Jedro

Predlog za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji.

Izrek

Zahteva obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24.10.2000 obsojenega V.P. pod točko 1/a, b in c spoznalo za krivega (nadaljevanega) kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu na podlagi iste določbe izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 21.4.2000 od 01. ure dalje. Po 4. odstavku 196. člena KZ je obsojenemu D.K. odvzelo mamilo heroin v netto teži 2,78 grama, P.S. pa 0,4 grama kokaina in 0,5 grama heroina. Po 4. odstavku 95. člena in po 1. odstavku 97. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da stroški obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenemu V.P. izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora ter odločilo, da je obsojenec na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Obsojencu je po 1. odstavku 98. člena ZKP naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Pritožbi obsojenega V.P. in njegovega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni V.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavi ter zadevo vrne v ponovno razsojo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da je ta neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo dejstva, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo določbo 4. odstavka 323. člena ZKP. Po obsojenčevem mnenju je to znak, da lahko sodišče po mili volji krši zakon, potem pa to opravičuje s kakršnimikoli izgovori.

Po 4. odstavku 323. člena ZKP pri zaslišanju obtoženca ne smejo biti navzoči soobtoženci, ki še niso bili zaslišani. Višje sodišče je ugotovilo, da je ta kršitev podana, ker sta bila pri zaslišanju obsojenega V.P. na glavni obravnavi navzoča obtoženca A.A. in S.O. Ugotovilo pa je, da ta kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sta bila A.A. in S.O. obtožena drugih kaznivih dejanj, ki z dejanjem obsojenega V.P. nimajo nobene zveze. Kršitev 4. odstavka 323. člena ZKP spada med procesne kršitve, za katere mora vložnik v zahtevi izkazati, da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tega pa obsojeni V.P. ni storil. Vložniku tudi ni mogoče pritrditi, ko po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča napačna, ker ni upoštevalo zahteve za izločitev izpovedb prič T.K. in J.S., ki jima je državna tožilka pred razpravno dvorano dajala napotke, kako naj pričata. V zahtevi obsojenec zavrača stališče v pravnomočni sodbi, da zadošča že, da je državna tožilka povedala, da se z omenjenima ni pogovarjala o zadevi ter da je imela tudi obramba na glavni obravnavi možnost zaslišati obe priči, kar da je tudi storila.

Navedena okoliščina bi kvečjemu lahko pomenila podlago za vložitev zahteve za izločitev državne tožilke iz razloga po 6. točki 39. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP, česar pa obsojenec v skladu z določbo 1. odstavka 41. člena ZKP v postopku ni zahteval. Nikakor pa ta okoliščina sama po sebi ni take narave, da bi narekovala izločitev izpovedb prič K. in S. iz spisa in da zato sodišče ne bi smelo na njuni pričevanji opreti svoje odločbe.

Z navedbami, da je sodišče grobo kršilo zakon s tem, ko ni upoštevalo izpovedb prič D.K., D.B., P.S. in B.H., temveč le izpovedbe kriminalistov, ki so si v popolnem nasprotju z izpovedbami naštetih prič, obsojeni V.P. podaja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za nadaljnje vložnikove trditve, da so policisti izsiljevali izjave prič tako, da so jih pretepali, jim grozili ter v ovadbo neresnično zapisali, kar so si sami izmislili in česar prič še vprašali niso, sodišče pa da jim je slepo sledilo, kar da je absurd pravne demokratične države in samo kaže, kakšno moč in vpliv ima policija na slovensko sodstvo, ter koliko velja načelo enakosti pred zakonom. Dejansko stanje obsojenec izpodbija tudi, ko v zahtevi navaja, da si je policija enostavno izmislila datum 23.12.1999, čeravno je priča B.H. na glavni obravnavi povedal, da ni bilo govora o kakšnih datumih ter da bi kvečjemu lahko šlo za 12.12.1999, ko je navedena priča prejela "obremenilnih" 50.000,00 SIT, ovadba policije pa da je datirana dne 21.3.2000. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v napadeni pravnomočni sodbi, vložnik izraža tudi z navedbami, da je celotna zadeva policijski konstrukt in sad maščevanja policistov, ki da se sami ukvarjajo s kaznivimi dejanji, na kar je opozarjal že v preiskavi in podrobno opisal na glavni obravnavi ter da temu v prid govori tudi dejstvo, da je enega od kriminalistov S.P. pred nedavnim videl v priporu v M. Na ta način vložnik podaja lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega, sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Prav tako niso utemeljene navedbe v zahtevi, da višje sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da prvostopenjsko sodišče ni hotelo zaslišati prič I.Ž., M.K. in nekega D., ki bi s svojimi izjavami dokazale, da je B.H. prejel 50.000,00 SIT in ne očitano mamilo.

Predlog za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi.

Obsojeni V.P. izrecnega predloga za zaslišanje navedenih prič tudi med preiskavo ni podal, ampak je na zaslišanju dne 23.4.2000 pred preiskovalnim sodnikom izpovedal, da je fantu, ki naj bi se pisal H., izročil 50.000,00 SIT in da so to prav gotovo videli tudi K., katerega kličejo M., ki menda stanuje na L. cesti, D., za katerega ne ve, kako se piše, verjetno pa tudi I.Ž., ki je sta doma s S. Take obsojenčeve izjave ni mogoče šteti kot dokazni predlog, ampak kvečjemu za mnenje, ki pa nima pravnega učinka in se sodišče do njega tudi ni dolžno posebej opredeljevati. Zato je presoja drugostopenjskega sodišča, da na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana, pravilna.

Z navedbo v zahtevi, da je nerazumljiva trditev v 4. odstavku na 6. strani (očitno prvostopenjske) sodbe, kjer sodišče ugotavlja, da je bil v zelo slabem finančnem stanju, v 2. odstavku na 9. strani (sodbe sodišča druge stopnje) pa njegovo veliko premoženje, na podlagi česar mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, pa obsojenec po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri tem opozarja tudi na nelogičnost, da se je njegovo finančno stanje izboljšalo v času, ko je bil v priporu, kar da samo kaže, kako "nasilna" da je navedena sodba.

Tudi v tem delu ne gre za zatrjevano bistveno kršitev, pač pa za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Neplačevitosti, ki jo je pri obsojencu ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nikakor ni mogoče enačiti s slabimi gmotnimi razmerami. Sodišče druge stopnje se je, ko je spremenilo prvostopenjsko sodbo, v odločbi o stroških kazenskega postopka sklicevalo na vsebino obsojenčeve pritožbe, iz katere da je razvidno, da je lastnik večjega premoženja. Da bi ne bilo tako, obsojenec v zahtevi niti ne zatrjuje. Zato v tem delu vsebinsko ne gre za nasprotje v izpodbijani pravnomočni sodbi, pač pa za to, da je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da obsojenec razpolaga s sredstvi, ki mu omogočajo plačilo stroškov kazenskega postopka in je zato prvostopenjsko sodbo v tem obsegu tudi spremenilo.

Kolikor pa obsojenec navaja, da mu je sodišče, kljub temu da je ugotovilo, da obteževalne okoliščine niso podane ter da so se mu olajševalne okoliščine "podvojile", kazen zvišalo za devet mesecev zapora ter da je to očitno storilo zaradi stališč generalne državne tožilke Z.C., danih na televiziji, obsojenec izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sodišče druge stopnje je obsojencu zvišalo zaporno kazen, ker je presodilo, da prvostopenjsko sodišče pri njeni odmeri ni v zadostni meri upoštevalo teže storjenega kaznivega dejanja, o kateri je sklepalo na podlagi dejstva, da je obsojenec v obdobju petih mesecev trem osebam prodajal nevarna mamila.

Obsojenec v zahtevi navaja, da mu višje sodišče "očita", da je D.K.-ju najmanj šestkrat prodal heroin, četudi mu tega ne očitata niti obtožnica niti sodba prve stopnje. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1/a prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec v času od novembra 1999 do 13.12.1999 najmanj petkrat prodal D.K. različne odmerke heroina, nato pa še dne 14.12.1999 2,78 grama heroina. Glede na tak opis kaznivega dejanja ni razvidno, v čem se ugotovitev pritožbenega sodišča razlikuje od navedb v prvostopenjski sodbi, saj tudi iz tega opisa jasno izhaja, da je obsojenec D.K. najmanj šestkrat prodal heroin.

Obsojenec v zahtevi navaja tudi, da je nerazumljiva količina 17,78 grama heroina ter da ta temelji na predpostavki in da je bil za to sojen na predpostavki. Pri tem izrecno ne zatrjuje, da je izračun o količini mamila, ki temelji na presoji, da je obsojenec D.K. vsakič prodal gram heroina po 10.000,00 SIT, napačen, in tudi ne pove, katero kršitev zakona naj bi s tem storilo sodišče druge stopnje. S trditvijo, da je šlo zgolj za predpostavko in ne dokazano višino odmene za mamilo, obsojenec po vsebini tudi v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je obsojenec B.H. prodal oziroma izročil za nadaljnjo prodajo 10 gramov heroina po 10.000,00 SIT, kar da znaša 100.000,00 SIT in da je zato v nasprotju z ugotovitvijo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je B.H. prodal heroin v vrednosti 50.000,00 SIT. V napadeni sodbi je navedeno le, da je obsojenec B.H. prodal 10 gramov heroina, ne pa tudi, da je cena znašala 10.000,00 SIT za gram, tako da tudi ta protispisnost ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni V.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.