Jedro

Ker sta oba sklepa, ki predstavljata odločitev o delu ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, postala pravnomočna, je pravdno sodišče moralo upoštevati oba: drugonavedenega, ker je bil z njegovo pravnomočnostjo začet pravdni postopek, ko pa je zadevo obravnavalo vsebinsko, je moralo upoštevati tudi prvonavedeni sklep, s katerim so upniku pravnomočno priznane, poleg glavnice v znesku 67.465,60 SIT, tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od zapadlosti do plačila.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom (prav: sklepom) je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr.št. Ig 98/00820 z dne 20.11.1998 v navedbi imena tožene stranke popravilo tako, da jo je navedlo kot I.T. d.o.o. (namesto I.d.o.o. P.), sicer pa je navedeni sklep vzdržalo v veljavi v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 19.504,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

20.11.1998 do plačila; razveljavilo navedeni sklep o izvršbi v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 13.767,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 do plačila, ter v tem delu ustavilo pravdni postopek; zavrglo tožbeni zahtevek (prav: tožbo) v delu, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 67.724,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2002 do plačila.

Proti navedenemu sklepu je v delu, v katerem v sporu ni uspela, tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče tožbenemu zahtevku ugodi ter tožeči stranki prisodi tudi stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi opozarja, da je sklep o zavrženju dela tožbenega zahtevka pod tč. 3 izreka sodbe sodišče oprlo na sklep Višjega sodišča v K. št. Cpg 668/98 z dne 1.4.1999. Četudi je z navedenim sklepom Višje sodišče v K. sklep o izvršbi razveljavilo le glede glavnice

13.767,60 SIT s pp in glede vseh izvršilnih stroškov s pp, kot se navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni mogoče mimo kasneje (dne 11.6.1999) sprejetega sklepa Okrajnega sodišča v P., ki je pod tč. I. ugotovilo, da je sklep o izvršbi pravnomočen le glede plačila 67.465,60 SIT in pod tč. II., da se v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavi ter pod tč. III., da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Izhajajoč iz navedenega sklepa bi bilo dolžno pravdno sodišče odločati tudi o obrestnem zahtevku na glavnico 67.465,60 SIT, ki ga je morala tožeča stranka zaradi določnosti kapitalizirati, v kapitaliziranem znesku pa znašajo 67.724,60 SIT. O tem zahtevku glede na sklep Okrajnega sodišča v P. z dne 11.6.1999 ni bilo pravnomočno odločeno. S sodbo pa ni bilo odločeno o stroških pravdnega postopka, priglašenih na naroku dne 3.6.2003 in v vlogi z dne 16.1.2002. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka, tedaj kot upnica, dne 11.11.1998 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, dveh faktur za dolžniku dobavljeno blago in enega obračuna obresti, skupaj za glavnico v znesku 81.233,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 do plačila in za stroške izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je 20.11.1998 izdalo sklep o izvršbi, dolžnik pa je zoper ta sklep 30.11.1998 vložil ugovor, češ da blaga po enem računu (ki glasi na znesek

13.767,60 SIT), ni nikoli prejel, dobavnice, nanašajoče se na ta račun pa tudi ni podpisal nihče od dolžnikovih delavcev; glede na to je od upnika zahteval dobropis za ta račun, a ga ni prejel, preostalo terjatev pa je pripravljen plačati takoj, ko bo prejel dobropis. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neobrazložen in zato neutemeljen, zato ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (5. odst. 62. čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Višje sodišče v K. je s sklepom opr.št. Cpg 668/98-2 z dne 1.4.1999 pritožbi dolžnika deloma ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki se nanaša na terjatev v znesku 13.767,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, sicer pa je pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje. Po prejemu spisa od pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje dne 11.6.1999 izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je sklep o izvršbi z dne 20.11.1998 postal pravnomočen glede zneska 67.465,60 SIT (tj. del glavnice, ki presega znesek 13.767,60 SIT), v ostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Kopru. Zoper ta sklep ni bila vložena pritožba in je postal pravnomočen dne 23.7.1999. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede na zgoraj opisano stanje stvari, o delu dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi, odločeno dvakrat, in sicer prvič s sklepom višjega sodišča z dne 1.4.1999, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen le za znesek glavnice v višini

13.767,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 do plačila (ter glede izvršilnih stroškov), v preostalem delu, torej za glavnico v znesku 67.465,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 do plačila pa je bil ugovor dolžnika zavrnjen in sklep o izvršbi potrjen. Zatem pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11.6.1999, potem ko je ugotovilo pravnomočnost sklepa o izvršbi glede glavnice v znesku 67.465,60 SIT, o ugovoru v preostalem delu ponovno odločalo in mu je ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo in stvar spravilo v pravdo (torej glede preostalega dela glavnice v znesku 13.767,60 SIT ter zakonskih zamudnih obresti od - celotnega - zneska 81.233,00 SIT od 9.11.1998 do plačila in glede izvršilnih stroškov).

Ker sta oba sklepa, ki predstavljata odločitev o delu ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi, torej tako sklep višjega sodišča z dne 1.4.1999, kot tudi sklep prvostopnega sodišča z dne 11.6.1999, postala pravnomočna, je pravdno sodišče moralo upoštevati oba: drugonavedenega, ker je bil z njegovo pravnomočnostjo začet pravdni postopek, ko pa je zadevo obravnavalo vsebinsko (potem, ko je tožeča stranka umaknila tožbo glede dela glavnice v višini 13.767,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 do plačila - 2. tč. izreka), je moralo upoštevati tudi prvonavedeni sklep, s katerim so upniku pravnomočno priznane, poleg glavnice v znesku 67.465,60 SIT, tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od zapadlosti (tj. od 9.11.1998) do plačila. Glede na to je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, utemeljeno zavrglo tožbo v tem delu (3. tč. izreka ), pri čemer pa na pravilnost njegove odločitve ne more vplivati okoliščina, da je tožeča stranka v pravdi zakonske zamudne obresti od glavnice 67.465,60 SIT kapitalizirala (te predstavljajo znesek 67.724,60 SIT), saj gre v obeh primerih za eno in isto stvar (enkrat za obresti, ki so priznane od zapadlosti do plačila, drugič pa za obresti, ki so kapitalizirane na določen datum). Kar se pa tiče pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo ni odločalo o pravdnih stroških tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17.5.2005 zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo in je ta sklep postal pravnomočen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.