Jedro

Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedenim dokaznim postopkom.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da začnejo teči zakonske zamudne obresti od 01. 01. 2002 dalje in v izreku o stroških (3. točka) spremeni tako, da je dolžna vsaka stranka kriti svoje pravdne stroške.

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki ji je nastala zaradi padca po stopnicah pri hoji navzdol v garažni hiši P. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je podana podlaga odškodninske odgovornosti, odločilo o višini zahtevka in tožniku priznalo 1.000,00 EUR za telesne bolečine. V preostanku je sodišče zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter strah zavrnilo.

Sodišče je tožeči stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 866,84 EUR z obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je po devet let in pol dolgem sojenju v sodbi povzelo samo tiste navedbe, ki utemeljujejo odločitev sodišča, zavestno pa spregledalo dejstva, ki so v korist tožeče stranke. Sodišče določenih trditev, ki so bile tekom postopka potrjene z izvedencem, ni upoštevalo. Sprašuje, zakaj je sodišče zastavljalo izvedencu vprašanja glede strahu, ko pa je zahtevek v tem delu zavrnilo, ker ni bilo trditvene podlage. Sodišču očita, da je izvedeniško mnenje v določenem delu upoštevalo, v določenem delu pa ne. V obrazložitvi glede odškodnine za strah, sodišče negira samo sebe. Najprej zapiše, da je sodišče tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi dejstev v zvezi s strahom, nato pa navede, da je tožeča stranka podala le pravni pojem, ne pa konkretnega dejstva, na podlagi katerega bi sodišče lahko ocenilo, kakšna bi bila pravična denarna odškodnina. Meni, da po takih poškodbah vedno obstaja upravičen strah glede izida zdravljenja. Tožnik je tudi na zaslišanju izpovedal, da ga je strah dotrajanih stopnic. Sprašuje, zakaj sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca M. K. Zakaj so bili tožniku povzročeni tolikšni stroški za izvajanje dokazov, če jih sodišče po tem ne uporabi. Tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katero sodišče ugotavlja, da tožnik kljub pozivu ni navedel konkretnih dejstev, navaja, da je tožnik na zaslišanju izpovedal, da se je prej s tremi športi ukvarjal trikrat na teden. Izvedenec pa je v mnenju povedal, da je bilo osem tednov po poškodbi tožnikovo zdravje tako prizadeto, da ni bil sposoben za nobeno pridobitno dejavnost. Vsakomur je jasno, da človek duševno trpi, če ne more opravljati stvari, ki jih rad počne. Tudi ne drži, da bi težave po bolniškem staležu tožnika izzvenele. Tožnik je povedal, da od poškodbe naprej nosi oprijete hlače, steznike in povoje, da prepreči poškodbe. Navaja tudi, da je bilo prvo zaslišanje tožnika osem let po nezgodi in ni pošteno, da se od njega pričakuje, da bi znal po tako dolgi dobi natanko opisati svoje občutke in doživetja. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Deleža uspeha sodišče ni določilo pravilno, saj ob določeni odškodnini 1.000,00 EUR ni upoštevalo tudi zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je plačal tudi 1.500,00 EUR predujma za izvedenino, sodišče pa je tožniku priznalo 325,64 EUR manj za izvedenine. Prav tako je sodišče napačno pobotalo terjatvi za pravdne stroške med strankama.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožuje se zoper datum začetka teka obresti in navaja, da bi moralo sodišče za prisojeno nepremoženjsko škodo odmeriti obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje, ne pa od poziva k izplačilu dalje. Opozarja na načelno pravno mnenje VS RS, da obresti od nepremoženjske škode tečejo šele od 01. 01. 2002 dalje. Sodišču očita, da v odškodnino ni vštelo valorizirane zavarovalnine. Tožeči stranki je bilo iz naslova škodnega dogodka izplačana dnevna zavarovalnina v znesku 32.400,00 SIT dne 04. 10. 2001, kar po izračunu tožene stranke na dan 15. 09. 2010 v revaloriziranem znesku znese 186,04 EUR.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa ni utemeljena.

Skupna višina prisojene odškodnine znaša 1.000,00 EUR, sodišče pa jo priznalo za škodo iz naslova telesnih bolečin. Ni pa sodišče priznalo tožeči stranki škode iz naslova strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožeča stranka v tem delu zahtevka ni podala ustrezne trditvene podlage oziroma jo je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih podala prepozno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopnega sodišča, ki je pravilno uporabilo materialno pravo in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Tožeča stranka mora podati trditveno podlago najkasneje na prvem naroku. Pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z izvedenim dokaznim postopkom, kot to zmotno meni pritožba. Izvajanje dokazov je namenjeno preizkusu utemeljenosti spornih trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju pomanjkljivih trditev ali pridobivanju podatkov, ki bi stranki šele omogočile navedbo ustreznih trditev. Ker tožeča stranka ni podala konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo intenziteto strahu, je sodišče ravnalo pravilno, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo. Pomanjkljivih navedb tožeče stranke pa sodišče ne more nadomestiti z ugotovitvami v izvedeniškem mnenju, kot to zmotno meni pritožba. Enako tudi glede zavrnitve zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba sodišču očita, da ni sledilo izvedeniškemu mnenju, iz katerega izhaja, da se tožnik osem tednov po nezgodi ni mogel ukvarjati s športom, pred tem pa se je z njim ukvarjal trikrat tedensko. Prav tako, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik izpovedal, da od poškodbe naprej nosi oprijete hlače, steznike in povoje, da prepreči poškodbe. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče v tem delu zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Dodaja pa še, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da po končanem zdravljenju pritožniku ni ostala trajna okvara, ki bi vplivala na njegove življenjske aktivnosti (športne aktivnosti in vsakdanja opravila). Uporaba pripomočkov, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, pa je po mnenju izvedenca pogojena na psihičnem nivoju.

Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine tožniku priznalo 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine v konkretnem primeru. Tožnik je utrpel delno pretrganje bicepsove mišice levega stegna, jemal je analgetike, bil je 10x na fizioterapiji, en dan je trpel hude bolečine, srednje hude 10 dni, zmerne 14 dni, lažje pa še nadaljnjih 20 dni. Sodišče je intenziteto in trajanje bolečin ugotavljalo z izvedeniškim mnenjem in z zaslišanjem tožnika. Višina odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče pa je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in pravilno umeščena med podobne odškodninske primere iz sodne prakse.

Utemeljeno se pritožuje tožena stranka glede začetka teka zamudnih obresti. Trdi, da obresti od nepremoženjske škode začnejo teči šele od 01. 01. 2002 dalje, zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo pa se lahko dosodijo od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje. Sklicuje se na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča. Občna seja VS RS je res 26. 02. 2002 sprejela načelno pravno mnenje, po katerem tečejo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od nastanka zamude in sicer do dneva prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, s tem, da se sprememba računanja teka zamudnih obresti začne uporabljati z dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika (1) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (2) to je od 01. 01. 2002. Dolžnik torej pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oz. ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (299. čl. OZ). Škodni dogodek se je zgodil 04. 11. 2000, tožeča pa je pozvala toženo k plačilu odškodnine 18. 05. 2001, toda načelno pravno mnenje se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 01. 01. 2002, ko sta stopila v veljavo OZ in ZPOMZO-A, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene ugodilo in spremenilo začetek teka zamudnih obresti na 01. 01. 2002 dalje.

Glede očitka tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo valoriziranega zneska že plačane zavarovalnine, ki po navedbah tožene stranke same znaša 186,04 EUR, pa pritožbeno sodišče dodaja, da prisojena odškodnina v znesku 1.000,00 EUR ni pretirana, ravno obratno, je na spodnji meji razpona odškodnin prisojenih za podobne oblike škode in je tudi upoštevaje v pritožbi naveden revaloriziran znesek še vedno primerna.

Pač pa se tožeča stranka utemeljeno pritožuje zoper odmero stroškov. V konkretnem primeru gre za procesni položaj delnega uspeha. V takem primeru sodišče glede na vse okoliščine primera izbere najbolj pravično merilo iz 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (3). Pritožbeno sodišče se je glede na okoliščine primera odločilo za merilo, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. V konkretnem primeru je znaten del stroškov nastal z ugotavljanjem temelja. Zadeva je bila obravnavana na dveh stopnjah, tožnik pa je uspel z manjšim delom svojega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Iz navedenih razlogov je tako pritožbeno sodišče pritožbi (razen v delu, ki se nanaša na stroške) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP), v stroškovnem delu pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo in izrek o stroških spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

(1) Ur.l. RS št. 97/2007-UPB1, v nadaljevanju OZ.

(2) Ur.l. RS št. 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO-A. (3) Ur.l. RS št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP.