Jedro

Zato, da je podano kaznivo dejanje po 374. členu KZ, ni potreben obstoj oziroma ugotavljanje posebnega namena, ki bi deloval kot motiv za izvršitev dejanja (dolus coloratus).

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici je dne... vložilo obtožnico zoper V.K. zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 1. odstavku 374. člena KZ. Zagovornika V.K. sta dne... zoper obtožnico podala ugovor v katerem sta ocenjevala, da ni zadostnih dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe in predlagala, da senat Okrožnega sodišča Nova Gorica odloči, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi.

Senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne ... , ugovor zavrnil. Sodišče v razlogih sklepa ugotavlja, da dokazi, ki so bili zbrani v kazenski preiskavi, utemeljujejo sum, da je obdolženec storil dejanje, ki mu ga očita obtožba.

Zoper sklep senata sta zagovornika obtoženca dne... vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka in drugih kršitev postopka ter kršitve kazenskega zakona (iz razloga 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju: ZKP). V obrazložitvi zahteve vložnik obširno ocenjuje težo in verodostojnost dokazov, s katerimi se zatrjuje obstoj odločilnih dejstev in hkrati izpodbija pravilnost dokazne ocene in končnega sklepa senata Okrožnega sodišča Nova Gorica, da zbrani in v obtožnici navedeni dokazi utemeljujejo obtožbo.

Vložnik nadalje meni, da dejanja, ki so predmet obtožbe, nimajo znakov kaznivega dejanja po 374. členu KZ. Preiskava je namreč pokazala, iz kakšnih motivov in v kakšnih okoliščinah je do dejanj prišlo, vendar niti obtožba niti sklep senata temu ne posvetita pozornosti, čeprav je motiv konstitutivni del kvalifikacije dejanja, ki je predmet obtožbe. Po mnenju vložnika je kaznivo dejanje zoper človečnost lahko storjeno le naklepno, takšno dejanje ne more biti storjeno iz malomarnosti, pogojene v posebnih okoliščinah (hajke, vdori sovražnih enot, vesti o izdaji, aretacije civilistov - pristašev NOB). Šlo je verjetno za eksese, pogojene z nepreverjenimi podatki, ni pa dvoma, da motivi niso bili ne verske, ne rasne, ne ideološke, ampak izključno narodnoobrambne narave. Zato dejanja ne morejo imeti kvalifikacije iz poglavja kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo in bi bilo v tem primeru treba upoštevati določbe o zastaranju.

Z obtožbo je bilo po mnenju pritožnika tudi kršeno ustavno in splošno civilizacijsko načelo: nulla poena sine lege. Tako zakon kot tudi mednarodna konvencija ne moreta imeti retroaktivne uporabe.

Vložnik predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sklep senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici razveljavi ter odloči, da se obtožba ne dopusti.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep senata Okrožnega sodišča, s katerim je ta zavrnil ugovor obdolženca zoper obtožbo okrožnega državnega tožilca, ni dopusten.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 1. odstavku 374. člena KZ stori, kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo ukaže ali stori proti civilnemu prebivalstvu tale dejanja: napad na civilno prebivalstvo, na naselja, posamezne civilne osebe ali osebe, onesposobljene za boj, ki je imel za posledico smrt, hudo telesno poškodbo ali hudo izpodkopavanje zdravja ljudi, napad brez izbire cilja, s katerim se prizadane civilno prebivalstvo, poboje, nečloveško ravnanje, biološke, medicinske ali druge znanstvene poskuse, odvzem tkiva ali organov zaradi presaditve, povzročanje velikega trpljenja ali kršitve telesne neokrnjenosti ali zdravja, izseljevanje ali preseljevanje ali prisilno raznarodovanje ali spravljanje prebivalstva v drugo vero, prisiljevanje k prostituciji ali posiljevanje; zastraševalne ali teroristične ukrepe, jemanje talcev, kolektivno kaznovanje, nezakonito odvažanje v koncentracijska taborišča in drugačno nezakonito zapiranje, jemanje pravice do pravilnega in nepristranskega sojenja; prisiljevanje k službi v sovražnikovih oboroženih silah ali v njegovi obveščevalni službi ali upravi, vlačenje na prisilno delo, izstradanje prebivalstva, zaplemba premoženja, plenitev premoženja prebivalstva, nezakonito in samovoljno uničevanje ali prilaščanje premoženja v velikem obsegu, ki ni upravičeno z vojaškimi potrebami, nalaganje nezakonite in nesorazmerno velike kontribucije in rekvizicije, zmanjševanje vrednosti domačega denarja ali nezakonito izdajanje denarja.

Inkriminirana izvršitvena dejanja so v zakonu določena alternativno, tako da se z vsakim od navedenih dejanj stori kaznivo dejanje po 374. členu KZ. Obtožba V.K. očita, da je proti pravilom mednarodnega prava med vojno ukazal poboje civilnega prebivalstva s tem, da je kot komandir čete varnostno obveščevalne službe PK VOS za P, OK za idrijsko območje s sedežem na območju Č V, torej kot pripadnik NOV, med 2. svetovno vojno v nasprotju s pravili mednarodnega prava, ki zahtevajo, da ostanejo civilne osebe tudi v takšnem času pod zaščito in učinkovanjem načel mednarodnega prava, ki izvirajo iz ustaljenih običajev, načela človečnosti in zahtev javne vesti, brez ustrezne sodbe, torej protipravno ukazal naslednja dejanja proti civilnim osebam: - dne... leta v večernem času delu svoje čete, v kateri je bil tudi sam, odvesti bolnega S.C., rojenega.... leta z njegovega doma v M v bližino vasi S, kjer so ga pripadniki čete po njegovem nalogu najprej mučili in nato dne... v bližini vasi brez sodbe ubili; - dne... leta v bližini P ukazal brez vsakršne sodbe ubiti Z.P., rojeno.... leta in - dne... v zgodnjih jutranjih urah svojo četo odvedel od doma v I I.N., rojenega.... leta in ga nato po mučenju brez sodbe ukazal ubiti v bližini hiše F.B. v MV Obtožencu se tako očita mučenje in poboj civilnega prebivalstva kot ene že navedenih oblik izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja po 1. odstavku 374. člena KZ. Iz opisa dejanja v obtožnici sledi, da je bil obtoženi v času, ko naj bi bilo izvršeno dejanje, ki se mu očita, komandir čete, to je poveljnik vojaške formacije in je glede na svojo funkcijo bil pooblaščen izdajati ukaze svojim podrejenim, prav tako vojaškim osebam. Obtožencu se tako očita, da je dejanje storil kot pripadnik vojaške organizacije in je bil aktiven udeleženec v vojni, zato so ga vezala pravila mednarodnega prava, ki veljajo za udeležence v vojni oziroma v oboroženem spopadu.

Kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 374. členu KZ je moč storiti praviloma z direktnim naklepom, v določenih primerih pa tudi z eventualnim naklepom (npr. povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja). V konkretnem primeru obtožba očita obtožencu, da je ukazal pripadnikom svoje čete storiti posamezna opisana dejanja, v takšnem načinu izvršitve je zaobsežen očitek direktnega naklepa, ukaza s takšno vsebino namreč ni moč izdati iz malomarnosti.

Zato, da je podano kaznivo dejanje po 374. členu KZ, ni potreben obstoj oziroma ugotavljanje posebnega namena, ki bi deloval kot motiv za izvršitev dejanja (dolus coloratus). Vprašanje krivde, ki se zahteva za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, pa se ne sme zamenjavati z vprašanjem obstoja posebnih okoliščin, kot jih navaja vložnik (hajke, vdori sovražnih enot, vesti o izdaji, aretacije civilistov - pristašev NOB). Pri tem bi šlo lahko za okoliščine, ki bi ob obstoju drugih določenih pogojev izključevale kazensko odgovornost. Takšne okoliščine oziroma njihov obstoj iz opisa dejanj v obtožnici ne izhaja, so pa v opisanih ravnanjih navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo kaznivega dejanja po 1. odstavku 374. člena KZ, zato vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi uveljavljana kršitev določb kazenskega zakona, ker naj bi dejanja, ki so predmet obtožbe, ne imela znakov kaznivega dejanja, ni podana. Opis dejanja ustreza dispoziciji prvega odstavka 374. člena KZ in je takšno dejanje moč opredeliti kot kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo.

Po določbi 116. člena KZ kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja iz členov 373 do 378 KZ, kot tudi ne za tista kazniva dejanja, za katere po mednarodnih pogodbah zastaranje ne more nastopiti. V kolikor vložnik zahteve uveljavljeno zastaranje kazenskega pregona v tej zadevi veže zgolj na vprašanje pravilne pravne opredelitve dejanja, kakršno je opisano v obtožnici, glede na navedeno določbo kazenskega zakona ne more uspeti.

V zvezi z vprašanjem retroaktivne uporabe zakona vložnik opozarja le, da je kršeno ustavno in splošno civilizacijsko načelo: "(nullum crimen) nulla poena sine lege (praevia)". S tem načenja vprašanje, ali z vložitvijo obtožnice, ki je postala pravnomočna, ni kršeno načelo zakonitosti kot temeljno načelo kazenskega prava, ki ga v Ustavi Republike Slovenije izraža določba 28. člena: - nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno - dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izreka po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. V Kazenskem zakoniku Republike Slovenije je to načelo izpeljano v 1. in 3. členu tega zakona.

Vsebina načela zakonitosti je v njegovem namenu preprečevati samovoljo, arbitrarnost in zlorabo kazenskega prava pri čemer je gotovo najbolj ogrožen posameznik nasproti državi oziroma njenim organom oblasti. Z vidika posameznika je zato pomembna jasnost in natančnost razmejitve med kaznivim in nekaznivim tako, da ima vsakdo možnost vedeti, kaj sme in česar ne sme (načelo pravne varnosti).

V zvezi z trditvijo vložnika, da je v tem postopku kršeno ustavno in splošno civilizacijsko načelo zakonitosti, ki pa ni razdelana oziroma kakorkoli obrazložena, vrhovno sodišče v luči navedene vsebine načela zakonitosti ugotavlja: Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije, ki je veljal v času, ko naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje (1943 in 1944), je v paragrafu 167 določal, da se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo, kdor drugega usmrti po zrelem preudarku, ali na okruten način, ali kdor drugega usmrti na način, s katerim je ogroženo življenje več oseb, ali kdor je v povratku, ker je koga že usmrtil. Po paragrafu 78 navedenega zakona je pravica do preganjanja kaznivih dejanj, za katera je bila predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija, zastarala po dvajsetih letih. V tem času je bilo tudi že splošno priznano načelo spoštovanja civilnega prebivalstva in potrjeno s pogodbami in deklaracijami. Tako je obstajala deklaracija Bruseljske konference iz 1874 leta, katere naloga je bila preprečiti ponavljanje zlorab in zločinov, izvršenih v vojni iz leta 1870. V določbah Haaške konvencije iz leta 1899 in 1907 so bila ponovno potrjena in tudi dopolnjena pravila o spoštovanju oziroma zaščiti civilnega prebivalstva. Po teh določbah je bilo prepovedano civilno prebivalstvo pošiljati v internacijo ali na prisilno delo, nadalje vključevanje civilnega prebivalstva v kakršnekoli vojaške operacije, jemanje civilnega prebivalstva kot talce, posebej pa je bilo določeno kot dolžnost države v vojni, da spoštuje življenje in svobodo civilnega prebivalstva. V okviru Društva narodov je bila po 1. svetovni vojni opravljena ponovna kodifikacija o ravnanju s civilnim prebivalstvom, to pa je bila tudi podlaga Ženevski konvenciji iz leta 1929. Dne 1.10.1941 je bil sprejet Odlok slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev, ki je v svojem 7. členu določal, da za dejanja (izdajo) odločajo posebna sodišča. Jeseni leta 1943 sta bila organizacija sodstva in postopek pred sodišči določena s Pravilnikom za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč in Pravilnikom o organizaciji in poslovanju področnih vojaških sodišč, ki ju je dne 5.8. oziroma 20.9.1943 sprejel Glavni štab NOV in PO Slovenije, oddelek za sodstvo. Oba pravilnika sta določala tudi pristojnost za sojenje civilnim osebam na območju krajevnih pristojnosti sodišč, natančno sta opisala postopek pred sodiščem in izdajo sodbe kot tudi pogoje za izrek smrtne kazni. Dne 24.10.1941 je Izvršni odbor OF podal izjavo, s katero je v svoji 3. točki zagrozil s smrtno kaznijo vsem tistim, ki bi borbo izkoristili za osebno maščevanje, ali dajali duška pobesneli samovolji. Vrhovni štab NOB odredov Jugoslavije je dne 8.11.1941 izdal odredbo o postopku z vojnimi ujetniki, ki je med drugim tudi določala, da morajo vojaške enote spoštovati vojaška pravila in je absolutno prepovedovala maltretiranje in zapostavljanje prebivalstva na področju bojev.

Navedeni predpisi so, čeprav ne zbrani v enem zakonu, določali vse elemente dejanja, ki ga sedaj obtožnica očita obtožencu. Kazniva dejanja, storjena med 2. svetovno vojno, so se še v času vojne sodila po Uredbi o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944, po koncu vojne pa po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo iz 25.8.1945 in 16.7.1946. Ti predpisi z izjemo Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo z dne 16.7.1946, ne poznajo instituta zastaranja, medtem ko je navedeni zakon v 16. členu izključil zastaranje kazenskega pregona in izvršitve kazni za posebej določena kazniva dejanja. Izjemna nezastarljivost posameznih kaznivih dejanj je ostala tudi v splošnem delu kazenskega zakonika z dne 4.12.1947. Šele Kazenski zakonik (Uradni list SFRJ, št. 123/51) določa zastaranje kazenskega pregona v 80. členu za vsa dejanja. Po navedenem zakonu je bila za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125. členu predpisana kazen strogega zapora najmanj pet let ali smrtna kazen. Zastaralni rok za takšno dejanje je bil po 1. točki 1. odstavka 80. člena navedenega zakona petindvajset let. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika iz 4.4.1965 pa je bil dodan nov člen (134.a), ki je določal, da kazenski pregon in izvršitev kazni za kazniva dejanja iz člena 124-128 Kazenskega zakonika ne zastara. Zastaranje je bilo torej izključeno tudi za kaznivo dejanje zoper civilno prebivalstvo.

Na podlagi navedenih določb je moč ugotoviti, da kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se v obravnavani zadevi očita obtožencu, torej za to konkretno kaznivo dejanje, ni zastaral vse do uveljavitve nezastarljivosti kaznivih dejanj vojnih hudodelstev. Po določbah Kazenskega zakona Jugoslavije iz leta 1951 je bil za takšno dejanje, kot je obravnavano, določen (relativni) zastaralni rok petindvajset let, ki do sprejetja navedene spremembe v letu 1965 še ni potekel. Od takrat dalje velja za kazniva dejanja vojnih hudodelstev nezastarljivost kaznivih dejanj.

Pravno opredelitev dejanja, kakršnega obtožencu očita obtožba (1. odstavek 374. člena KZ) narekuje 2. odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije in 2. odstavek 3. člena KZ. Za takšno dejanje je po navedenem zakonu predpisana milejša kazen kot v zakonu, ki je veljal v času storitve in od kazni, ki so predpisane v zakonih, ki so bili v veljavi v obdobju med veljavnostjo teh zakonov (interimni zakoni).

Na podlagi navedenega vrhovno sodišče ugotavlja, da ugovor zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem je bilo z izpodbijanim sklepom (na podlagi katerega je postala obtožnica zoper V.K. pravnomočna) kršeno načelo zakonitosti, ni utemeljen.

Vprašanje v zvezi z zanesljivostjo prič oziroma njihovih izpovedb, nadalje sklicevanje vložnika zahteve na posamezne dokumente, ki so v spisu, kot tudi kritika dokazne ocene senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici, so vprašanja pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

Pravni sklep senata Okrožnega sodišča v Novi Gorici, da dokazi, ki jih v obtožnici navaja državni tožilec, utemeljujejo obtožbo, izpodbija vložnik prav tako na podlagi svoje ocene dokazov oziroma svoje ugotovitve dejanskega stanja, zato mu ni moč pritrditi, da je senat Okrožnega sodišča s svojo presojo kršil zakon.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v uvodu sicer izrecno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in druge kršitve določb kazenskega postopka, vendar teh ne konkretizira oziroma je iz vsebine zahteve razvidno, da tudi te kršitve izvaja na podlagi svoje interpretacije oziroma svojih ugotovitev o dejanskem stanju.

Vrhovno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi in nato na podlagi preizkusa v takšnem okviru ugotovilo, da takšne kršitve niso podane, oziroma da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je v skladu z določilom 425. člena ZKP zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.