Jedro

Tožnik je v določenem napredovalnem obdobju prejel skupaj oceno 14 točk. Ob upoštevanju 22. izhodiščnega plačnega razreda za delovno mesto tožnika in 28. plačnega razreda, ki ga je bil pravilno deležen ob prevedbi plač v novem plačnem sistemu, je tožnik do takrat že napredoval za 6 plačnih razredov, kar pomeni, da je šlo pri izpodbijanih odločbah o napredovanju v spornem letu že za njegovo sedmo napredovanje. Če bi hotel napredovati za 2 plačna razreda, bi moral skladno z določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v navedenem napredovalnem obdobju doseči 15 točk, kar pa v njegovem primeru ni bilo izkazano.

Tožnik je ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist in takrat ni mogel biti uvrščen v višji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavita sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 16. 12. 2009 in sklep tožene stranke št. ... z dne 17. 6. 2009; zavrnilo je zahtevek, da tožnik s 1. 10. 2008 napreduje za 2 plačna razreda in sicer v 30. plačni razred (1.472,13 EUR), zaradi česar je upravičen do odprave nesorazmerja v osnovni plači, ki predstavlja razliko med osnovno plačo plačnega razreda (30. plačni razred - 1.472,13 EUR) in prevedenim plačnim razredom javnega uslužbenca (27. plačni razred - 1.308,71 EUR), pri čemer se skupna razlika za odpravo nesorazmerja odpravi postopoma v obdobju in po dinamiki, določeni v 50. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2008 do 1. 4. 2009 za posamezne mesece obračunati razliko v plači (upoštevaje tudi razliko v vseh tožniku pripadajočih dodatkih, ki se odmerjajo od osnovne plače) za 2 plačna razreda oziroma med zneski prejetimi za 28. plačni razred in zneski, ki bi jih tožnik prejel v 30. plačnem razredu, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati tožniku neto znesek prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 dalje za posamezne mesece obračunati razliko v plači (upoštevaje tudi razliko v vseh tožniku pripadajočih dodatkih, ki se odmerjajo od osnovne plače) za 1 plačni razred oziroma med zneski, prejetimi za 29. plačni razred in zneski, ki bi jih tožnik prejel v 30. plačnem razredu, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati tožniku neto znesek prikrajšanja v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 192,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da bi moral skladno z oceno o nadpovprečni delovni uspešnosti, ko je zbral skupaj 110 točk, napredovati za 2 plačna razreda v 30. že s 1. 10. 2010. Pravna podlaga za takšno napredovanje je bila v določbi 1. in 2. odstavka 11. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in spremembe) v zvezi s 15. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 41/1994 in spremembe). Sodišče je zmotno zavrnilo njegove tožbene zahtevke, v tej zvezi je obrazložitev sodbe pomanjkljiva in nejasna ter v medsebojnem nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je brez vsakršne opredelitve do ugotovljenih dejstev odločilo, da za sporno obdobje ni upravičen do odprave nesorazmerja v osnovni plači med 28. in 30. plačnim razredom. Sodišče je zgolj na podlagi evidenčnega lista z dne 29. 1. 2009 zaključilo, da je tožnik prejel v ocenjevalnem obdobju skupno 14 točk, pri čemer ni presojalo ocen, ki so se nanašale na posamezno leto. Dejstvo je, da je ocena iz ocenjevalnega lista za policista, za leti 2006 in 2007 bolj verodostojna od ocene, ki je bila napravljena po navedenem obdobju. Tožnik dvomi v verodostojnost listin tožene stranke - dopisa komandirja policijske postaje in policijskega inšpektorja datirani z dne 21. 10. 2008, ki vsebujeta različni oceni delovne uspešnosti, o takšni različnosti pa se sodišče ni opredelilo. Tožnik je opozoril na takšno neskladje in govorice, da je direktor na zahtevo pristojnega ministrstva moral zniževati odlične ocene, ker jih je bilo preveč. Iz sodbe niso razvidni razlogi, katera ocena je bila upoštevana in zakaj je za tožnika ugodnejša. Tožnik sodi med javne uslužbence, ki je imel pravico do napredovanja po predpisih, veljavnih pred izplačilom plač po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe). Poleg tega Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji (v nadaljevanju Akt o sistemizaciji) ni v skladu z določbami Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (KPDU, Ur. l. RS, št. 60/2008). Tožnik bi lahko skladno z določbami KPDU na svojem delovnem mestu in v svojem uradniškem nazivu lahko napredoval od 23. do 31. plačnega razreda, med tem, ko na podlagi Akta o sistemizaciji napredovanje nad 28. plačnim razredom ni mogoče. Sodišče se ni opredelilo do pisnega odgovora Ministrstva za javno upravo z dne 26. 10. 2009, po katerem bi moral delodajalec v Aktu o sistemizaciji na delovnem mestu policist, vodja izmene I upoštevati razpon plačnih razredov od 24. do 32. Tožnik se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Temeljni uveljavlja v tem delovnem sporu zoper toženo stranko razveljavitev sklepov z dne 17. 6. 2009 in 16. 12. 2009, na podlagi katerih mu je bilo priznano napredovanje na delovnem mestu policist - starejši policist in razporeditev v 30. plačni razred, ter za čas od 1. 10. 2008 do 1. 4. 2009 obračun razlike v plači z vsemi pripadajočimi dodatki od osnovne plače med 28. in 30. plačnim razredom, od 1. 4. 2009 dalje pa obračun razlike v plači z pripadajočimi dodatki, ki se odmerjajo od osnovne plače med 29. in 30. plačnim razredom. Tožnik se sklicuje, da je upravičen do izrednega napredovanja za 2 plačna razreda že od 1. 10. 2008 dalje na podlagi ocene nadpovprečne delovne uspešnosti za predhodna tri leta, ko je skupaj zbral 110 točk. To pomeni, da bi morala tožena stranka takšno napredovanje upoštevati že ob uvedbi novega plačnega sistema v javnem sektorju.

Temelji princip prehoda v nov plačni sistem v letu 2008 predstavlja prevedba nominalnega zneska osnovne plače delovnega mesta in naziva ter osnovne plače javnega uslužbenca, dosežene v prejšnjem plačnem sistemu, na podlagi katere se je prevedla nominalna plača ter izvedla uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred v ustrezni lestvici novega plačnega sistema (49.a. člen ZSPJS). V primeru tožnika se je opravila takšna prevedba na delovnem mestu policist - starejši policist. Tožena stranka je ob upoštevanju doseženih napredovanj uvrstila tožnika v 28. plačni razred, ter mu v skladu s pripadajočimi dodatki določila osnovno plačo javnega uslužbenca v višini 1.361,07 EUR, kot je to razvidno iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama 8. 9. 2008 (priloga B4). Tožnik zoper takšno prevedbo osnovne plače delovnega mesta in naziva ni izpodbijal v postopku pri sodišču. Kot je že navedeno uveljavlja v tem sporu varstvo pravic zoper odločitev delodajalca o napredovanju, ki ga je bil deležen v letu 2009, ko naj bi napredoval zgolj za 1 plačni razred od 1. 4. 2009 dalje.

V konkretnem primeru je za presojo tožnikovega napredovanja potrebno izhajati iz določb ZSPJS in Uredbe. Po določbi 1. odstavka 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred, pri čemer skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZSPJS lahko napreduje vsaka tri leta za 1 ali 2 plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se tako upošteva čas, ko je javni uslužbenec delal na delovnih mestih, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. V tej zvezi pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje.

Javni uslužbenec tudi na podlagi 3. odstavka 1. člena Uredbe lahko napreduje v plačni razred vsaka tri leta, če izpolnjuje predpisane pogoje. V tej zvezi se po določbi 2. odstavka 2. člena Uredbe šteje za napredovalno obdobje čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem je javni uslužbenec pridobil tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje. Seveda pa po določbi 5. odstavka 5. člena Uredbe napreduje javni uslužbenec za 1 plačni razred, ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, če je v času od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve preteklo najmanj 6 let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj 3. V skladu s prehodno določbo 3. odstavka 11. člena Uredbe lahko javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe. Prvo oceno po Uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih glede obdobja od 1. 4. 2009 dalje ugotovilo, da je tožnik za leti 2006 in 2007 pridobil oceno uradnika odlično, za leto 2008 pa oceno prav dobro, kar pomeni, da je v napredovalnem obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2008 prejel skupaj oceno 14 točk. Ob upoštevanju 22. izhodiščnega plačnega razreda za delovno mesto tožnika in 28. plačnega razreda, ki ga je bil pravilno deležen ob prevedbi plač v novem plačnem sistemu, je ugotovilo, da je tožnik do takrat že napredoval za 6 plačnih razredov, kar pomeni, da je šlo pri izpodbijanih odločbah o napredovanju v letu 2009 že za njegovo sedmo napredovanje. Če bi hotel napredovati za 2 plačna razreda, bi moral skladno z določbo 3. odstavka 5. člena Uredbe v navedenem napredovalnem obdobju doseči 15 točk, kar pa v njegovem primeru ni bilo izkazano.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo v konkretnem primeru pomembno, da je tožnik ob prevedbi plač v novem plačnem razredu v letu 2008 že dosegel najvišji plačni razred v nazivu policist in takrat ni mogel biti uvrščen v višiji plačni razred. Dejansko je pridobil možnost napredovanja skladno z določbo 2. odstavka 16. člena ZSPJS šele po spremembi Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008. Zato je za presojo sporne zadeve potrebno izhajati iz določbe 3. odstavka 11. člena Uredbe, po kateri javni uslužbenci, ki so pridobili pravico do napredovanja na podlagi določb ZSPJS, in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred prevedbo plač, to je pred 1. 8. 2008, lahko prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz Uredbe.

Tožena stranka je tako v konkretnem primeru pravilno ugotavljala pogoje za napredovanje tožnika po postopku iz določbe 5. člena Uredbe (in ne na način, kot se zmotno zavzema pritožba, da bi glede tega morala izhajati iz določb Pravilnika, ki so veljale pred prevedbo), ko je tožnika na podlagi dosežene ocene 14 točk iz zadnjega tri letnega obdobja napredovala za 1 plačni razred. Zato pritožbeno zavzemanje, da bi morala v tožnikovem primeru upoštevati delovno uspešnost že od 2005 dalje, to je po predpisih, ki so veljali do uvedbe novega plačnega sistema v javnem sektorju, ne more biti sprejemljivo. Tudi ne more biti upoštevno opozarjanje pritožbe, da sprememba Akta o sistemizaciji z dne 13. 11. 2008 ni skladna z določbami KPDU in ZSPJS, saj je tožena stranka dokazala, da je pri sprejemu takšne sistemizacije izhajala iz določb Uredbe ter nenazadnje tej zvezi upoštevala tudi dogovor med Vlado RS in Policijskim sindikatom Slovenije glede ustreznih sprememb nazivov ter razpona plačnih razredov, v katerih lahko napredujejo javni uslužbenci.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).