Jedro

Tudi če bi toženec prijavil terjatev kot zavarovano v postopku prisilne poravnave nad A., bi bila ločitvena pravica po vsej verjetnosti prerekana, ker hipoteka ni vpisana. Zato je preuranjen zaključek prvostopenjskega sodišča o 50 % zmanjšanju terjatve zaradi opustitve prijave v postopku prisilne poravnave.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da se terjatve običajno ne prodajajo po nominalni vrednosti, pač pa za nižje zneske, saj se glede na okoliščine primera lahko upošteva diskont. Zato je treba glede na podatke v spisu presoditi, ali je toženec imel razumne razloge za prodajo terjatve oz. ali jo je prodal za zanemarljiv znesek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 358.465,43 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.084,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 2.502,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen glede podlage.

2. Tožena stranka je zoper vmesno sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati sodbo na podlagi stanja spisa v smislu 282. člena ZPP.1 Iz zapisnika o glavni obravnavi na red. št. 12 spisa je razvidno, da je sodišče opravilo prvi narok za glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke. Vendar navedeni zapisnik ne potrjuje navedb pritožnice, da je predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa (pač pa le, da vztraja kot doslej in predlaga, da sodišče o zadevi odloči). Formalni pogoj za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa torej ni bil izpolnjen. Prav tako nista bila izpolnjena niti vsebinska pogoja: da je bil že opravljen narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje (zaradi izvedbe teh dokazov) dovolj pojasnjeno.2 V konkretnem primeru je sodišče na prvem naroku v dokaznem postopku vpogledalo listine pravdnih strank, ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo in obravnavo zaključilo. Kršitev 282. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ne drži, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče izdalo vmesno sodbo namesto končne odločbe. Kadar lahko stranka s tem računa, če je dovolj skrbna, ni podana niti kršitev postopka zaradi opustitve materialno procesnega vodstva.

6. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na listine, ki so bile predložene v hrvaškem jeziku brez prevoda. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da za odločitev glede podlage tožbenega zahtevka listinski dokazi, ki jih je sicer izvedlo, niti niso bili potrebni, ker so bile za izdajo vmesne sodbe pomembne predvsem navedbe pravdnih strank, saj so navedbe o pravnorelevantnih dejstvih v pretežnem delu neprerekane. Pritožbeno sodišče se glede tega strinja s prvostopenjskim sodiščem.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - nad tožečo stranko se je 18. 12. 2014 začel stečajni postopek; - tožena stranka je bila do dneva začetka stečajnega postopka družbenik in poslovodja (direktor) tožeče stranke; - tožeča stranka kot odgovorna oseba ni poskrbela za prijavo terjatve v postopek prisilne poravnave nad dolžnikom tožeče stranke A. d.d., ki se je začela dne 24. 5. 2013 in je bila pravnomočno potrjena dne 5. 12. 2013; - toženec je kot direktor tožeče stranke dne 20. 10. 2014 sklenil cesijsko pogodbo, na podlagi katere je prevzemniku terjatve B. B. odplačno, za znesek 10.000,00 EUR, odstopil terjatev tožeče stranke do svojega dolžnika A. d.d.; - cesijska pogodba je bila sklenjena manj kot dva meseca pred dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko; - iz cesijske pogodbe izhaja, da je bila odstopljena terjatev zavarovana z maksimalno hipoteko do višini 1.200.000,00 EUR in je odstopnik na prevzemnika prenesel tudi hipoteko; - o odstopu terjatve dolžnik A. d.d. ni bil obveščen, oba pogodbenika sta opustila svojo notifikacijsko dolžnost, (pri tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da dopis tožene stranke A.-ju z dne 12. 12. 2014 ne dokazuje, da je bil A. dejansko tudi obveščen o odstopu terjatve); - da toženec ni z gotovostjo trdil niti dokazal, da je stečajni upraviteljici tožeče stranke o primopredaji poslov dal podatke glede cesijske pogodbe, o tem pravnem poslu ni bilo seznanjeno niti računovodstvo tožeče stranke, t. j. odstopnika terjatve, saj pravni posel ni bil izveden v poslovnih knjigah tožeče stranke; - stečajna upraviteljica je za cesijsko pogodbo izvedela šele mnogo kasneje, konec leta 2015, saj te navedbe toženi stranki ni uspelo ovreči. 8. Sodišče prve stopnje je tožencu (ne glede na ugotovitve v zadnjih treh alinejah) kot bistveno očitalo opustitev dolžnega ravnanja v zvezi s prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave nad A. in sklenitev cesijske pogodbe za zanemarljiv znesek. Ocenilo je, da bi bila tožeča stranka plačana v višini 100 %, če bi toženec prijavil zavarovano terjatev, ker pa tega ni storil, je bila terjatev uvrščena v razred navadnih terjatev s 50 % poplačilom. Navedb tožeče stranke v zvezi s tem naj tožena stranka ne bi obrazloženo prerekala, saj ni pojasnila, zakaj ni poskrbela, da bi bila predmetna terjatev prijavljena v postopku prisilne poravnave nad A., čeprav iz zapisa v cesijski pogodbi in ZK dovolila izhaja, da je bila zavarovana z maksimalno hipoteko. Opustitev prijave zavarovane terjatve je sodišče ocenilo kot ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega poslovodje. Po oceni prvostopenjskega sodišča je tožeči stranki nastala škoda, saj je terjatev na presečni dan znašala 4.307.885,51 HRK oziroma približno 578.000,00 EUR, zaradi sklenjene prisilne poravnave pa se je prepolovila, saj se je A. zavezal navadnim upnikom plačati zgolj 50 % njihovih terjatev (med katere zaradi opustitve prijave po hrvaški zakonodaji sedaj sodi tudi ta terjatev).

9. Pritožnica utemeljeno navaja, da so zgornji zaključki prvostopenjskega sodišča zmotni. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ocenilo kot nepomembne navedbe tožene stranke, da je poskušala vpisati zastavno pravico v zemljiško knjigo na Hrvaškem, vendar so bili predlogi o zaznambi vrstnega reda vpisa zavrnjeni, vsled česar so navedbe tožnice o zavarovanju terjatve s hipoteko brez teže (navkljub zapisu v cesijski pogodbi, saj je odločilno stanje v zemljiški knjigi). Trditveno in dokazno breme se je tako prevesilo na tožečo stranko, ki pa ga ni zmogla. Predložiti bi morala dokaz o vpisu hipoteke v zemljiško knjigo. Namesto tega pa je navedla le, da se sporazum o zavarovanju terjatve z dne 28. 11. 2011 preko postopkov na sodišču zaenkrat še ni izkazal kot sporazum brez teže, iz zemljiškoknjižnih izpiskov zemljiške knjige v Zagrebu naj bi bilo razvidno, da v zvezi z vpisom hipoteke pred sodiščem še vedno teče spor, kar naj bi izkazoval bremenski list C (teretovnica) pod točko 1.1. št. Z-489933/15 (prevod naknadno). Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka s tovrstnimi navedbami ni uspela ovreči trditev tožene stranke, saj sama zaznamba spora še ne pomeni, da je terjatev ustrezno zavarovana s hipoteko. Nasprotno, glede na navedbe obeh strank hipoteka še vedno ni vpisana v zemljiški knjigi. Tudi če bi toženec prijavil terjatev kot zavarovano v postopku prisilne poravnave nad A., bi bila ločitvena pravica po vsej verjetnosti prerekana, ker hipoteka ni vpisana. Zaključek prvostopenjskega sodišča o 50 % zmanjšanju terjatve zaradi opustitve prijave v postopku prisilne poravnave se tako pokaže kot preuranjen.

10. Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo tudi sklenitev cesijske pogodbe, na podlagi katere je bila terjatev tožeče stranke do A. sicer odstopljena odplačno, vendar zgolj za znesek 10.000,00 EUR. Ocenilo je, da so povsem nepravilni "izračuni" tožene stranke, saj je predmet odstopa terjatev v višini, kot izhaja iz poslovnih knjig na dan sklenitve cesijske pogodbe dne 20. 10. 2014 - 291.829,69 EUR, kar tožeča stranka izkazuje s preglednico "seznam terjatev" (priloga A20 spisa).

11. Pritožnica ima prav, da navedeni zaključki sodišča ne vzdržijo presoje. Kot že rečeno, tožeča stranka ni uspela izkazati, da je zaradi opustitve prijave v postopku prisilne poravnave prišlo do 50 % zmanjšanja terjatve, saj ni izpodbila navedb toženca, da je zavarovanje brez teže, ker hipoteke ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Če pa polovičnega zmanjšanja terjatve ni mogoče pripisati tožencu, ni upošteven znesek 580.382,02 EUR, pač pa zgolj polovica tega zneska, to je po tožbenih navedbah 290.191,00 EUR. Kot izhaja iz navedb v tožbi, je A. d.d. prijavil svojo terjatev v stečajni postopek nad tožečo stranko v znesku 206.696,38 EUR, kar je stečajna upraviteljica v celoti prerekala zaradi pobota, kot je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 30. 6. 2015. Iz navedenega logično sledi, da se je terjatev tožeče stranke zaradi pobota zmanjšala za 206.696,38 EUR. Navedbe tožeče stranke glede obstoja in višine preostanka terjatve pa so tudi sicer kunfuzne, tako da jih ni mogoče preizkusiti, niti se ne ujemajo s predloženimi listinami tožeče stranke. Tako je tožnica navedla, da je A. d.d. iz naslova potrjene prisilne poravnave tožeči stranki plačal že 339.094,25 EUR, tožeča stranka pa je na presečni dan A. dolgovala 197.089,40 EUR, A. pa je imel obveznost do tožeče stranke v višini 488.919,09 EUR, zato naj bi še vedno obstajala obveznost A., da tožeči stranki plača terjatev v višini 291.889,69 EUR. Tožeča stranka se nejasnosti glede višine terjatve očitno zaveda, saj se v zadnji pripravljalni vlogi sklicuje na priloženo konto kartico in v spis vlaga tabelo, ki jo je za boljše razumevanje izdelala na podlagi listin upraviteljica tožeče stranke, ki naj bi k tej tabeli podala tudi ustrezna pojasnila ustno. Vendar se tožeča stranka prvega (in edinega) naroka za glavno obravnavo ni udeležila in tabele ni pojasnila. Za morebitna nadaljnja pojasnila v tej smeri je sedaj tudi že prepozno. Pritožnica pa opozarja, da je tožeča stranka sama v spis vložila elektronsko sporočilo C. C., da je na dan 31. 12. 2014 prišlo med obema strankama, torej med tožečo stranko in družbo A., do razlike v vrednosti nasprotujočih si terjatev v znesku 116.050,50 HRK, ob upoštevanju tečaja 7,42 HRK za 1 EUR znaša razlika med obema terjatvama 15.623,80 EUR. Prodaja terjatve v višini 10.000,00 EUR za 15.623,80 EUR pa potrditvah toženca ne more predstavljati protipravnega ravnanja.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da se terjatve običajno ne prodajajo po nominalni vrednosti, pač pa za nižje zneske, saj se glede na okoliščine primera lahko upošteva diskont. Zato je treba glede na podatke v spisu presoditi, ali je toženec imel razumne razloge za prodajo terjatve oz. ali jo je prodal za zanemarljiv znesek, kot navaja tožnica.

13. Tožeča stranka po eni strani trdi, da je A. d.d. še do začetka stečajnega postopka nad tožnico (dne 18.12.2014) plačeval svoje obveznosti in bi jih plačeval še naprej, če bi terjatev do A. ostala v premoženjski sferi tožeče stranke. Po drugi strani pa navaja, da sta stranki cesijske pogodbe opustili notifikacijsko dolžnost, zato je A. za cesijsko pogodbo izvedel šele, ko je B. B. zahteval vpis hipoteke na nepremičnini v svojo korist, t.j. s prejemom njegove tožbe konec leta 2016 (prim. prvi odstavek na 4. strani tožbe). Sklepanje tožnice, da bi ji A. plačeval svoje obveznosti tudi po začetku stečajnega postopka še naprej, če bi terjatev do A. ostala v premoženjski sferi tožeče stranke, se tako pokaže kot dvomljivo.

14. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke glede predmetne terjatve pomanjkljive in nedosledne ter se ne ujemajo s samimi predloženimi listinami tožeče stranke. Trditev tožeče stranke o obstoju oziroma višini škode tako ni mogoče preizkusiti. Če pa sledimo navedbam pritožbe v zvezi z elektronskim sporočilom C. C. iz A. (prim. priloge A4 in A14), da znaša razlika med terjatvama tožeče stranke in A. 15.623,80 EUR, prodana pa je bila za 10.000,00 EUR, se upoštevajoč diskont, pojavi dvom o obstoju škode. Ker se tožnica prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni udeležila in ni podala pojasnil, kot je to napovedala v zadnji pripravljalni vlogi, pa je tudi prekludirana z ev. nadaljnjimi navedbami glede obstoja in višine škode.

15. Prav tako tožnica ni substancirano prerekala navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, da vsled zapletene stečajne zakonodaje Republike Hrvaške in po prenosu nepremičnine na državo Hrvaško ni bilo veliko možnosti doseči poplačilo preostanka dolga s strani A. Visoki odvetniški stroški, sodne takse, časovna komponenta trajanja postopka in negotovost izida so botrovali, da je toženec sprejel odločitev o prodaji terjatve. D. d.o.o. takrat ni imel predvidenih sredstev za plačilo vsega navedenega, denar, prejet po omenjeni pogodbi pa je potreboval za plače delavcev. V tej luči se pokažejo kot verjetnejše trditve tožene stranke, da je šlo za poslovno odločitev, da se D. d.o.o. izogne nesorazmernim stroškom in potencialno negotovemu izidu pravdnih postopkov, na drugi strani pa pridobi denarna sredstva, potrebna za plačilo plač. S tem se pokaže, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena niti glede obstoja škode niti glede protipravnosti (v luči ravnanja poslovodje brez potrebne skrbnosti).

16. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih splošnih pogojih odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje povzročitelja (v smislu nepravilnega izpolnjevanja dolžnosti poslovodstva), nastanek nedopustne škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škoda (krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom). Navedeni pogoji morajo biti podani komulativno in če manjka le eden od naštetih elementov, ni odškodninske odgovornosti. Iz gornje obrazložitve je zato razvidno, da je odškodninski zahtevek neutemeljen, s preostalimi elementi odškodninskega delikta pa se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati.

17. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti ter tožbeni zahtevek zavrniti v celoti (355. člen in druga ter tretja alineja 358. člena ZPP).

18. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na načelo uspeha v postopku je tožena stranka upravičena tako do povrnitve pravdnih kot tudi pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo. V okviru pravdnih stroškov je sodišče toženi stranki priznalo 8312 točk po Odvetniški tarifi, kilometrino in DDV. V okviru pritožbenih stroškov pa gre toženi stranki 3418,75 točk po Odvetniški tarifi in DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški znašajo 6.084,38 EUR, pritožbeni pa 2.502,52 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 ZPP v drugem odstavku 282. členu določa, da če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno (sodba na podlagi stanja spisa). Tako ravna sodišče tudi, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa. 2 Zobec J. v Ude L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba 2010, 4. knjiga, str.216.