Jedro

Glede na to, da je bilo med pravdnima strankama sporno obračunavanje opravljenih del, bi lahko sodišče preverilo utemeljenost zahtevka po materialnem pravu šele, ko bi tožnica podala navedbe o količini opravljenih storitev, ki jih je obračunala po posamezni postavki vtoževanih računov, ter navedla cene za vsako posamezno enoto obračunanih storitev. Ker tega ni storila, je tožba po višini ostala nesklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.574,74 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 726,98 EUR s pripadki (II. točka izreka).

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

2. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

_Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje_

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da (1) je toženka k tožnici na prašno barvanje od septembra 2017 redno vozila različne kovinske izdelke, tožnica pa ji je za opravljene storitve izstavila več računov; (2) da v času medsebojnega poslovanja tožnica cen storitev prašnega barvanja ni spreminjala; (3) da je toženka k tožnici izdelke pripeljala tudi v obdobju od januarja do vključno marca 2020, za kar ji je tožnica izstavila šest vtoževanih računov: št. 200107 z dne 28. 2. 2020 v višini 682,22 EUR (l. št. 15)1, št. 200129 z dne 1. 3. 2020 v višini 518,50 EUR (l. št. 17), št. 200138 z dne 5. 3. 2020 v višini 30,50 EUR (l. št. 19), št. 200164 z dne 8. 3. 2020 v višini 109,80 EUR (l. št. 21), št. 200290 z dne 5. 4. 2020 v višini 48,80 EUR (l. št. 23) in št. 200340 z dne 16. 4. 2020 v višini 1.464,00 EUR (l. št. 25), ki jih toženka (razen delnega plačila po računu št. 200107 z dne 28. 2. 2020) ni poravnala; (4) da je bila med pravdnima strankama dogovorjena cena za barvanje enega okvirja med 15,00 EUR in 25,00 EUR (plus DDV), cena za barvanje enih vrat pa med 130,00 EUR in 160,00 EUR (plus DDV), pri čemer je bila cena odvisna od velikosti izdelka.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica v zvezi z obračunom cen opravljenih storitev ni podala dovolj navedb za presojo višine tožbenega zahtevka skladno z določilom prvega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ocenilo namreč je, da je bilo dokazno breme glede višine zaračunanih storitev na tožnici, ki pa kljub ugovoru toženke v tej smeri ni konkretizirala načina zaračunavanja posameznih storitev, posameznih postavk na računih pa ni vsebinsko opredelila. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

_Odgovori na posamezne pritožbene očitke_

8. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica tožbenega zahtevka po višini ni utemeljila, je pravilno. Če hoče stranka uspeti z denarnim zahtevkom, mora ponuditi sklepčno trditveno podlago o tem, kako je izračunala zahtevek. Tožnica mora torej jasno opredeliti, kaj konkretno predstavljajo posamezni vtoževani zneski, sicer zahtevek ni sklepčen2. Zato drži stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za preizkus višine tožbenega zahtevka v svoji trditveni podlagi navesti konkretne trditve o vseh postavkah vtoževanih računov. Glede na to, da je bilo med pravdnima strankama sporno obračunavanje opravljenih del, bi lahko sodišče preverilo utemeljenost zahtevka po materialnem pravu šele, ko bi tožnica podala navedbe o količini opravljenih storitev, ki jih je obračunala po posamezni postavki vtoževanih računov, ter navedla cene za vsako posamezno enoto obračunanih storitev3. Ker tega ni storila (in ne zato, ker ni določno navedla opravljene storitve, kot to zmotno zatrjuje pritožnica), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba po višini ostala nesklepčna.

9. Tožba je po višini nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Torej takrat, ko tožnica ne navede tistih parametrov, ki so potrebni za preizkus njenih trditev, da ji toženka dolguje tisti znesek, ki ga terja od nje4. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

10. S pritožbenim očitkom, da je _sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je bilo dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka na tožnici in bi zato toženka morala ponuditi konkretne navedbe in dokaze glede samega dogovora o obstoju drugačnih (nižjih) cen oziroma navesti konkretne razloge za prerekanje_, pritožnica zatrjuje kršitev 7. in 212. člena ZPP. Gre torej kvečjemu za procesno kršitev relativne narave, ki v tem postopku ni dopusten pritožbeni razlog. Tudi sicer pa takšen očitek v konkretnem primeru ni utemeljen. Kot izhaja iz določila 212. člena ZPP, je tožnica tista, ki mora v prid utemeljenosti svojega zahtevka navesti dejstva, ki njen zahtevek utemeljujejo.

11. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala zaračunanim cenam in navedla, da iz vtoževanih računov ni mogoče razbrati, na kakšen način je tožnica obračunala ceno po posameznem računu. Pri tem je ugovarjala tudi posameznim cenam na vtoževanih računih5, za katere je trdila, da niso skladne z dogovorjenimi. Na nesklepčnost tožbe po višini je nato tožnico opozorila tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini dovolj konkretiziran, da je trditveno breme prešlo nazaj na tožnico. Ob tako konkretiziranem ugovoru toženke bi tožnica morala prepoznati, da bo v tej pravdi uspela le, če bo utemeljila višino tožbenega zahtevka tako, da v svoji trditveni podlagi navede vse podatke, na podlagi katerih bilo mogoče izračunati, koliko toženka tožnici dolguje za opravljene storitve.

12. Drugačne presoje glede sklepčnosti tožbe pritožnica ne more doseči niti s pritožbenimi navedbami, da (1) _dobavnice, ki ustrezajo posameznemu računu, dodatno potrjujejo prevzem opravljenih storitev_, (2) _da toženka vsebine storitev po izdanih računih in prejema izdelkov ni grajala_ in (3) _da je s toženko že dlje časa poslovala in da so bile cene storitev in način obračuna toženki poznana_. Zato se pritožbeno sodišče do teh trditev ne opredeljuje.

13. Sodišče prve stopnje je v 12. točki izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo razloge, zaradi katerih dejstvo, da toženka računov oziroma obračunov storitev ni zavrnila, tožnice ne razbremeni njenega trditvenega bremena, ki je odločilen za preizkus sklepčnosti tožbe po višini. Zato se pritožbeno sodišče v tem delu zgolj sklicuje na jasne in popolne razloge izpodbijane sodbe.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti glavni stvari (I. točki izreka) ni utemeljena. Posledično ni utemeljena niti proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Po tem računu tožnica vtožuje še plačilo 403,14 EUR, saj ga je toženka že delno poravnala. 2 Glej Voglar, M., Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2016, str. 45 in naslednje. 3 Med strankama sicer ni bilo sporno, da je bila cena za prašno barvanje okvirjev in vrat določena (v razponu). Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje iz obračunov storitev izhaja, da je tožnica zaračunala tudi storitve (na primer barvanje stebrov in cevi), glede katerih v svoji trditveni podlagi ni podala nikakršnih navedb glede cen teh storitev. 4 Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 146/2020. 5 Konkretno je ugovarjala računom št. 200129 z dne 1. 3. 2020, št. 200290 z dne 5. 4. 2020 ter št. 200340 z dne 16. 4. 2020.