Jedro

Da bi bila odločba o denacionalizaciji razveljavljena, odpravljena, razglašena za nično tožeča stranka ne zatrjuje. Pravnomočnost oz. dokončnost upravnih odločb se zagotavlja v sistemu pravnih sredstev, predpisanem z ZUP. Sklicevanje na ničnost upravne odločbe, ki je podlaga za zemljiškoknjižni vpis, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta zavrnjena primarni in podredni zahtevek. S primarnim tožeča stranka zahteva izbris vknjižbe lastninske pravice, vpisane v korist tožene stranke do 1/20 pri parc. št. 2060, 2061, 2062, 2063, 2064, 2065, 2066, 2067, 2437, 2438, 2077, 2078, 2443, 2057, 2058, 2059, 2243, 2244, 2245, 2350, 2403, 2406, 2407, 2408, 2409, 2445, 2446, vse k.o. X in vknjižbo lastninske pravice za prvega tožnika do celote. S podrednim zahtevkom tožnika zahtevata ugotovitev lastninske pravice S.G. do 1/20 na zgoraj navedenih nepremičninah in vknjižbo lastninske pravice.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da pravno nasledstvo ni relevantno in med strankama ni sporno. Navaja, da 1/20 delež tožniku ni bil podržavljen, zato lastninska pravica ni prenehala. To pomeni, da odločanje o tej lastninski pravici ni moglo biti predmet odločanja po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). ZPVAS v status nepodržavljenega premoženja ne posega. Navaja, da z Zakonom o agrarnih skupnostih niso bila podržavljena skupna zemljišča in njih deli, pri katerih so udeleženci na podlagi zakonitega postopka pred 6.4.1941 brez spora dejansko prevzeli svoja oddelila. Citira predpise, sprejete zaradi izvedbe Zakona o agrarnih skupnostih. Trdi, da je sodišče popolnoma spregledalo, da so se nepremičnine uživale po delih in je uživanje nepretrgano, kar ni bilo prerekano. Če bi to upoštevalo, bi prišlo do zaključka, da ni podlage za vknjižbo tožene stranke. Zato je vknjižba materialnopravno neveljavna, zahtevek izbrisne tožbe pa utemeljen. Glede zahtevka, ki temelji na ničnosti upravne odločbe pa navaja, da je bil podržavljen le 19/20 delež nepremičnin vl. št. 268 k.o. X in 20/22 delež nepremičnin vl. št. 111 k.o. Y. S tem ko je upravni organ odločal o vračanju 1/20 deleža ter 2/22 deleža, je odločal o stvari, o kateri ni mogoče odločiti v upravnem postopku, zato je odločba nična. Gre za lastninski spor, zato mora o njem odločiti sodišče. Meni, da bi ničnost upravne odločbe sodišče moralo obravnavati kot predhodno vprašanje. Sklicuje se na ustavne svoboščine in pravice iz 22., 23. in 33. čl. Ustave RS. 1/20 delež nepremičnin k.o. X tožniku ni bil odvzet, zato je ta delež med premoženje tožene stranke prišel brez pravnega naslova in je upravna odločba v tem delu nična. Opozarja, da so odločbe o podržavljenju ugotovitvene oziroma deklarativne narave. Podaja razliko med deklarativno in konstitutivno odločbo. Trdi, da se sodišče do trditev in dokazov ni opredelilo in ni uporabilo 13. čl. ZPP, kar je vplivalo na odločitev. Trdi, da se v upravnem postopku odloča o upravnih zadevah, ta spor pa je lastninski.

Pritožba ni utemeljena.

Nacionalizacija nepremičnin agrarnih skupnosti je bila izvršena z Zakonom o agrarnih skupnostih. Predmet podržavljenja so bile nepremičnine vl. št. 268 k.o. X in vl. št. 111 k.o. Y v celoti. Tako je bila nacionalizacija na podlagi nacionalizacijskih odločb z dne 12.7.1962 (dokaza A14 in A15) tudi zemljiškoknjižno izvedena. Celotna zemljišča so postala splošno ljudsko premoženje v upravi Občinskega LO Novo mesto. Tožba ne podaja podlage za trditev, da je bil predmet podržavljenja zgolj 19/20 oz. 20/22 delež v teh vložkih vpisanih nepremičnin. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi prvi tožnik fizični del teh nepremičnin oddelil in kateri del naj bi oddelil. Tudi predmet odločanja v postopku denacionalizacije so bila celotna zemljišča. Z delno odločbo Upravne enote Novo mesto opr. št. D 321-231/93 z dne 9.7.2003 (dokaz A10) so zemljišča parc. št. 2060, 2061, 2062, 2063, 2064, 2065, 2066, 2067, 2437, 2438, 2077, 2078, 2443, 2057, 2058, 2059, 2243, 2244, 2245, 2350, 2403, 2406, 2407, 2408, 2409, 2445, 2446, vse k.o. X postala last članov agrarne skupnosti P. do 18/20, 2/20 delež teh nepremičnin pa je na podlagi te odločbe postal last Mestne občine Novo mesto, ker pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke F.B. ni član agrarne skupnosti in zato ni upravičenec do vračila. Če prvi tožnik meni, da je pravni naslednik F.B., bi to moral uveljaviti v denacionalizacijskem postopku.

Tožena stranka je torej sporne nepremičnine pridobila v last na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji št. D 321-231/93 z dne 9.7.2003 in na podlagi te odločbe je vpisana kot solastnica teh nepremičnin. Da bi bila odločba o denacionalizaciji razveljavljena, odpravljena, razglašena za nično tožeča stranka ne zatrjuje. Pravnomočnost oz. dokončnost upravnih odločb se zagotavlja v sistemu pravnih sredstev, predpisanem z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Sklicevanje na ničnost upravne odločbe, ki je podlaga za zemljiškoknjižni vpis, ne zadošča. Pritrditi je zato prvostopenjskemu sodišču, da niti zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zaradi materialne neveljavnosti vknjižbe, niti lastninskemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).