Jedro

Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje v točki II. izreka ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje, vsebovan v točki II. izreka, ki glasi: ″Tožena stranka B. M., ..., je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. d.d., ..., plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila.″, razveljavi.

II. Spremeni se izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, tako, da se točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: ″Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 2.595,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.″

III. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 761,98 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 337/2017 z dne 16. 4. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 3772/2016 z dne 22. 1. 2016 se v 1. in 3. odstavku odstavku izreka, to je v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna na podlagi verodostojne listine - menice, tožeči stranki v roku 3 dni po vročitvi sklepa o izvršbi plačati glavnico v višini 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo na podlagi menice zavrne. II. Tožena stranka B. M., ..., je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. d.d., ..., plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 2.350,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožbeni zahtevek na podlagi verodostojne listine - menice, ni utemeljen in je posledično neutemeljen tudi zahtevek za plačilo v sklepu o izvršbi odmerjenih izvršilnih stroškov, zato je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 3772/2016 z dne 22. 1. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti razveljavilo in je tožbeni zahtevek na podlagi menice zavrnilo (točka I. izreka sodbe - tretji odstavek 436. člena ZPP). Ker pa je tožeča stranka uveljavljala plačilo vtoževane terjatve tudi na drugi podlagi, na podlagi temeljnega posla, to je med pravdnima strankama sklenjenega Dogovora z dne 29. 11. 2012 s pripadajočimi štirimi Aneksi, je zato sodišče presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka še na tej podlagi. Ker toženec ni zanikal podpisa Dogovora in vseh štirih pripadajočih Aneksov z vsebino, kot jo je pravočasno v svoji pripravljalni vlogi pojasnila tožeča stranka in kot izhaja iz predloženih listin v prilogah A 5 do A 9 spisa, tako obstoj in vsebina temeljnega posla med pravdnima strankama ni bila sporna. Ker pa toženec ni izpolnjeval obveznosti, je zato terjatev iz te pogodbe zapadla, ker pa toženec celotne terjatve ni prerekal je sodišče prve stopnje v točki II. izreka sodbe razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki na podlagi temeljnega posla Dogovora z dne 29. 11. 2012 s pripadajočimi štirimi Aneksi v roku 15 dni (splošni paricijski rok po drugem odstavku 312. člena ZPP) plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka. Po mnenju pritožbe je sodišče s sodbo ustvarilo položaj, ko je na podlagi menične izvršbe, ki je bila začeta na podlagi nezakonite menice, tožeči stranki priznalo terjatev na osnovi drugega dejanskega in pravnega temelja, na podlagi katerega tožeča stranka ni predlagala izdaje sklepa o izvršbi. Sodišče je torej klasični menični spor opredelilo kot pogodbeni spor. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pri razsoji prekoračilo tožbeni zahtevek in je tožeči stranki prisodilo nekaj, česar ni zahtevala. Po mnenju tožene stranke, tožeča stranka v pravdi ni podala drugega pravnega temelja glede podlage tožbenega zahtevka, ker je temeljila svoj zahtevek le na podlagi menične zaveze. V ponovljenem postopku tožeča stranka ni več bila legitimirana, da poda dodatne navedbe glede toženčeve plačilne zaveze iz Dogovora o prevzemu terjatev. Tožeča stranka je vložila predlog, to je tožbo le na podlagi menice z dne 24. 4. 2014 z zapadlostjo 7. 1. 2015. Ker pa je sodišče ugotovilo, da menica ni veljavna, glede na pravočasne in dopustne trditve tožeče stranke, ne bi več smelo odločati po kakšni drugi pravni podlagi. Tožeča stranka je bila prekludirana z vsemi drugimi navedbami, poleg tega pa tožena stranka opozarja na tožbeni zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka. Ta ni zahtevala plačila na kakšni drugi pravni podlagi, pač pa je tožbeni zahtevek vezala na izdani sklep o izvršbi. Glede na postavljen tožbeni zahtevek in podlago izdanemu sklepu o izvršbi, ter glede na pravočasne trditve tožeče stranke, je sodišče prve stopnje v konkretni pravdi lahko upoštevalo le menično podlago in bi moralo ob ugotovljeni neveljavnosti menice tožbeni zahtevek zavrniti v celoti in ne le na podlagi menice. Zato je sodišče prve stopnje nedopustno ugotavljalo obstoj plačilne zaveze toženca iz temeljnega posla. Tožeča stranka je tudi prekoračila tožbeni zahtevek, saj če bi želela tožeča stranka uspeti v pravdi na podlagi pogodbenega temelja, bi morala najprej podati pravočasne trditve o pravno pomembnih dejstvih, nato pa na takšni drugi podlagi postaviti takšen tožbeni zahtevek, ki ne bi bil več povezan s sklepom o izvršbi, saj je nesporno, da je bil vezan na neveljavno menico, zaradi katere je bil sklep o izvršbi tudi pravilno razveljavljen in tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka bi zato morala postaviti drugačen tožbeni zahtevek, če je štela, da ji gre pravno varstvo po drugi podlagi, pa tega vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni storila. To pomeni, da vtoževane plačilne zaveze tožene stranke do tožeče stranke ni bilo mogoče samostojno obravnavati niti presojati, pač pa je bila ta vezana na temelj izvršilnega predloga in na njegovo podlago, in sicer glede podlage o izdanem sklepu o izvršbi. Sodišče prve stopnje je tako odločilo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka še nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in meni, da bi pravdne stroške morala tožeča stranka povrniti toženi stranki, ker po njenih pritožbenih navedbah tožeča stranka s tožbo ne bi smela uspeti. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pa ta stranka navaja, da je tožeča stranka od vsega začetka svoje terjatve do tožene stranke utemeljevala tako na Dogovoru s pripadajočimi Aneksi, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama, kot tudi na lastni menici tožene stranke, ki jo je ta kot bianco menico, skupaj z menično izjavo izročila tožeči stranki v zavarovanje svoje obveznosti iz sklenjenega Dogovora. To je tožeča stranka izrecno trdila tudi v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2016 in tudi na prvem naroku z dne 17. 11. 2016, na katerem je v tej smeri celo izpostavila sodno prakso VS RS. Tožeča stranka tako ni spremenila temelja tožbenega zahtevka. Če se namreč izkaže, da pravna podlaga na kateri je bil sklep o izvršbi izdan ne obstaja, obstaja pa druga pravna podlaga, mora sodišče sklep o izvršbi razveljaviti in nato toženo stranko obsoditi na plačilo po tej drugi podlagi (člen 436 in 437 ZPP). Ker je sodišče presodilo, da vsled zastaranja menične obveznosti zakonski pogoji za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili izpolnjeni, je sklep o izvršbi pravilno razveljavilo (točka I. izreka). Obveznost tožene stranke, izvirajoča iz Dogovora in pripadajočih Aneksov, kot tudi njena višina, pa med pravdnima strankama nista bili sporni. Tožena stranka namreč zatrjevanega dolga v povezavi z Dogovorom in pripadajočimi Aneksi niti po temelju, niti po višini, nikoli ni obrazloženo prerekala oziroma zanikala. Po mnenju tožeče stranke ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Zahtevek glede na identičnost tožbenega predloga v obravnavanem primeru je namreč podan v predlogu za izvršbo. Sodišče je tako sklep o izvršbi razveljavilo, vendar je njegov kondemnatorni (dajatveni) del pravilno navedlo kot svojo odločitev v točki II. izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke tudi sprejelo pravilno odločitev glede pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka sodbe razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 3772/2016 z dne 22. 1. 2016 v 1. in 3. odstavku odstavku izreka, to je v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna na podlagi verodostojne listine - menice, tožeči stranki v roku 3 dni po vročitvi sklepa o izvršbi plačati glavnico v višini 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo na podlagi menice zavrne. V točki II. izreka pa je nato razsodilo, da je tožena stranka B. M., ... dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. d.d., ..., plačati 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. Iz sodbe sodišča prve stopnje tako izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o identičnem tožbenem zahtevku in sicer za plačilo glavnice v višini 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila, v točki II. izreka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila. Ta razlika gre tako le glede zakonskih zamudnih obresti, ker pa je sodišče prve stopnje v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za več (le glede teka zakonskih zamudnih obresti), kakor je nato prisodilo v točki II. je tako podana subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka, o katerem pa je sodišče prve stopnje odločilo dvakrat in sicer v točki I. in točki II. izreka sodbe. Po določbi 12. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 350. ZPP, pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na to, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je sodišče v točki II. izreka ponovno odločilo o zahtevku o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno in to v točki I. izreka. Tako je glede točke I. izreka, glede katere nobena pravdna stranka ni podala pritožbe, nastopil institut pravnomočnosti po določbi člena 319 ZPP. Po prvem odstavku 319. člena ZPP sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe. Zato je zadeva po odločitvi v točki I. izreka postala pravnomočna in sodišče prve stopnje ne bi smelo ponovno odločati o istem zahtevku, o katerem je že prej odločilo. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje odločitev v točki I. sprejelo na podlagi določbe tretjega odstavka 436. člena ZPP1. Po določbi tretjega odstavka 436. člena ZPP, katerega je sodišče prve stopnje procesno pravno sicer pravilno uporabilo, vendar ga je nepravilno izpeljalo, sodišče prve stopnje v primeru, ko se odloča o plačilnem nalogu, v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi, ali pa se razveljavi. Sodišče prve stopnje pa je v točki I. izreka sodbe odločilo poleg tega, da se sklep o izvršbi razveljavi, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9.279,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila zavrne2. S tem je odločitev o tem tožbenem zahtevku postala pravnomočna in sodišče prve stopnje v primeru, če je odločilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, ne bi smelo več odločati o istem tožbenem zahtevku, ne glede na drugačno vsebino tožbenega zahtevka.

6. Ker je tako bila podana tako subjektivna kot objektivna identiteta tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje o zahtevku v točki I. izreka odločilo z učinkom pravnomočnosti (kot že obrazloženo, zoper ta izrek pravdni stranki nista podali pritožbe in je ta del izreka postal pravnomočen), sodišče prve stopnje ni smelo več odločati o enakem tožbenem zahtevku, z enako vsebino in je zato v nasprotju z določbo prvega odstavka 319. člena ZPP o istem tožbenem zahtevku, ponovno odločilo.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke utemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP, ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člen ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II., razveljavilo. Res mora po drugem odstavku 319. člena ZPP sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar pravnomočno razsojena, če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo, vendar v konkretnem primeru, ko gre za takšno procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje o terjatvi že odločilo v točki I. in je o tej terjatvi tako že bilo pravnomočno odločeno, sodišče druge stopnje ne more sodbe spremeniti tako, da bi tožbo zavrglo, niti ne more zadeve vrniti v novo sojenje. Gre torej za procesno situacijo, v kateri je o zahtevku v točki I. izreka že bilo pravnomočno odločeno in zato ponovno razpravljanje o istem zahtevku, v isti pravdni zadevi ni dopustno.

8. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tako, da je sodišče druge stopnje odločitev spremenilo in je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ji je tožeča stranka, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Tožena stranka je priglasila pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v dveh stroškovnikih in sicer v stroškovniku podanem v prilogah B 1 spisa in še v stroškovniku, ki ga je opredelila kot nadaljnji stroški na list. št. 134 spisa. Tožena stranka je zahtevala povračilo stroškov za odgovor na drugopis tožbe v višini 500 odvetniških točk, za pripravljalni spis z dne 20. 10. 2016 375 točk, za prvi narok z dne 17. 11. 2016 500 točk, za drugi narok z dne 5. 1. 2017 250 točk, za ugovor zoper sklep o izvršbi 500 točk, za odsotnost iz pisarne 800 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, nadalje za tretji pripravljalni spis z dne 9. 3. 2018 500 točk, za narok z dne 16. 4. 2018 500 točk, za pritožbo z dne 13. 2. 2017 625 točk ter za odsotnost iz pisarne 40 točk, torej skupaj 1920 točk, kar ob vrednosti točke znaša skupaj 1.799,28 EUR. Tem stroškom je potrebno dodati še materialni stroške in sicer prevozne stroške v znesku 17,67 EUR in še 8,88 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 2.227,62 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 44,00 EUR in takso za pritožbo v znesku 324,00 EUR, kar vse skupaj znaša 2.595,62 EUR in te pravdne stroške, nastale na prvi stopnji je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP) .

9. Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo, ker je tožena stranka s pritožbo uspela, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe 625 točk in 12,5 točk za materialne stroške, kar skupaj z 22 % DDV znaša 356,98 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še takso za pritožbo v znesku 405,00 EUR in se tako izkaže, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 761,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje o pravdnih stroških, nastalih na drugi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

1 Po določbi člena 436 ZPP-E je ta določba črtana, vendar te določbe sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno ni uporabilo, glede na določbo člena 125 predhodnih in končnih določb iz ZPP-E. 2 Dopis v izreku ″na podlagi menice″ ima le deklaratoren pomen.