Jedro

Ker je mandatno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem zaupne narave, je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s stranko oziroma, da bo stranko lahko obvestil o razpisanem naroku, na katerem bo zaslišana. Dolžnost stranke je, da poskrbi za takšno komunikacijo s svojim pooblaščencem, da bo pravočasno seznanjena z vabilom na zaslišanje, sicer sama nosi negativne posledice svoje pasivnosti. Dolžnost pooblaščenca pa je, da stranko opozori na pravice in dolžnosti, ki jih strankam v postopku nalaga zakon.

Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa se stranka tudi ne more priseliti k izpovedbi. Sodišče pa presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 005 Ig 2006/02975-3 z dne 9.5.2006 v 1. in 3. točki izreka in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 410.385,06 EUR (prej 98,344.674,87 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 04. 2006 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 1.718,95 EUR (prej 411.930,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa o izvršbi, to je od 09. 05. 2006 dalje do plačila vse v roku 8 dni (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.861,44 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka s X banko d.d. dne 28. 09. 2000 sklenila kreditno pogodbo št. 677/00 in aneksa k pogodbi z dne 09. 04. 2001 in 07. 04. 2003 ter je navedena banka s pogodbo o odstopu terjatev z dne 26. 05. 2004 , terjatev do tožene stranke po navedeni kreditni pogodbi odstopila tožeči stranki, tudi višina terjatve med pravdnima strankama ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je s tožečo stranko sklenila dogovor glede reprogramiranja kreditne obveznosti ter je zato tožeči stranki dolžna plačati vtoževani znesek, ki je na dan 05. 04. 2006 znašal 410.485,06 EUR in zakonske zamudne obresti ter stroške postopka.

Pritožbeno grajanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, češ, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožeče stranke in izpovedbam dveh prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, ni utemeljeno. Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da izpovedbe prič niso verodostojen prikaz pogajanj, ki so potekale med pravdnima strankama ter da je bil med pravdnima strankama na zadnjem sestanku sklenjen ustni dogovor o načinu poplačila dolga, ki bi ga morala tožeča stranka le še ustrezno zapisati in dati v podpis obema pravdnima strankama, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati.

Vsaka stranka je namreč dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, katera dejstva se štejejo za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (212. in 8. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s sklenitvijo ustnega dogovora o reprogramiranju dolga predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke B. S., vendar sodišče prve stopnje zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, saj se kljub pravilnemu vabljenju, ni udeležil nobene izmed razpisanih glavnih obravnav. Če ima stranka pooblaščenca se šteje, da je vabilo na zaslišanje stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (2. odst. 261. čl. ZPP). Ker je mandatno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem zaupne narave, je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s stranko oziroma, da bo stranko lahko obvestil o razpisanem naroku, na katerem bo zaslišana. Dolžnost stranke je, da poskrbi za takšno komunikacijo s svojim pooblaščencem, da bo pravočasno seznanjena z vabilom na zaslišanje, sicer sama nosi negativne posledice svoje pasivnosti. Dolžnost pooblaščenca pa je, da stranko opozori na pravice in dolžnosti, ki jih strankam v postopku nalaga zakon (več o tem N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga GV Založba in Uradni list RS,2010, stran 191). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke vabilo na zaslišanje dne 02. 10. 2009 z vabilom z dne 08. 09. 2009. Navedeno vabilo je bilo pooblaščencu tožene stranke vročeno 09. 09. 2009 (povratnica pripeta k listovni številki 70). Pritožbene navedbe, da sodišče zakonitega zastopnika tožene stranke ni pravilno vabilo na narok za glavno obravnavo z vabilom na zaslišanje, so torej neresnične. Zoper stranko, ki se ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje pa niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa se stranka tudi ne more priseliti k izpovedbi. Sodišče pa presodi glede na vse okoliščine kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati (262. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je glede na pasivnost zakonitega zastopnika tožene stranke, ki se ni odzval vabilu na zaslišanje kljub pravilnemu vabljenju, pri čemer je pooblaščenec tožene stranke že pred tem nekajkrat predlagal in izposloval preložitev naroka za glavno obravnavo, v obravnavanem primeru upravičeno presodilo, da je stvar zrela za razsojo in tožena stranka ni uspela dokazati, da je s tožečo stranko sklenila dogovor glede reprogramiranja kreditne obveznosti. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in toženi stranki onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem se izkažejo za povsem neutemeljene. Zastopnik tožene stranke je bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo dne 02. 10. 2009 in je bila tako toženi stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker pa na narok ni pristopil, ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo ter je o tožbenem zahtevku odločilo.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in zaključku, da tožena stranka ni dokazala sklenitve dogovora o reprogramiranju terjatve tožeče stranke, saj sta zaslišani priči V. A. in P. K. prepričljivo izpovedali, da takšnega dogovora ni bilo, ker za tožečo stranko ni bila sprejemljiva nobena ponudba tožene stranke glede reprogramiranja obveznosti (stran 4 obrazložitve sodbe).

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni in je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabilo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi stroške pritožbenega postopka.