Postopek s seznamom dolžnikovega premoženja je namenjen ugotovitvi celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Institut seznama dolžnikovega premoženja je namenjen varstvu interesov upnika, da bi ta imel možnost učinkovite prisilne izterjave, s čimer se upniku zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člen Ustave. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv del pravice do sodnega varstva, ki je praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le s priznanjem) neke pravice.Ugotavljanje dolžnikovega premoženja v okviru instituta seznama dolžnikovega premoženja ni omejeno zgolj na premoženje, katerega unovčenje je mogoče v izvršilnem postopku, v katerem se vodi postopek s seznamom dolžnikovega premoženja. Izhajajoč iz tega namena mora zato dolžnik v seznamu premoženja, med drugim, navesti tudi podatke o svojem premoženju v tujini (11. točka drugega odstavka 31. člena ZIZ), med te podatke pa, upoštevaje tudi določbo 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ, spadajo tudi številke bančnih računov, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. V okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja lahko sodišče na predlog upnika v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena ZIZ tudi te podatke kot podatke, potrebne za ugotovitev dolžnikovega premoženja, pridobi od oseb oziroma organov, ki z njimi razpolagajo. V tej fazi postopka zato pridobitev podatkov o številkah dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in posredovanje teh podatkov upniku ni v nasprotju z določbami 4. člena ZIZ, saj gre za pridobitev in obdelavo podatkov za namen izvršbe, in sicer z namenom ugotovitve premoženja izvršilnega dolžnika v okviru zakonsko izrecno predvidenega instituta seznama dolžnikovega premoženja.
Prav tako pridobitev teh podatkov v tej fazi postopka ni v nasprotju z določbami ZDavP-2, ki urejajo varovanje podatkov, ki so davčna tajnost (V. poglavje ZDavP-2). Prvi odstavek 23. člena ZDavP-2 določa, da sme davčni organ upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti. V prvem odstavku 24.člena ZDavP-2 pa je določeno, da sme davčni organ razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Pristojnost sodišča, da, če se to izkaže za potrebno, v okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, s tem namenom pridobi od drugih organov, izhaja iz določbe sedmega odstavka 31. člena ZIZ in se glede na določbe o podatkih, ki se pridobivajo v okviru seznama premoženja (med drugim tudi podatki o dolžnikovih transakcijskih računih, vključno s številko transakcijskega računa na podlagi 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ in podatki o dolžnikovem premoženju v tujini na podlagi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ), nanaša tudi na podatke o dolžnikovih računih v tujini. V drugem odstavku 30. člena ZDavP-2, ki ureja ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov, pa je tudi izrecno določeno, da osebe, ki so jim bili na podlagi 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, vendar pa se navedeni podatki smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.
I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v novem postopku odločanja o predlogih upnika z dne 29. 4. 2025 in 17. 6. 2025, da sodišče skladno s 7. točko prvega odstavka 4. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) od Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) zahteva predložitev podatkov o transakcijskih računih, ki bi jih imel dolžnik odprte v tujini, navedena predloga ponovno zavrnilo.
2.Zoper sklep se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje upnik. Povzema potek postopka v obravnavani zadevi. Navaja, da je predlog, da sodišče pridobi podatke o računih, ki bi jih dolžnikA. A. (v nadaljevanju: dolžnik) imel v tujini, podal, ker z nobenim izmed predlaganih sredstev izvršbe ni bil v celoti poplačan in ker tudi ni bil seznanjen z nobenimi podatki o dolžnikovem premoženju, iz katerega bi lahko dosegel poplačilo svoje terjatve do dolžnika. Meni, da je njegov predlog utemeljen in nujen za varstvo njegovih ustavnih pravic iz 23. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Izpostavlja, da lahko sodišče na podlagi 4. člena ZIZ od upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov brezplačno pridobi podatke, ki so navedeni v prvem odstavku 4. člena ZIZ, oziroma skladno z drugim odstavkom 4. člena ZIZ tudi druge podatke, ki so potrebni za uspešno izvedbo izvršilnega postopka. V skladu s 7. točko prvega odstavka 4. člena ZIZ lahko sodišče v tem okviru pridobi tudi podatke o številkah denarnih računov pri organizacijah za plačilni promet, stanje in promet na teh računih ter podatke o rubežih na teh računih. Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ne sme pridobivati podatkov o sredstvih dolžnika v tujini, in meni, da takšno stališče pomeni izvotlitev navedenih določb. Poudarja, da je ključnega pomena, da se skozi izvršilni postopek upniku zagotovi možnost poplačila njegove terjatve. Pridobitev podatkov o sredstvih dolžnika v tujini pa bi upniku zagotovila celovito informacijo o dolžnikovem premoženju, na katero se lahko poseže. Meni, da razlaga, da bi se moralo sodišče pri ugotavljanju premoženja v izvršilnem postopku omejiti le na ozemlje RS, nima podlage v določba ZIZ in Zakona o sodiščih (ZS). Sklicuje se na prakso drugih sodišč, konkretno na dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani, dopis Okrajnega sodišča v Kočevju in sklep Višjega sodišča v Mariboru II Ip 592/2023 z dne 9. 11. 2023. Meni, da upnikov pravni interes za pridobitev celovitih informacij o dolžnikovem premoženju, vključno s premoženjem v tujini, utemeljuje tudi določba 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ. Glede na to da je v njej izrecno predvideno, da mora dolžnik posredovati informacije o svojem premoženju v tujini, upnik ne vidi utemeljenega razloga, da sodišče teh podatkov ne bi moglo pridobiti od FURS. Sklicuje se na stališče, ki ga je sodišče druge stopnje sprejelo v sklepu IIIp768/2025 z dne 23. 1. 2026, s katerim je odločilo o pritožbi upnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 9. 2025, s katerim je sodišče prve stopnje upnikova predloga zavrnilo v prvem postopku odločanja o teh predlogih. Poudarja, da upnik teh podatkov sam ne more pridobiti, saj gre za podatke, ki so opredeljeni kot davčna tajnost, FURS pa lahko upniku posreduje le tiste podatke, ki so taksativno našteti v 19. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Med te podatke ne spadajo podatki o bančnem računu. To potrjuje tudi praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije (sodba in sklep I U 807/2016 z dne 12.7.2016 in sodba I U 1668/2012 z dne 22.5.2013). Upnik trdi, da mu je z izpodbijanim sklepom odvzeta možnost uveljavitve terjatve iz izvršilnega naslova, kar vpliva na učinkovitost sodnega sistema in možnost za uveljavitev sodb, ki jih izdajajo slovenska sodišča. Meni, da navedene posledice izpodbijanega sklepa posegajo tudi v uredbe EU, ki se nanašajo na izterjavo terjatev in se v RS neposredno uporabljajo ter so izenačene z nacionalnim pravom. Upnik namreč brez podatkov ne more podati predloga za evropski nalog za izvršbo (pravilno nalog za zamrznitev bančnih računov) na podlagi Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15.5.2014, saj lahko takšen predlog poda le, če navede bančni račun in banko v tujini. O izvršbi v tujini pa upnik ne more niti razmišljati, saj nima informacije, v katero državo naj se usmeri. Po mnenju upnika mu je z odločitvijo sodišča prve stopnje kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, s tem, ko ne more doseči poplačila svojih terjatev, pa je poseženo tudi v njegovo lastninsko pravico, ki je varovana v 33. členu Ustave. Sodišču druge stopnje zato predlaga, da sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, za primer razveljavitve izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve v nov postopek pa predlaga, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. Priglaša pritožbene stroške.
3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Sodišče druge stopnje v tej zadevi odloča drugič. Tako kot v prvem postopku odločanja o upnikovih predlogih, da sodišče od FURS zahteva predložitev podatkov o transakcijskih računih, ki bi jih dolžnik imel odprte v tujini, je sodišče prve stopnje tudi v novem postopku predloga upnika zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s stališčem, da glede na določbo petega odstavka 4. člena ZIZ, da sme sodišče podatke iz prvega in drugega odstavka tega člena obdelovati samo za ugotovitev premoženja dolžnika v izvršbi in za izvedbo izvršbe iz tega premoženja, sodišče nima zakonske podlage, da bi upniku posredovalo podatke o premoženju dolžnika. Menilo je, da zakonska določba uporabo pridobljenih podatkov dovoljuje zgolj sodišču, ne pa tudi upniku preko sodišča. Pri tem se je sklicevalo na sodbo in sklep UPRS I U 807/2016 z dne 12. 7. 2016. Pojasnilo je, da so določbe ZDavP-2, ki podatke o plačilnih računih opredeljujejo kot posebej zakonsko varovane in zaupne podatke, specialne glede na določbo 31. člena ZIZ in da ima sodišče možnost pridobiti podatke zato, ker mu to izrecno dovoljuje zakon, vendar jih ne more uporabiti izven zakonsko določenega namena, torej za ugotovitev premoženja dolžnika v izvršbi in za izvedbo izvršbe iz tega premoženja ali na to premoženje. Obrazložilo je, da upnik podatkov o dolžnikovih računih evidentno ne potrebuje v predmetnem izvršilnem postopku, ampak za uvedbo morebitnega izvršilnega postopka v tujini, v ta namen pa sodišče teh podatkov niti na podlagi 4. člena niti na podlagi 31. člena ZIZ ne more pridobivati. Upnik namreč do teh podatkov ni upravičen zaradi specialne ureditve ZDavP-2, če bi sodišče podatke, ki bi jih pridobilo od FURS, posredovalo upniku, pa bi prekoračilo svoja pooblastila in zaobšlo določila o varnosti osebnih podatkov dolžnika, ki jih je kot smotrne ocenil zakonodajalec.
6.Sodišče druge stopnje s stališči sodišča prve stopnje ne soglaša. Iz razlogov, ki jih je pojasnilo že v sklepu II Ip 768/2025 in ki jih v tem sklepu ponovno povzema, ter še iz dodatnih razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, pa meni, da pridobitev podatkov o dolžnikovih računih v tujini od FURS in posredovanje teh podatkov upniku v izvršilnem postopku nista izključena, ampak je to mogoče v okviru instituta seznama premoženja v okviru določb sedmega odstavka 31. člena ZIZ, zaradi česar je zavrnitev upnikovih predlogov glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera neutemeljena.
7.V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZIZ so državni organi, nosilci javnih pooblastil, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki ter zasebniki za namene izvršbe dolžni na zahtevo sodišča brezplačno posredovati v tej določbi navedene podatke, ki se nanašajo na dolžnika, med drugim tudi podatke o številkah denarnih računov pri organizacijah za plačilni promet (7. točka prvega odstavka 4. člena ZIZ). V skladu z drugim odstavkom 4. člena ZIZ lahko sodišče od upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov brezplačno pridobi tudi druge podatke, potrebne za uspešno izvedbo izvršilnega postopka. V skladu s petim odstavkom 4. člena ZIZ pa sme sodišče podatke iz prvega in drugega odstavka tega člena obdelovati samo za ugotovitev premoženja dolžnika v izvršbi in za izvedbo izvršbe iz tega premoženja ali na to premoženje.
8.Glede na povzeto vsebino relevantnih določb 4. člena ZIZ tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje v fazi postopka, v kateri je upnik vložil vlogi z dne 29. 4. 2025 in 17. 6. 2025, s katerima je predlagal, da sodišče od FURS zahteva predložitev podatkov o številkah morebitnih transakcijskih računov dolžnika v tujini, v določbah ZIZ ni imelo podlage, da bi od FURS zahtevalo te podatke in jih posredovalo upniku. Ti podatki namreč niso potrebni za samo opravo izvršbe v obravnavani zadevi, saj slovensko sodišče ni pristojno za opravo izvršbe na dolžnikovo premoženje v tujini in tudi ne za opravo izvršbe na dolžnikova denarna sredstva na bančnih računih, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. Sodišče prve stopnje bi z opravo takšnih poizvedb zato preseglo svoja pooblastila in ravnalo v nasprotju s citiranimi določbami 4. člena ZIZ. Podatki o bančnih računih, ki jih ima dolžnik v tujini, pa tudi niso podatki, ki bi jih sodišče lahko pridobilo na podlagi sodišču dostopnih elektronskih evidenc in ki bi jih bilo upniku upravičeno in dolžno posredovati v okviru informativnega seznama premoženja na podlagi določb dvanajstega in trinajstega odstavka 31. člena ZIZ.
9.Drugače pa velja, kadar upnik sodišču v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZIZ že predlaga izdajo odredbe dolžniku za predložitev seznama njegovega premoženja in sodišče, potem ko oceni, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZIZ, takšnemu predlogu tudi ugodi. V takem primeru sodišče, če je upnik v roku 15 dni od vročitve seznama premoženja sodišču predlagal izvedbo naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja ali če dolžnik v danem roku ni predložil seznama premoženja, izvede narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, na katerem dolžnika zasliši o dejstvih v zvezi s stanjem njegovega premoženja, na predlog upnika pa lahko za pridobitev potrebnih podatkov o dolžnikovem premoženju zasliši tudi druge osebe kot priče ali <em>od drugih oseb in organov zahteva posredovanje podatkov</em> (sedmi odstavek 31. člena ZIZ).
10.Postopek s seznamom dolžnikovega premoženja je namenjen ugotovitvi celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Institut seznama dolžnikovega premoženja je namenjen varstvu interesov upnika, da bi ta imel možnost učinkovite prisilne izterjave, s čimer se upniku zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člen Ustave. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv del pravice do sodnega varstva, ki je praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le s priznanjem) neke pravice.
Ugotavljanje dolžnikovega premoženja v okviru instituta seznama dolžnikovega premoženja ni omejeno zgolj na premoženje, katerega unovčenje je mogoče v izvršilnem postopku, v katerem se vodi postopek s seznamom dolžnikovega premoženja. Izhajajoč iz tega namena mora zato dolžnik v seznamu premoženja, med drugim, navesti tudi podatke o svojem premoženju v tujini (11. točka drugega odstavka 31. člena ZIZ), med te podatke pa, upoštevaje tudi določbo 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ, spadajo tudi številke bančnih računov, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. V okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja lahko sodišče na predlog upnika v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena ZIZ tudi te podatke kot podatke, potrebne za ugotovitev dolžnikovega premoženja, pridobi od oseb oziroma organov, ki z njimi razpolagajo. V tej fazi postopka zato pridobitev podatkov o številkah dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in posredovanje teh podatkov upniku ni v nasprotju z določbami 4. člena ZIZ, saj gre za pridobitev in obdelavo podatkov za namen izvršbe, in sicer z namenom ugotovitve premoženja izvršilnega dolžnika v okviru zakonsko izrecno predvidenega instituta seznama dolžnikovega premoženja.
Prav tako pridobitev teh podatkov v tej fazi postopka ni v nasprotju z določbami ZDavP-2, ki urejajo varovanje podatkov, ki so davčna tajnost (V. poglavje ZDavP-2)3. Prvi odstavek 23. člena ZDavP-2 določa, da sme davčni organ upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti. V prvem odstavku 24. člena ZDavP-2 pa je določeno, da sme davčni organ razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Pristojnost sodišča, da, če se to izkaže za potrebno, v okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, s tem namenom pridobi od drugih organov, izhaja iz določbe sedmega odstavka 31. člena ZIZ in se glede na določbe o podatkih, ki se pridobivajo v okviru seznama premoženja (med drugim tudi podatki o dolžnikovih transakcijskih računih, vključno s številko transakcijskega računa na podlagi 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ in podatki o dolžnikovem premoženju v tujini na podlagi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ), nanaša tudi na podatke o dolžnikovih računih v tujini. V drugem odstavku 30. člena ZDavP-2, ki ureja ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov, pa je tudi izrecno določeno, da osebe, ki so jim bili na podlagi 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, vendar pa se navedeni podatki smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.
Upnik je v obravnavani zadevi že predlagal izdajo odredbe dolžniku za predložitev seznama premoženja (v vlogi z dne 17. 6. 2025), njegovemu predlogu pa je sodišče prve stopnje sledilo z odredbo z dne 5. 9. 2025. Dolžnik je sodišču 10. 10. 2025 tudi že posredoval seznam premoženja, v katerem je navedel, da nima transakcijskih računov in da tudi nima premoženja v tujini, upnik pa je po prejemu seznama dne 10. 11. 2025 predlagal izvedbo naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, pri čemer je izrecno opozoril na dejstvo, da iz navedb dolžnika v seznamu premoženja izhaja, da naj bi dolžnik pri svojem delodajalcu prejemal osebni dohodek, istočasno pa naj ne bi imel bančnega računa, kar je označil kot nelogično. Glede na takšno procesno stanje odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovih predlogov za pridobitev podatkov o dolžnikovih računih v tujini, pri sprejetju katere sodišče prve stopnje ni (ustrezno) upoštevalo zgoraj navedenih relevantnih določb ZIZ in ZDavP-2, ni pravilna.
Sodišče druge stopnje je zato pritožbi upnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo o predlogih upnika ponovno odločiti upoštevaje zgoraj navedena izhodišča. Glede na očitno razhajanje pri razlagi določb ZIZ in ZDavP-2 v zvezi z dopustnostjo pridobivanja podatkov o dolžnikovih bančnih računih v tujini pri FURS in posredovanja teh podatkov upniku med sodiščema prve in druge stopnje, je sodišče druge stopnje odredilo, da se nov postopek opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da sodišče FURS-u posredovanja podatkov ne naloži s sklepom, ampak sodišče prve stopnje zanje zaprosi z dopisom, zaradi česar sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu predlogu glede spremembe izpodbijanega sklepa.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
-------------------------------
1Stališče, da med podatke, katerih posredovanje lahko od drugih organov zahteva sodišče, spadajo tudi podatki o dolžnikovih računih v tujini, s katerimi razpolaga FURS, izhaja tudi iz teorije - prim. dr. Andrej Ekart v Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2026, str. 480.
2Prim. dr. Andrej Ekart, nav. delo, str. 470 in tam citirana sodna praksa.
3Drugačno stališče ne izhaja niti iz odločbe UPRS I U 807/2016 z dne 12. 7. 2016, na katero se je v izpodbijanem sklepu sklicevalo sodišče prve stopnje in v kateri je upravno sodišče v točki 16 obrazložitve nenazadnje tudi izrecno navedlo, da ima upnik možnost pridobiti podatke o dolžnikovem premoženju preko izvršilnega sodišča z uporabo institutov, ki jih ponuja določba 31. člena ZIZ.