Jedro

Tako je sodišče prve stopnje izpostavilo predvsem dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik, da je težo kaznivih dejanj v obravnavanem primeru celo stopnjeval, da so kazniva dejanja sledila le kratek čas po tem, ko je bil izpuščen na prostost in pa, da naj bi premoženjska kazniva dejanja izvrševal kljub finančnemu suportu države.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obtoženega A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor do nastopa kazni, najdlje pa do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje opr. št. III K 65855/2022. 2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki. Pritožbo vlagajo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev 20. in 21. člena Ustave Republike Slovenije in 200. člena ZKP. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša, temveč odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost in za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožba ne dotika zaključka o utemeljenosti suma, gre pretežni del pritožbenih navedb v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. V tem pogledu pa pritožba ne more biti uspešna.

6. Sodišče prve stopnje je ob pritožbeno neproblematiziranih objektivnih okoliščinah, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti, izpostavilo številne subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je (v povezavi z objektivnimi okoliščinami) zaključilo, da je podana resna in konkretna nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost, ponavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tako je sodišče prve stopnje izpostavilo predvsem dejstvo, da je obtoženec specialni povratnik, da je težo kaznivih dejanj v obravnavanem primeru celo stopnjeval, da so kazniva dejanja sledila le kratek čas po tem, ko je bil izpuščen na prostost in pa, da naj bi premoženjska kazniva dejanja izvrševal kljub finančnemu suportu države. Glede na vse te okoliščine ne more imeti posebne teže pritožbeno zatrjevana obtoženčeva stiska, ko naj bi bil zaradi uživanja prepovedanih drog prezadolžen, zaradi česar, da se je bal za svoje življenje, za svojo družino in zaradi česar naj bi bil v mesecu avgustu 2022 za nekaj dni tudi ugrabljen. Kriminalna količina, ki je predmet tega kazenskega postopka sega šele v drugo polovico meseca septembra in pa v mesec oktober, zaradi česar ne more biti relevantne povezanosti s pritožbeno opisanimi dogodki v avgustu 2022, sploh pa, kot je že poudarjeno, je bila obdolžencu za obravnavani čas, torej za čas izvrševanja kaznivih dejanj, katerih je utemeljeno osumljen, odobrena finančna pomoč države.

7. Sodišče prve stopnje na obtoženčevo ponovitveno nevarnost ni sklepalo glede na obtoženčevo odvisnost od prepovedanih drog, zaradi česar tudi topogledna pritožbena razprava ne more biti utemeljena. Res je, da je obtoženec krivdo za obravnavana kazniva dejanja priznal, vendar ob vsem tem pa le ne gre spregledati dejstva, da sta mu bili dve opozorilni sankciji preklicani, da je prišlo do kriminalnega recidiva le kratek čas po izpustitvi na prostost in da naj bi bila obravnavana kazniva dejanja storjena celo tekom preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Celju III K 59514/2021. Glede na vse te okoliščine ni slediti pritožbeno zatrjevani odločitvi obtoženca, da s kaznivimi dejanji ne bo nadaljeval in da je garant tej obljubi ravno dejstvo, da je s priznanjem krivde izkazal kritičen odnos do storjenih kaznivih dejanj in svoje obžalovanje. Tudi besedno izražena pripravljenost poravnave premoženjskopravnih zahtevkov ne more biti garant za obtoženčevo vzdržnost kar se tiče kriminalne udeležbe. Enako pa velja tudi glede zatrjevane možnosti pridobitve zaposlitve, ko zgolj pritožbeno posredovano obtoženčevo zagotovilo, da bi se lahko zaposlil, ne more biti zadostno zagotovilo, da bi si v bodoče sredstva za preživljanje pridobival na legalni način in da drugačen način pridobivanja finančnih sredstev ne bi bil več aktualen.

8. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Slednja je tudi po sodbi pritožbenega sodišča resna in konkretna do te mere, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Izkaže se, da obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z nobenim milejšim osebnim omejevalnim ukrepom. V takšni situaciji, ko tudi ni dvoma v sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, posebne teže ne more imeti obtoženčeva želja preživeti praznike skupaj z družino. Glede na izpostavljene okoliščine, ki govore o resni ponovitveni nevarnosti pa obramba tudi ni more uspeti s svojim prepričanjem, da je bil celotni kazenski postopek in (nepravnomočno) izrečena prostostna kazen za obtoženca že zadostna življenjska šola, sploh glede na obtoženčevo starost in dejstvo, da ima družino.

9. Izkaže se tako, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.