Jedro

Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da so odškodninski zahtevki (terjatve), ki jih je tožnik v postopku (in sicer v vlogi z dne 29. 11. 2012) postavil (uveljavljal) iz naslova zavarovanja obveznega avtomobilskega zavarovanja tovornega in priklopnega vozila, zastarali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 2. 2020 odločilo: - da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh plačati zakonske zamudne obresti od zneska 125.000,00 EUR od 1. 10. 2009 do 17. 7. 2010 (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek 7.832,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila, znesek 4.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov, znesek 36.862,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov, znesek 6.039,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov, ter ji od vključno maja 2017 dalje vsak mesec plačevati 805,20 EUR do vsakega 15-tega dne v tekočem mesecu (II. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 398,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da mu prisodi dodatno odškodnino za nematerialno škodo in dodatno odškodnino za materialno škodo, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Uvodoma pojasnjuje, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnilni del svoje odločitve. Napotkom višjega sodišča glede dodatne utemeljitve ugovorov o nesorazmernosti in neutemeljenosti zneskov odškodnin, izplačanih tretjim osebam, se je izognilo tako, da je napačno štelo, da naj bi ta ugovor tožnik umaknil, kar pa ne drži (pojasnjuje, kaj je dodatno utemeljeval na naroku dne 20. 3. 2013 in katere navedbe naj bi njegov pooblaščenec umaknil oziroma katerih navedb iz druge pripravljalne vloge ni). Še bolj naj bi bilo problematično stališče prvostopenjskega sodišča glede zastaranja tožbenega zahtevka oziroma stališče, da škode ni mogoče kriti po polici (to je iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti) tovornega vozila, saj obveznost tožene stranke iz tega naslova ni zastarala. Sodišče že v osnovi napačno šteje, da je s tem, ko je tožnik v drugi vlogi z dne 29. 11. 2012 zahteval odškodnino tudi iz naslova sklenjenega zavarovanja soudeleženega tovornega vozila, spremenil tožbo. To ne drži, saj je že v tožbi opisoval en historični dogodek in ni spreminjal tožbenega predloga, zaradi česar ne gre za spremembo tožbe. Sodišče se pri tem sklicuje na sodbo II Ips 284/2008, kjer pa gre za povsem drugačno situacijo in za popolnoma različni podlagi. Napačno je tudi sklicevanje sodišča na to, da so zgolj slučajno vsa zavarovanja sklenjena pri isti toženki in da bi bilo, če bi bili sklenjeni pri različnih toženkah, popolnoma jasno, da ne gre za isto podlago, ker bi moral tožnik tožiti več zavarovalnic. V konkretnem primeru naj bi bilo pomembno ravno to, da sta obe zavarovanji odgovornosti sklenjeni pri isti zavarovalnici in da slednja odgovarja po obeh. Tudi sicer sodišče prve stopnje tekom samega postopka po tistem, ko je tožnik zahteval odškodnino po obeh zavarovalnih policah za obvezno zavarovanje, ni menilo, da gre za spremembo tožbe in v zvezi s tem tudi ni dalo izdalo ustreznega sklepa. Tožena stranka zaradi naknadne dopolnitve, da se zahteva odškodnina po obeh policah za obvezno zavarovanje, ni utrpela nobenih posledic in je ves čas lahko računala, da bo morala plačati določen znesek na račun enega historičnega dogodka. Pri tožniku je šlo za izjemno hude telesne poškodbe in za kompleksno situacijo (pojasnjuje, zakaj je bilo temu tako). Toženka se je na eni strani sklicevala na preuranjenost zahtevka, na drugi strani pa je ugovarjala, da je zastaral. Sodišče je napačno ugotovilo, da naj bi prišlo do zastaranja obeh vrst škod. V 20. točki je na podlagi izvedenčevih ugotovitev zaključilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 15. 1. 2010 in na ta datum vezalo triletni subjektivni zastaralni rok, v 30. točki obrazložitve pa je nato sporno ugotovilo, da so vse oblike nepremoženjske škode nastale pred 29. 11. 2007 in da so nastale več kot pet let pred postavljenim zahtevkom, kar pa ne drži. Glede na ugotovljen začetek teka subjektivnega zastaralnega roka (15. 1. 2010) začne tudi objektivni rok za zastaranje teči takrat, tako da nematerialna škoda ne more biti zastarana. Glede zastaranja materialne škode poudarja, da njegova dodatna zahteva, da se škoda plača iz obveznega zavarovanja osebnega vozila in tudi iz obveznega zavarovanja kamiona, ne pomeni spremembe tožbe. Potrebno naj bi bilo upoštevati, da mu je toženka že izplačevala del materialne škode za tujo nego in pomoč, in sicer nesporni del odškodnine za to obliko škode v obliki mesečne rente v višini, ki se ji je zdela primerna, s čimer je pripoznala dolg. Slednja je lahko dobro vedela, da dolg obstaja po obeh zavarovalnih policah ter da je lahko izplačevala po obeh in ga je na ta način priznala. Že dejstvo, da toženka izplačuje odškodnino za stroške tuje nege in pomoči iz obveznega zavarovanja osebnega avtomobila, naj bi pomenilo, da je lahko tožnik po izčrpanju ene razpoložljive zavarovalne vsote upravičen terjati nadaljnja plačila od toženke po drugi razpoložljivi polici. Zavarovalnica lahko samostojno odloča, kaj in na podlagi katere aktualne police, ki nudi zavarovalno kritje, bo izplačala odškodnino, tako da za pretrganje zastaranja ni potrebna dodatna zahteva oškodovanca, da se mu škoda za isti življenjski dogodek izplača na podlagi drugega zavarovanja, ki pri isti zavarovalnici nudi kritje škode, ki izvira iz takšnega dogodka. To za zavarovalnico ni presenečenje, je ne spravlja v nek negotov položaj in takšen zahtevek tudi še ni zastaran. Materialna škoda je res nastajala ves čas od nastopa hude invalidnosti, vendar pa njenega nastanka v nobenem primeru ni bilo mogoče dovolj natančno napovedati za v bodoče (pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Z vložitvijo tožbe je prišlo do pretrganja zastaranja. Teoretično bi do pretrganja zastaranja lahko prišlo tudi z vložitvijo pavšalne tožbe.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da se zaradi tožnikovega umika trditev (na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2013), podanih v zvezi z ugovorom o nesorazmernosti (neutemeljenosti) toženkinega izplačila odškodnine (ostalim) oškodovancem iz naslova zavarovalne police št. 0, s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Pritožnikov očitek, da se je presoji ugovora1 izognilo, je zato neupravičen, poudarjanje, da ugovora ni umaknil, pa neprepričljivo. V nadaljevanju pojasnjuje, da ni umaknil vseh v tem oziru podanih navedb, pri čemer se (nekonkretizirano2) sklicuje na zadnji odstavek na 3. strani svoje druge pripravljalne vloge, v katerem pa je zgolj (posplošeno) izpostavljal, da bi morala zavarovalnica različne oškodovance poplačati sorazmerno (in se pri tem neprepričljivo skliceval na njeno dokazno breme). Navedeno ne predstavlja potrebnih (zadostnih) trditev, da bi bilo moč govoriti o ugovoru, o katerem bi lahko (moralo) sodišče (vsebinsko) odločalo (odločati).

6. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so odškodninski zahtevki (terjatve), ki jih je tožnik v postopku (in sicer v vlogi z dne 29. 11. 2012) postavil (uveljavljal) iz naslova zavarovanja obveznega avtomobilskega zavarovanja tovornega in priklopnega vozila, zastarali. V tem okviru je pravilno (glej predvsem 19. in 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pojasnilo, da je z vložitvijo tožbe prišlo le do pretrganja zastaranja zahtevka na plačilo škode iz zavarovanja (tožnikovega očeta) po polici št. 0 (ne pa tudi iz naslova obveznega zavarovanja ostalih v prometni nesreči udeleženih vozil). Tožnik tem zaključkom nasprotuje s poudarjanjem, da je bilo tudi obvezno zavarovanje za tovorno vozilo sklenjeno pri toženi stranki, pri čemer naj bi bila zavarovalna vsota bistveno višja, kar pa je (glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) spričo dejstva, da je šele v vlogi z dne 29. 11. 2012 svoj zahtevek začel utemeljevati tudi na tej dodatni podlagi (zavarovalni pogodbi), za presojo njihove pravilnosti nebistveno.3 Na drugi strani je navajanje, da je bila tožba vložena glede (odškodninskega) zahtevka, ko še ni bila znana višina terjatve, ne le posplošeno in novo (glej prvi odstavek 337. člena ZPP4), ampak tudi sicer v nasprotju z (pritožbeno neizpodbitimi) ugotovitvami sodišča prve stopnje (glej 26. in 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Neprepričljivo je nadalje pritožnikovo pojasnjevanje, da je šlo za en historičen dogovor, ki ga je opisal v tožbi, in da tožbenega predloga (v nadaljevanju) ni spreminjal, zaradi česar po njegovem ni moč govoriti o spremembi tožbe (v zvezi s čimer se sklicuje na pravno teorijo5). Tožba namreč ni spremenjena le v primeru povečanja tožbenega zahtevka (predloga), ampak tudi v primeru spremenjene istovetnosti (identitete) zahtevka, ki jo opredeljuje dejanska podlaga/temelj zahtevka (to so dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek6). Takšne podlage pa v konkretnem primeru ne predstavlja le prometna nesreča, v kateri je tožnik utrpel škodo („historični dogodek“, ki ga izpostavlja pritožba), ampak tudi (konkretno) obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti oziroma ustrezna zavarovalna pogodba (glej 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), iz katere črpa (odškodninski) zahtevek. V predmetni pravdi pa je tožnik v tožbi (oziroma sprva) svoj odškodninski zahtevek (za škodo, ki jo je utrpel v nezgodi dne 9. 1. 2006) utemeljeval le z obveznim avtomobilskim zavarovanjem svojega očeta (polica št. 0), torej z zavarovalno pogodbo, ki jo je imel slednji sklenjeno pri toženki. Šele v vlogi z dne 29. 11. 2012 se je začel sklicevati tudi na zavarovanje avtomobilske odgovornosti tovornega (in priklopnega) vozila, torej na drugo zavarovalno pogodbo (to je na zavarovalni polici št. 1 in 2), ki jo je pri toženi stranki sklenil drug subjekt, in s tem (posledično) na novo dejansko podlago (temelj).

8. Sodišče prve stopnje je pravilnost svojega (pritožbeno izpodbijanega) zaključka (dodatno) prepričljivo ponazorilo z ugotovitvijo, da bi bilo v primeru, če bi bile zavarovalne pogodbe (oziroma v konkretni zadevi obvezna zavarovanja avtomobilske odgovornosti, na katere se je skliceval tožnik) sklenjene pri različnih zavarovalnicah (zoper katere bi moral tožnik vložiti tožbo), popolnoma jasno, da ne gre za isto podlago,7 v zvezi s čimer se je (upravičeno) sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 284/2008 z dne 1. 9. 2011. Pritožnik temu argumentu nasprotuje z navajanjem, da gre v predhodno omenjeni zadevi Vrhovnega sodišča RS za povsem drugačno situacijo, in sicer da naj bi šlo za soobstoj prostovoljnega pogodbenega zavarovanja AO-plus in obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kritji katerih se med seboj vsebinsko izključujeta, razlikoval pa naj bi se tudi sam obseg jamstva, kar vse pa za presojo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ni bistveno. To velja tudi za pritožbeno izpostavljanje, da sta bili v konkretnem primeru obe zavarovanji odgovornosti sklenjeni pri toženki oziroma da slednja odgovarja po obeh. Pomembno je zgolj to, da imamo opravka z različnima zavarovalnima pogodbama (v konkretnem primeru sta različna tudi subjekta, ki sta ju s toženko sklenila) oziroma različnima obveznima zavarovanjema avtomobilske odgovornosti, zaradi česar so pravno relevantna dejstva (na katerih temelji vsak od zahtevkov) le deloma enaka (in sicer kar se tiče samega škodnega dogodka ter utrpljene škode), zaradi česar ne gre za eno dejansko stanje, kot to navaja pritožnik. Na podlagi tožbenih navedb oziroma navedb, ki jih je tožnik v postopku podal do vloge z dne 29. 11. 2012, sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku8 ne bi moglo ugoditi na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja tovornega vozila.9 Za to presojo je brezpredmetno tudi pritožbeno poudarjanje, da mu gre (upoštevaje obe zavarovalni pogodbi) le ena odškodnina, in pojasnjevanje, kakšna naj bi bila narava odgovornosti zavarovalnice za v nesreči udeležena voznika. Navajanje, da je zavarovalnica (v obliki rente) že izplačevala (nesporni) del materialne škode za tujo nego in pomoč ter da je s tem priznala dolg, je ne le pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak glede uveljavljanja izplačila iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja tovornega vozila tudi sicer neutemeljeno10 (pravilneje neizkazano). Novo, tudi sicer pa posplošeno (hipotetično) in neizkazano, je nadalje pritožbeno pojasnjevanje, da je lahko toženka dobro vedela, da dolg obstaja po obeh zavarovalnih policah ter da ga je lahko izplačevala po obeh zavarovalnih policah in ga na ta način priznala.

9. Za presojo izpodbijanjih zaključkov sodišča prve stopnje je nebistveno tudi pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu uveljavljanju odškodnine po zavarovalni polici obveznega zavarovanja tovornega vozila ni izdalo ustreznega sklepa o spremembi tožbe. Sodišče odloča o spremembi tožbe oziroma jo lahko dovoli v primerih, ko se tožena stranka le-tej upira, pri čemer se šteje, da je slednja v spremembo tožbe privolila, če se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem spremembi nasprotovala (glej prvi in drugi odstavek 185. člena ZPP). In prav to (zaradi česar sodišču prve stopnje o dovolitvi spremembi s sklepom ni bilo potrebno odločati) se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, saj se je toženka glede tožnikovega uveljavljanja odškodnine iz naslova sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v prometni nezgodi soudeleženega tovornega vozila (v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2012) takoj (glej njeno pripravljalno vlogo z dne 18. 1. 2013) in ne da bi spremembi nasprotovala spustila v vsebinsko obravnavo novega temelja tožbenega zahtevka (tako glede tovornega kot tudi priklopnega vozila je ugovarjala zastaranje zahtevkov, ki jih je tožnik uveljavljal iz naslova zavarovanj avtomobilske odgovornosti, glede priklopnega vozila pa tudi obstoju objektivne in krivdne odškodninske odgovornosti njegovega lastnika J. D.).

10. Sodišče prve stopnje je v 26. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno pojasnilo, zakaj je tožnikov zahtevek (uveljavljan po zavarovalnih policah št. 1 in 2) na povračilo premoženjske škode iz naslova tuje pomoči (vključno s prevozi) zastaran. Pritožba temu oporeka s posplošenim, neizkazanim, tudi sicer pa pritožbeno novim (prvi odstavek 337. člena ZPP) pojasnjevanjem, da je šlo za kompleksno situacijo, stopnjujoče se težave, spreminjajoče se stanje oziroma (stopnjujoče) se potrebe po tuji pomoči in nemožnost ocene obsega potreb po tuji pomoči v času šolanja oziroma natančne napovedi premoženjske škode v bodoče (zaradi česar naj bi šlo po pritožbenih navedbah za bodočo škodo, ki je ni bilo moč z ustrezno gotovostjo napovedati).11 Na drugi strani je za presojo pravilnosti izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno, da je toženka v odgovoru na tožbo opozarjala na preuranjenost tožbenega zahtevka, oziroma na glavni obravnavi dne 20. 3. 2013 predlagala, da se za ugotovitev tožnikove poškodbe zaradi organske poškodovanosti možganov v prometni nesreči angažira otroškega nevrokirurga,12 ki naj bi napovedal prognozo razvoja posledic. V tem okviru je bolj od okoliščine, da ni šlo za tožnikove, ampak toženkine navedbe, pomembno dejstvo, da to na presojo upoštevnosti oziroma utemeljenosti njenega ugovora zastaranja ne vpliva.

11. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicujoč se na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca S. S., izpostavilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 15. 1. 2010 in ta datum upoštevalo kot začetek teka subjektivnega zastaralnega roka; v 26. in 30. točki obrazložitve pa je v zvezi začetkom zastaranja premoženjske in nepremoženjske škode konkretizirano obrazložilo, kdaj naj bi ti nastali, in zaključilo, da so tožnikove terjatve iz naslova zavarovanja AO tovornega in priklopnega vozila zaradi poteka objektivnega (absolutnega) zastaralnega roka zastarale. Ob tem, da sam OZ13 v 352. členu (glej tudi 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) jasno določa različne časovne točke začetka teka enega in drugega roka, je (posplošeno) navajanje pritožnika (ki samim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, kdaj naj bi (ne)premoženjska škoda nastala, ustrezno/konkretno ne oporeka), da bi moral tudi objektivni zastaralni rok teči od začetne časovne točke teka subjektivnega, neprepričljivo.14 Upoštevaje predhodne ugotovitve enako velja tudi za pritožbeno naziranje, da naj bi že samo dejstvo toženkinega izplačila odškodnine za stroške tuje nege in pomoči iz naslova obveznega zavarovanja osebnega avtomobila, pomenilo, da je lahko tožnik po izčrpanju ene razpoložljive zavarovalne vsote (v zvezi z istim škodnim dogodkom) upravičen terjati nadaljnja plačila od nje po drugi razpoložljivi polici.15

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Z ozirom na to, da s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Oziroma napotku tega sodišča v zvezi z njim (podanem v sklepu II Cp 1647/2018 z dne 20. 2. 2019). 2 Prav tako ustrezno ne pojasni, kaj želi povedati z navedbo, da ga je sodišče prve stopnje opozorilo (kar naj bi iz zapisnika izostalo), da bo moral v primeru podrednega zahtevka plačati dodatno (zelo visoko) sodno takso. 3 Kar velja tudi za njegovo pojasnjevanje, zakaj je začel (šele) kasneje (oziroma tekom postopka) vtoževano odškodnino utemeljevati tudi z obstojem tega zavarovanja. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Glej Dragica Wedam Lukič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 179 - 204. 6 Glej npr. VSL sodbo I Cp 1299/94 z dne 1. 3. 1995. 7 V zvezi s čimer poskuša pritožba neprepričljivo prikazati, da bi šlo za drugačno situacijo le v primeru dveh zavarovalnic, ki bi solidarno odgovarjali za isto škodo (škodo pa bi nato poplačala le ena). 8 Ne zahtevku na povračilo premoženjske škode kot tudi ne zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. 9 Glej (smiselno) prej omenjeno sodbo II Ips 284/2008 z dne 1. 9. 2011. 10 Enako velja za (posplošeno) pritožbeno pojasnjevanje, da se zavarovalnica samostojno odloča, kaj in na podlagi katere (aktualne) police, ki nudi zavarovalno kritje, bo izplačala odškodnino (ter da zato za pretrganje zastaranja ni potrebna dodatna zahteva oškodovanca, da se mu škoda za isti življenjski dogodek izplača na podlagi drugega zavarovanja pri isti zavarovalnici), kot tudi, da to za zavarovalnico ni presenečenje in je ne spravlja v nek negotov položaj. Zavarovalnica seveda sama presoja, ali bo in iz naslova katerega zavarovanja izplačala odškodnino, kar pa ne pomeni, da oškodovancu v zvezi z vsakim od takih zavarovanj ni potrebno podati pravočasnega (to je v okviru zastaralnega roka) zahtevka, česar pa tožnik, vsaj kar se tiče obveznega avtomobilskega zavarovanja tovornega (enako pa sodišče prve stopnje ugotavlja tudi glede priklopnega) vozila, ni storil. 11 Vse navedeno velja tudi za (s tem povezano) trditev, da je bila tožba vložena glede odškodninskega zahtevka, ko še ni bila znana višina terjatve (zaradi česar naj bi do pretrganja zastaranja za vso škodo, prišlo šele z ugotovitvijo njenega obsega v pravdi s strani sodišča). 12 Ki ga je sodišče prve stopnje tudi angažiralo. 13 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 14 Pojasnjevanje, kaj bi okoliščina, da tak odškodninski zahtevek ne bi bil zastaran, pomenila za (nadaljnja) izplačila iz zavarovalnih polic tovornega in osebnega vozila, pa posledično hipotetično in brezpredmetno. 15 Pritožnik v tem oziru zatrjuje tudi, da bi teoretično do pretrganja zastaranja prišlo že z vložitvijo pavšalne tožbe, češ da zakon za njegovo pretrganja ne zahteva vložitve obrazložene tožbe. OZ (v 365. členu) res ne določa, da je potrebno za pretrganje zastaranja vložiti obrazloženo tožbo (karkoli naj bi to točno pomenilo). A na drugi strani ZPP (kot procesni zakon) v prvem odstavku 180. člena jasno predvideva, da mora tožba obsegati tudi dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, kar jasno pomeni, da šele ta »identificirajo« zahtevek in omogočajo njegovo (vsebinsko) obravnavo. Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 849/2008 z dne 19. 2. 2009, ki »pavšalne tožbe« (kot razloga za pretrganje zastaranja) ne omenja, niti ne obravnava primera, kot je konkretni, ko se je tožnik šele tekom postopka začel sklicevati tudi na toženkino obveznost iz naslova drugega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti (zavarovalno pogodbo) in s tem dodatni (novi) dejanski stan (v zadevi II Ips 849/2008 je šlo za kasnejše omenjanje podrobnosti škodnega dogodka s strani tožeče stranke (glej 11. točko obrazložitve omenjene odločbe), kar pa (podrobnost namreč) drugo zavarovalno razmerje sklenjeno z drugim subjektom (kakor v konkretnem primeru) prav gotovo ni). Tožnik se nadalje povsem nekonkretizirano sklicuje tudi na članek dr. M. D., v zvezi s katerim ne navede niti njegovega naslova. Če ima v mislih članek omenjenega avtorja z naslovom Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev (Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 171 - 212), je v njem res navedeno, da za pretrganje zastaranja zadošča že vložitev pavšalne tožbe (češ da zakon pretrganja zastaranja ne pogojuje z vložitvijo obrazložene tožbe). V zvezi s tem se omenjeni avtor sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 789/2006 z dne 19. 3. 2009, v kateri je bilo takšno stališče zavzeto, a v zvezi s primerom, v kateri tožnica (zavarovalnica) v tožbi (na povračilo izplačane odškodnine od sklenitelja zavarovanja avtomobilske odgovornosti zaradi izgube pravic) ni dokazovala, kdaj je prejela zahtevek in kdaj izplačala odškodnino, prav tako ni specificirala izplačila odškodnin za materialno in nematerialno škodo (glej 8. točko obrazložitve prej omenjene sodbe). Skratka ni šlo za spremembo istovetnosti zahtevka v posledici navajanja dejstev, ki bi opredeljevala (novo/drugo oziroma dodatno) dejansko podlago zahtevka (to velja tudi za odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 174/2001 z dne 15. 11. 2001 in II Ips 321/2008 z dne 25. 11. 2010, na kateri se omenjeni članek prav tako sklicuje), kar je moč reči za dejstva (o drugem zavarovalnem razmerju drugega sklenitelja), ki jih je začel tožnik v predmetni pravdi zatrjevati šele v vlogi z dne 29. 11. 2012. Morebitna pritrditev drugačnemu (pritožbenemu) stališču bi pomenila, da bi bili z vložitvijo tožbe na plačilo denarja pretrgani zahtevki (terjatve) iz vseh (različnih) dolžniških (obligacijskih) razmerij med dvema subjektoma, ne da bi se bilo potrebno tožniku nanje v tožbi sklicevati.