Jedro

Pristojnost Veterinarske uprave Republike Slovenije za izdajo predmetnega inšpekcijskega ukrepa določajo zakonske določbe ZVet. Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (ignorantia iuris nocet).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 16.2.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo prvostopnega organa Veterinarske inšpekcije Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Enote Murska Sobota z dne 8.12.1999. Z navedeno odločbo je prvostopni organ določil, da se tožeči stranki prepove promet in uporabe suhomesnatih izdelkov "C. program" v skupni teži 1479 kg, ker niso higiensko ustrezni za prehrano ljudi ter odredil uničenje teh neustreznih živil živalskega izvora ter njihovo oddajo Veterinarsko higienski službi Veterinarskega zavoda Slovenije.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe, na katere se je, v izogib ponavljanju, tudi v celoti sklicevalo. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje pojasnjuje, da je namen veterinarsko sanitetnega nadzora nad objekti za proizvodnjo živil, ki ga izvaja veterinarska uprava za registrirane objekte, namreč prav v zagotavljanju zdravstvene neoporečnosti proizvodnje živil. Po določbi 44. člena Zakona o veterinarstvu (ZVet, Uradni list RS, št. 82/94, 21/95, 16/96, 98/99 in 101/99) morajo biti objekti, naprave in oprema za obdelavo, predelavo, proizvodnjo, zbiranje in skladiščenje ter promet s surovinami in živili urejeni tako, da se zagotavlja zdravstveno neoporečna proizvodnja. Ker tožeča stranka takšnega zagotovila (v obliki poprejšnjega soglasja veterinarske inšpekcije, kot to določa 2. odstavek 44. člena ZVet) za objekt v B. ni imela, je pravilna predpostavka prvostopnega organa, da živilo, (delno) predelano v neregistriranem objektu, ni higiensko ustrezno za prehrano ljudi. Ugotavljanje zdravstvene ustreznosti živil na podlagi drugih preiskav (analiz) ni potrebno oziroma je tožnikovo nasprotno dokazovanje z negativnim izvidom iz analize teh mesnih izdelkov v tem primeru neupoštevano. Če je strokovni sodelavec do prepovedi predelave izdajal potrdila, s katerimi je dovoljeval njihovo prodajo na tržišču in s tem svojim dejanjem kršil kakšen predpis, to ni predmet ugotavljanja v tem postopku. Tožeča stranka se za ugotovljeno kršitev predpisov tudi ne more sklicevati na njihovo nepoznavanje, saj ima možnost in dolžnost, da se z njimi seznani, predvsem pa jih mora pri opravljanju svoje dejavnosti upoštevati. Odločba prvostopnega organa z dne 8.12.1999 ter ukrepi prepovedi prodaje in uporabe ustreznih živil ter njihov odvzem in uničenje imajo pravno podlago v določbah 3. odstavka 36. člena in 8. ter 11. točke 1. odstavka 125. člena ZVet, vrsta in količina higiensko neustreznih menih izdelkov pa v tem postopku ni sporna, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da sporni mesni izdelki pred zapečatenjem niso bili stehtani, temveč šele potem, ko je pristojni inšpektor odredil njihov odvzem in uničenje.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je res, da objekt ni bil registriran glede na veljavno zakonodajo, ki opredeljuje, kako se morajo objekti registrirati po Pravilniku o veterinarsko-sanitarnih pogojih za proizvodnjo živil živalskega izvora ter oddaje v promet za javno potrošnjo (Pravilnik, Ur.l. 91/99 z dne 10.11.1999), katerega uporaba je začela veljati z dne 25.12.1999, kar pa še ne pomeni, da živila niso pod veterinarsko sanitarnim nadzorom. Strokovna praksa veterinarskih služb, kar se tiče registracije pred izdajo navedenega pravilnika je bila namreč takšna, da tudi drugi objekti, v katerih se je le sušilo izdelke, kot je to tožeča stranka izvajala v B., niso imeli lastne registracije. Sama končna dodelava izdelkov za promet se je vršila v objektu v G., ki pa ima in je imel ustrezne deklaracije za navedene dejavnosti in je bil pod veterinarskim nadzorom. Da so drugi obrati imeli enako strokovno prakso je moč preveriti na VURS, ki naj izda registre obratov, ki so bili registrirani za dejavnost, kot jo je vršila tožeča stranka v B. Sodišče bi za razlago primera moralo ugotoviti, kaj je takrat pomenil veterinarsko sanitarni nadzor, predvsem pa, kdo ga je zakonodajno lahko izvrševal (VZS ali VURS). Tožeča stranka trdi, da jo je zakonodajno izvajal lahko le VURS, zato vsi dokumenti, ki jih je v predmetni zadevi izdajal VZS, nimajo pravne podlage in so zato bili nelegitimni. Inšpektorji so se pri ugotavljanju nadzora v predmetni zadevi ravnali po navodilih nove zakonodaje (Pravilniku), ki pa ob času proizvodnje oporečnih živil tožeče stranke še ni bila veljavna. Iz objekta B. ni bilo sproščeno v promet nič, kar pomeni, da izdelki, ki so bili v B. ni nujno, da so bili namenjeni za promet oziroma za javno potrošnjo, kar pa pomeni, da ne gre več za živila, ki so pod veterinarskim nadzorom. Tožnik je laik glede zakonskih predpisov, bil je prepričan, da strokovni delavec pozna predpise in si jih je razlagal glede na strokovno prakso in ravnanje strokovnega delavca. Tožeča stranka je podpisala zapisnik, ker ji je bilo tako odrejeno, pri tem ni ocenjevala, da ji bo to v škodo. Merodajna je odločba in ne inšpekcijski zapisnik. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno v celoti ugodi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišče je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katero se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

ZVet v 120. členu določa, da je v Republiki Sloveniji pristojni organ za opravljanje upravnih nalog inšpekcijskega nadzorstva na področju veterinarstva Veterinarska uprava Republike Slovenije. V skladu z določbami 122. člena ZVet veterinarska inšpekcija opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, ki urejajo med drugim zdravstveno ustreznost in zdravstveno nadzorstvo nad živili glede higienske ustreznosti živil živalskega izvora. Če pristojna veterinarska služba na podlagi pregleda in drugih preiskav v skladu z določbo 36. člena ZVet ugotovi, da surovina ali živilo ni higiensko ustrezno za prehrano ljudi, ga mora na predpisan način označiti, prepovedati promet in odrediti uničenje ali predelavo v druge namene, razen za prehrano ljudi. Navedene zakonske določbe določajo pristojnost Veterinarske uprave Republike Slovenije za izdajo predmetnega inšpekcijskega ukrepa. Po določbi 3. odstavka 123. člena ZVet posamezna dela inšpekcijskega nadzorstva iz tega zakona med drugim veterinarskosanitarne preglede opravljajo javni veterinarski zavodi. Ugovor tožeče stranke, da dokumenti, ki jih je v predmetni zadevi izdajal Veterinarski zavod Slovenije (zapisnik) nimajo pravne podlage in so zato nelegitimni, je glede na zgoraj navedene zakonske določbe po mnenju pritožbenega sodišča zato neutemeljen.

Po določbi prvega odstavka 45. člena ZVet sta klanje živali in proizvodnja živil in surovin za javno potrošnjo na domačem trgu dovoljeni samo v objektih, za katere veterinarska uprava z odločbo ugotovi, da izpolnjujejo predpisane pogoje. V skladu z 4. odstavkom navedenega člena pa morajo biti klavnice, hladilnice in objekti za obdelavo, predelavo in skladiščenje živil iz prvega odstavka tega člena ter izdelava v njih, pod veterinarsko sanitarnim nadzorom. Glede na navedene zakonske določbe in glede na dejstvo, da ni sporno, da objekt v B. ni bil registriran v skladu z veljavno zakonodajo, sta po presoji pritožbenega sodišča tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno presodila, da je izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 8. in 11. točke 125. člena ZVet utemeljen.

Ugovor tožeče stranke, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in glede registracije objekta v B. upoštevala določbe Pravilnika, ki v času izdaje odločbe organa prve stopnje še ni bil v veljavi, pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen. Materialnopravno podlago za presojo prvostopnega upravnega organa predstavljajo določbe ZVet, kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, pred njim pa tudi tožena stranka.

Na pritožbeni ugovor glede zatrjevanega nezakonitega delovanje strokovnega sodelavca je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeni razlog, ki se nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno in popolno ugotovljenega v upravnem postopku, ta pritožbeni razlog ni dopusten. Na odločitev v tej zadevi tudi ne morejo vplivat ugovor tožeče stranke, da je laik glede zakonskih predpisov s tega področja. Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (načelo ignorantia iuris nocet), kot je toženi stranki pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljanji pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS.