Jedro

Poseg tretjega v obligacijsko razmerje je možen samo v primeru dvostranskega pravnega posla z neenakovrednimi dajatvami.

Pravna posledica uspešnega izpodbijanja je relativna neučinkovitost pravnega dejanja in na spremembo imetništva premoženja, ki je bilo predmet izpodbijanega pravnega dejanja, ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba z dne 5. 10. 2005, z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 25. 9. 2012 in predlogom za vknjižbo z dne 1. 10. 2012, na podlagi katere je bilo na toženo stranko dne 1. 10. 2012 vknjižena lastninska pravica na nepremičnini z ID znakom 000, ki v naravi predstavlja 1-sobno stanovanje s kabinetom št. 30 v IV. nadstropju, izmere 44,66 m2 s shrambo iste številke v kleti izmere 1,60 m2, v stanovanjski stavbi v L., v razmerju do tožeče stranke neučinkovita ter da je tožena stranka za izterjavo tožničine terjatve, kot to izhaja iz pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2018/2006-I z dne 13. 10. 2009 in sicer znesek v višini 10.432,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2009 do plačila in znesek v višini 2.328,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2010 do plačila, ter iz sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju 2547 I 96/2010 z dne 12. 11. 2010 izhajajoč znesek v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2010 do plačila, ter iz sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju 2547 I 96/2010 z dne 12. 2. 2011 izhajajoč znesek v višini 15,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2012 do plačila, ter izvršilne stroške izvršitelja v postopku izvršbe Okrajnega sodišča v Kočevju I 96/2010 v višini 642,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje, dolžna dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobila s to pogodbo – nepremičnino z ID znakom 000. Sodišče je zavrnilo tudi oba podredno postavljena tožbena zahtevka, s katerima je tožeča stranka uveljavljala ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 5. 10. 2005 in s tem povezano neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist toženca ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sklenilo je, da je tožeča stranka v roku 15. dni dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.172,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper v uvodu navedeno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP(1)). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču s stroškovno posledico. V obširni pritožbi v bistvenem izpostavlja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju objektivnega pogoja izpodbojnosti pomembna višina kupnine, za katero je družba A. sporno stanovanje. Pomembno je le, koliko je bilo v trenutku izvedbe izpodbijanih pravnih dejanj to stanovanje vredno, ter ali je v izpodbijanih pravnih dejanjih opredeljena vrednost stanovanja ustrezala dejanski tržni vrednosti. Zmotna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da je toženec celotno kupnino po kupoprodajni pogodbi z dne 5. 10. 2009 v celoti poravnal. Prvo sodišče je ugotovilo, da so v izpisku TRR družbe A. za obdobje od 10. do 17. 10. 2015 navedena le 4 nakazila toženca. Dne 10. 10. 2005 je na TRR družbe A. sicer prispel znesek 2.600.000,00 SIT, vendar pa je šlo za nakazilo družbe B. in ne družbe A. Nadalje nasprotuje dokazni oceni prvega sodišča glede vsebine dokaza B5 in meni, da računalniški izpis z zaslona, s katerim tožeča stranka dokazuje, da naj bi plačala 1. obrok kupnine, ni primerno dokazno sredstvo. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti pritožba meni, da je izpodbijana sodba neobrazložena ter v nadaljevanju podaja svojo dokazno oceno izpovedbe tožene stranke, priče J. L. ter drugih okoliščin, ki naj bi kazale na to, da je toženec vedel, da je s pridobitvijo lastninske pravice na sporni nepremičnini škodil upnikom družbe A. 3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da so pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določeni kot splošni objektivni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (255. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ(2)) in kot posebni subjektivni pogoj iz 256. člena OZ. Po 255. členu OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, pri čemer velja domneva, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Po 256. členu OZ se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano; če pa je ta tretji dolžnikov zakonec ali z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih pa se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano, pri čemer se odpoved dediščini šteje za neodplačno razpolaganje.

6. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bilo med družbo A. toženo stranko dne 5. 10. 2005 sklenjena kupoprodajna pogodba, katere predmet je bilo stanovanje v L. Tožnica je izvršilni naslov zoper družbo A. pridobila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2018/2006-I z dne 13. 10. 2009, ki je postala pravnomočna dne 9. 6. 2010. Na podlagi navedenega izvršilnega naslova je tožnica dne 19. 7. 2012 zoper družbo A . vložila predlog za izvršbo tudi na sporno nepremičnino. Toženec je dne 20. 7. 2012 vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice pri predmetni nepremičnini, ki pa ga je zemljiškoknjižno Okrajno sodišče na Vrhniki dne 20. 9. 2012 zavrnilo, ker je ugotovilo, da overjen prepis kupoprodajne pogodbe z dne 5. 10. 2005 ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolil. Družba A. je nato dne 1. 10. 2012 vložila zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice toženca pri predmetni nepremičnini, na podlagi česar se je toženec vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da kupnina po prodajni pogodbi z dne 5. 10. 2009 ni bila v celoti poravnana. Tudi če bi prvi obrok kupnine družbi A. nakazala družba B., je takšna izpolnitev veljavna, saj lahko obveznost na podlagi prvega odstavka 271. člena OZ izpolni ne le dolžnik temveč tudi kdo tretji.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so izpodbojne samo tiste dvostranske pogodbe, pri katerih načelo enakovrednosti ni bilo upoštevano in je dolžnik za svojo izpolnitev prejel nasprotno izpolnitev, ki je manjše vrednosti, to se pravi, da gre za prenose dolžnikovih pravic, pri katerih nasprotni izpolnitvi nista enakovredni. Poseg tretjega v obligacijsko razmerje je torej možen samo v primeru dvostranskega pravnega posla z neenakovrednimi dajatvami, kar pa je tožeča stranka tudi zatrjevala. V konkretnem primeru gre torej za vprašanje, ali je dolžnik za prodano nepremičnino pridobil ekvivalentno protidajatev, ali je bila torej kupnina dogovorjena v višini tržne vrednosti nepremičnine in je zato pravno nepomembna okoliščina, za kakšno višino kupnine je dolžnik A. navedeno stanovanje pridobil, saj kot pravilno poudarja pritožba bi dolžnik navedeno stanovanje lahko pridobil tudi na podlagi darilne pogodbe. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča je dejansko stanje v sodbi ostalo nepravilno ugotovljeno, saj je prvo sodišče ugotavljalo le višino kupnine, po kateri je družba A. sporno stanovanje kupila in ga nato prodala toženi stranki, moralo pa bi ugotoviti, ali je dogovorjena kupnine v kupoprodajni pogodbi z dne 5. 10. 2005 dejansko ustrezala njegovi tržni vrednosti.

9. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da s tem, ko je dolžnik z izpodbijanim razpolagalnim pravnim dejanjem le izpolnjeval obveznosti iz zavezovalnega pravnega posla, niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Res je pri izdaji zemljiškoknjižnega dovolila z dne 25. 9. 2012 in vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga z dne 1. 10. 2012 šlo za izpolnitev pogodbene obveznosti družbe A. iz kupoprodajne pogodbe z dne 5. 10. 2005, saj je za prenos lastninske pravice na nepremičnini potreben tako zavezovalni pravni posel, kot tudi razpolagalni pravni posel ter pridobitni način, to je vpis v zemljiško knjigo. Vendar pa izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima enakih posledic kot splošna izpodbojnost pravnega posla, temveč učinkuje samo v razmerju med strankama izpodbojnega razmerja, zaradi česar ni neveljavno celotno izpodbijano pravno dejanje, ampak dejanje nima učinka le proti tožniku do izpolnitve njegove terjatve oziroma v obsegu kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Pravna posledica uspešnega izpodbijanja je torej relativna neučinkovitost pravnega dejanja in na spremembo imetništva premoženja, ki je bilo predmet izpodbijanega pravnega dejanja, ne vpliva. Vsak dolžnik mora namreč računati s tem, da je njegovo sicer prosto razpolaganje s premoženjem lahko omejeno oziroma neučinkovito zaradi varstva upnikov. Izpodbija se torej lahko vsako pravno dejanje in je razpolagalni posel le posledica zavezovalnega pravnega posla. Zatrjevano dejstvo, da iz zavezovalnega pravnega posla izhaja obveznost razpolagalnega posla tako ne vpliva niti na objektivni niti na subjektivni pogoj iz 255. člena OZ in drugačno stališče ni sprejemljivo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedbe predlaganih dokazov presoditi ali je bila med nasprotnima izpolnitvama ekvivalenca. Če bo ugotovilo, da sta bili izpolnitvi ekvivalentni, potem objektivni pogoj po 255. členu OZ ni podan, zaradi česar bo moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Če pa bo ugotovilo, da izpolnitvi nista bili ekvivalentni, bo moralo ponovno ugotavljati tudi subjektivni pogoj iz 256. člena OZ. Ni namreč sporno, da je zakoniti zastopnik družbe A. v času razpolagalnega pravnega posla vedel za obveznost družbe do tožeče stranke. Pri oceni, ali je bilo to znano tudi tožencu, pa bo moralo prvo sodišče kritično upoštevati izpovedbo tožene stranke ter priče J. L. ter vse okoliščine obravnavanega primera, na kar pritožba utemeljeno opozarja, zlasti sorodstveno razmerje med zakonitim zastopnikom družbe A. ter tožencem, kot pridobiteljem koristi, njuno zatrjevano poslovno sodelovanje, kot tudi dejstvo, da je toženec takoj po vložitvi predloga za izvršbo na sporno nepremičnino tudi sam vložil predlog za vknjižbo lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

12. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, je moralo razveljaviti tudi odločitev o podrednih tožbenih zahtevkih (tretji odstavek 182. člena ZPP).

13. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter poznejše spremembe tega predpisa.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB1