. člena ZPP). To pomeni, da mora tožena stranka najprej zatrditi dejstva, s katerimi želi oporekati navedbam tožeče stranke, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze. Jasno je torej, da ne more nadomestiti zatrjevnja dejstev s predlaganjem dokazov. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov, ko tožena stranka očitno ni navedla konkretnih dejstev, ki bi jih ugotavljalo z zaslišanjem predlaganih prič in postavitvijo izvedenca. Z zavrnitvijo izvedbe dokazov tako ni prekršilo načela kontradiktornosti postopka.

Nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana s tem, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Če bi to držalo, bi šlo lahko kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Tudi ugotovitev prvostopenjske sodbe o tem, da je tožeča stranka začela opravljati dela iz druge faze projekta, je dejanska ugotovitev, ki jo je sodišče dovolj jasno opisalo in utemeljilo, pritožbeno sodišče pa je obširno obrazložilo, zakaj s temi ugotovitvami soglaša. Tako revizijska trditev, da sodbi prve in druge stopnje o tem nimata razlogov, ne drži. Končno tožena stranka s trditvijo, da je bilo zaradi opustitve izvedbe dokazov na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, zopet uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa z revizijo ni mogoče uveljavljati.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti obsegajo sodno takso v znesku 251.490,00 SIT (drugi odstavek tar. št. 1 Taksne tarife) in nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora v znesku 200.000,00 SIT (1. točka tar. št. 13 Odvetniške tarife), odmerjeno v okviru postavljenega zahtevka.