Jedro

Že res, kot navaja pritožnik, da ni potrebna tako natančna specifikacija kot pri ugotavljanju višine škode, vendar bi moralo iz njegovih trditev jasno izhajati, zakaj je opravljanje dejavnosti brez spornih parkirišč onemogočeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem sporu zatrjuje, da je več let uporabljal spornih pet parkirnih mest, (brezplačno) parkiranje pa je zaradi ravnanj toženke sedaj onemogočeno. Uveljavlja sodno varstvo zaradi motenja posesti in predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero naj se toženki naloži ponovna namestitev table, ki parkiranje dovoljuje tožniku oz. njegovim strankam, in ponovni vris talnih označb, ki označujejo (zanj) rezervirana parkirana mesta.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo takšen predlog za izdajo začasne odredbe, skupaj s predlogom za izrek denarne kazni.

3. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Ne strinja se z naziranjem prvostopenjskega sodišča, da zatrjevane težko nadomestljive škode ni dovolj konkretiziral, in meni, da dokazi neutemeljeno niso bili izvedeni. Poudarja, da so parkirišča nujna za opravljanje njegove gospodarske dejavnosti (poslovanje trgovine). V bližini ni drugih parkirišč, ki sicer predstavljajo pomembno konkurenčno prednost. Dostop do trgovine je sedaj praktično onemogočen. Prišlo bo do upada strank, s tem pa dobička. Gre za več kot le materialno prikrajšanje, saj niti zaposleni ne morejo opravljati dela kot prej in dostopati do delovnega mesta. Škodo bo praktično nemogoče nadomestiti. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tehtati interese strank, opredeliti pa bi se moralo tudi do tega, da je toženka onemogočila uporabo zato, da bi tožnika prisilila v prodajo parcele. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik s predlagano začasno odredbo želi doseči začasno vzpostavitev predhodne parkirne ureditve. Predlagana je torej regulacijska začasna odredba, s katero se začasno, do pravnomočne odločitve o glavni stvari, ureja sporno pravno razmerje. Za regulacijsko začasno odredbo velja, da je pridržana izjemnim in nujnim primerom, ko bi kasnejše sodno varstvo ostalo brez pomena, in le ob restriktivni presoji izpolnjenih pogojev. Toliko bolj to velja, kadar se začasna odredba predlaga v motenjskem sporu, ki že sam po sebi velja za hiter in provizoričen postopek. Posebna zadržanost izhaja iz tega, da se z izdano začasno odredbo lahko prejudicira odločitev o glavni stvari, s čimer se vzpostavlja nevaren vzvod za nadomestitev rednega postopka, ki v polnem obsegu zagotovlja tudi procesna jamstva nasprotne stranke.1

7. Breme (konkretiziranega) zatrjevanja in dokazovanja izpolnjenih pogojev za izdajo začasne odredbe nosi predlagatelj. Poleg verjetnosti obstoja oz. nastanka terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)), mora verjetno izkazati še enega od alternativno določenih pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, ob hkratni verjetno izkazani odpravljivosti učinkov začasne odredbe (reverzibilnost).2 Prav zaradi prej izpostavljene nevarnosti prejudiciranja, je pri vsem tem pomen načela dispozitivnosti (in iz njega izvirajočega razpravnega načela) še toliko večji.3

8. Pritrditi gre presoji prvostopenjskega sodišča, da je tožnik v pretežni meri pavšalno zatrjeval nastanek težko nadomestljive škode (kot pogoja, ki ga predvideva druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).4 Že res, kot navaja pritožnik, da ni potrebna tako natančna specifikacija kot pri ugotavljanju višine škode, vendar bi moralo iz njegovih trditev jasno izhajati, zakaj je opravljanje dejavnosti brez spornih parkirišč onemogočeno. Parkirišča pred trgovino strankam in zaposlenim zagotavljajo udobje, verjetno pa tudi konkurenčno prednost, a je hkrati splošno znano, da prav trgovine v mestnem jedru (kakršna je tudi lokacija tožnikove trgovine) običajno ne zagotavljajo parkirnih mest. Ni jasno, zakaj bi bilo (brezplačno) parkiranje, ki ga pritožnik napačno enači kar z dostopom do trgovine, v konkretnem primeru tako ključno. Ob tem gre izpostaviti še naslednje: iz trditev tožnika ne izhaja, da bi bilo parkiranje na spornih parkirnih mestih samo po sebi onemogočeno. Spremenjeno stanje se odraža v splošni dostopnosti in plačljivosti parkirnih mest, kar že na prvi pogled predstavlja škodo, ki jo je v celoti mogoče povrniti v denarju.5

9. Nevarnost nastanka škode, ki jo zatrjuje tožnik, je v večji meri le premoženjske narave – ta pa le izjemoma lahko predstavlja težko nadomestljivo škodo. Pavšalno sklicevanje na možnost upada strank in dobička, ob odsotnosti trditev o razsežnosti upada in vpliva na premoženjsko stanje tožnika, ne zadostuje. Še bolj nejasno je (sicer precej obrobno) tožnikovo sklicevanje na onemogočanje dela zaposlenim. Kakšna nepremoženjska škoda (poleg premoženjske) zato nastaja oz. grozi, tožnik ne pojasni. Presoja trditev o tem, ali se zaradi škode lahko pričakuje nastanek resnih posledic, ki jih bo težko odpraviti ali omiliti,6 je zato onemogočena, izvedba dokazov pa nepotrebna. Prav tako presplošne tožnikove trditve ne omogočajo tehtanja posledic, ki bi z (ne)izdano začasno odredbo nastale strankama (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker torej pogoji za začasno odredbo niso izpolnjeni, je prvostopenjsko sodišče predlog za izdajo utemeljeno zavrnilo.

10. Višje sodišče pritožniku še pojasnjuje, da se sodišča v svojih odločbah niso dolžna opredeliti do vseh navedb strank, pač pa le do tistih, ki so za konkreten spor pravno relevantna. Kakšen je dejanski, skriti namen spremembe parkirne ureditve, v postopku za izdajo začasne odredbe, glede na že pojasnjeno pravno podlago, ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

11. Skladno z vsem navedenim so po presoji višjega sodišča vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

12. Stroški postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe so del pravdnih stroškov. Ker pravdni postopek še ni zaključen, je odločitev o povrnitvi stroškov pridržana za končno odločno (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 US RS Up 275/97, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, v: Zbornik znanstvenih razprav, letnik 73 (2013), številka 1, str. 135 – 160. O začasnih odredbah v motenjskem sporu npr. VSL II Cp 2524/2015, VSL I Cp 1853/2011. 2 US RS Up 275/97, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, v: Zbornik znanstvenih razprav, letnik 73 (2013), številka 1, str. 135 – 160, tudi npr. VSL I Cp 17/2021. 3 O pomenu konkretizacije trditev npr. VSL II Cp 384/2019 (zlasti točka 7), VSL I Cp 172/2021 (zlasti točka 8), VSL II Cp 523/2021 (zlasti točka 9), VSL I Cp 1853/2011 (zlasti točka 8), VSL II Cp 3463/2012 (zlasti točka 7). 4 Točka 9 in 10 izpodbijanega sklepa. 5 Primerjati npr. z zadevama VSL I Cp 2098/2020 in VSL I Cp 540/2016. V obeh primerih je šlo za zatrjevanje onemogočenega oz. oteženega dostopa (ne le parkiranja), zatrjevane so bile dejanske, stvarne ovire za dostop (postavljen zid oz. žičnata ograja na dovozni cesti), ni bil omogočen niti plačljiv dostop. V obeh primerih je bilo konkretno zatrjevano, zakaj je dostop z vozili nujno potreben (skladišče, distributerska dejavnost, ki nujno potrebuje dostop s tovornimi vozili, oz. nujen dostop za strojno obdelavo kmetijskih površin, dostavo). 6 Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 268.