Jedro

Prvo sodišče je pri odločanju v zadevi izhajalo iz določbe 2. odst. 89. čl. SPZ, kot da je pri določanju nujne poti edino pomembno le to, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Takšno izhodišče je materialnopravno napačno, saj prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo tudi določbe 1. odst. 89. čl. SPZ, po kateri sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. Tudi v tem pogledu je torej treba upoštevati načelo sorazmernosti. Sorazmernost ni podana, če se z nujno potjo onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Poleg tega je treba upoštevati tudi načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. V okviru tega nujne poti praviloma ni mogoče ustanoviti, če bi ta med drugim potekala tudi preko dvorišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustanovilo nujno pot za potrebe nepremičnin predlagateljice parc. št. 119/9 in parc. št. 303, obe k.o. B, ki poteka po nepremičninah parc. št. 119/14 in parc. št. 119/23 iste k.o., last nasprotnega udeleženca, to pa po trasi, ki je razvidna iz skice sodne izvedenke D. T. z dne 21. 10. 2009 kot sestavnega dela sklepa prvega sodišča. Sodišče je predlagateljici naložilo, da na zadnjem delu odseka trase poti uredi in utrdi ustrezno vozno tlakovano površino vse do svojega stanovanjskega objekta na parc. št. 303. Po odločitvi prvega sodišča se navedena nujna pot uporablja za hojo, vožnjo z osebnimi in intervencijskimi vozili, manjšimi traktorji s prikolico ter tovornimi vozili za potrebe dostave kurjave in materiala za obnovo oziroma popravilo hiše, nosilnosti do 3,5 ton, ob pogoju, da predlagateljica ojača pokrov greznice, razvidne iz skice izvedenke. Prvo sodišče je tudi odločilo, da je predlagateljica dolžna plačati nasprotnemu udeležencu denarno nadomestilo za ustanovljeno nujno pot v znesku 5.200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa mu je dolžna povrniti tudi stroške postopka v znesku 688,11 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da zavrne predlog za določitev nujne poti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče zavrnilo izvedbo dokazov z izvedencem za nizke gradnje in z zaslišanjem priče T. R., s čimer je nasprotnemu udeležencu onemogočilo dokazovanje, da je pot po variantah A in C možna, to pa z nižjimi stroški, kot jih ugotavlja izvedenka. Variante D pa sodišče sploh ni obravnavalo, čeprav ima pot po tej varianti že priključek z glavne ceste. Te variante izvedenka ni preverila. Sodišče je obravnavalo predlog za določitev nujne poti izključno z vidika stroškov za njeno izgradnjo, ni pa upoštevalo, da se nujna pot določi po tistih nepremičninah, kjer je to najmanj obremenjujoče za lastnika služeče nepremičnine. Izvedenka je povedala, da nima strokovne izobrazbe za nizke gradnje, da ni opravila raziskav terena in da so njene ugotovitve glede stabilnosti terena in gradnje poti po variantah nasprotnega udeleženca predpodstavka. Izvedenka je ceno stroškov izvedbe poti po variantah A, B in C ocenila pavšalno, brez potrebnih izračunov. Sodišče je izpoved izvedenke v delu, ko priznava, da je njeno mnenje izdelano brez potrebnih raziskav in pavšalno, prezrlo, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka, saj obstaja nasprotje med razlogi sklepa in zapisnikom o zaslišanju izvedenke. Nujna pot se določi preko tiste sosednje nepremičnine, ki bi bila najmanj obremenjujoča za lastnika te nepremičnine. Sodišče pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, preko katere sosednje nepremičnine bi bil dostop najmanj obremenjujoč. Takšen bi bil dostop preko nepremičnine R. L., saj bi izgradnja poti potekala po travniškem delu njene nepremičnine, pri tem pa praktično ne bi nastala nobena škoda, saj kmetijska proizvodnja ne bi bila okrnjena. Zmoten je zaključek sodišča, da bi izgradnja poti po zemljišču L. ogrozila stabilnost območja in zelo zmanjšala kmetijski potencial, saj je tudi izvedenka povedala, da iz kmetijske proizvodnje iz trajnih pašnikov ni nobene koristi. Zato obremenitev kmetijskega zemljišča ni primerljiva z obremenitvijo dvorišča stanovanjskega objekta. Obremenitev kmetijskega zemljišča L. se ni ugotavljala. Za predmetni teren tudi ni bilo pridobljeno geološko poročilo. Sodišče je zato neutemeljeno ocenilo predloge nasprotnega udeleženca glede trase nujne poti kot neustrezne. Predlagateljica je predlagala ustanovitev nujne poti preko nepremičnin nasprotnega udeleženca le zato, ker je zanjo to cenovno najugodneje in ker je v preteklosti že obstajala služnost za potrebe kmetijstva v korist nepremičnin pravnega prednika L. Sodišče se je ukvarjalo s služnostjo v preteklosti, kar ni relevantno za ta postopek. Sodišče bi moralo razčistiti, po katerih sosednjih nepremičninah bi bilo mogoče ustanoviti nujno pot in izmed teh variant določiti tisto, ki bi bila najmanj obremenjujoča za lastnika nepremičnine. Nepremičnina predlagateljice meji na javno cesto, zato ima z njo povezavo, pot do objekta pa ni nujna. Predlagateljica lahko napravi pot po lastnem zemljišču. Nujna pot se ne ustanavlja do vrat objekta temveč do nepremičnine, ki potrebuje nujno pot. Predlagateljica ima pešpot po svoji nepremičnini, traktorskega prevoza pa ne potrebuje, saj ni kmetica in nima traktorja. Sodišče ni obravnavalo variante D za določitev nujne poti, izvedenka pa je to varianto brez vseh argumentov označila kot stroškovno neugodno, kar je nesprejemljivo. Za intervencijska vozila do nepremičnine predlagateljice ni potrebno ustanoviti nujne poti. V nujnih primerih je izključena protipravnost in je možen dostop do predlagateljičinega objekta tudi preko zemljišča nasprotnega udeleženca, ne da bi bila ustanovljena nujna pot. Predlagateljica in njen pravni prednik že desetletje dostopata do svojega objekta peš po parc. št. 119/9. Predlagateljica ima možnost zgraditi stopnišče ali cesto, kjer je v naravi dovozna pot L. in kjer je kamnita zložba. Z izgradnjo poti se stabilnost terena ne bi zmanjšala, saj bi pot potekala po mestu, kjer je kamnita zložba, katera bi se le prestavila za širino poti. Če želi z osebnim vozilom dostop do hiše, si lahko predlagateljica pot napravi po parc. št. 119/2 in po svoji parceli. To ne bi bila prevelika obremenitev, kar bo mogoče ugotoviti z izvedencem za nizke gradnje, ki bo ugotovil možnost izdelave poti, pod kakšnimi pogoji in s kolikšnimi stroški. To velja tudi za vse ostale variante nasprotnega udeleženca. Nadomestilo za obremenitev nepremičnin nasprotnega udeleženca je določeno z materialnopravno zmotnih izhodišč, saj so obremenitve nepremičnin nasprotnega udeleženca trikrat višje od koristi gospodujoče nepremičnine. Z ustanovitvijo nujne poti po zemljišču nasprotnega udeleženca bi bila znatno ovirana tudi uporaba njegove nepremičnine, saj bi pot potekala po dvorišču oziroma funkcionalnem prostoru, ki je nujno potreben za rabo hiše. Na dvorišču nasprotnega udeleženca se parkira, na tem mestu je greznica, ki ni armirana, dvorišče je neutrjeno in ni primerno za prevoze s tovornjaki. Pri ustanavljanju nujne poti je v ospredju varovanje pravic lastnika nepremičnine, preko katere naj bi se nujna pot ustanovila. Sodišče se s tem ni ukvarjalo, saj so bili zanj bistveni predvsem stroški predlagateljice za izgradnjo poti, kar je materialnopravno zmotno. Predlagateljica bi morala najprej izkoristiti vse možnosti, da po lastnih nepremičninah zgradi pot do svojega objekta, vendar pa v tej smeri ni storila ničesar, niti v času rekonstrukcije javne ceste mimo njene hiše. Pri odmeri nadomestila za nujno pot sodišče ne bi smelo upoštevati služnosti L, saj te služnosti dejansko ni več. Predlagateljica je izpovedala, da želi dograditi hišo, to pa pomeni, da se bo število stanovalcev povečalo, s tem pa tudi število osebnih vozil, kar vse bi še bolj obremenilo nujno pot po zemljišču nasprotnega udeleženca. Po drugi strani nujna pot po zemljišču L. ne bi motila nikogar. Predlagateljica ni dokazala, da bi bila izgradnja poti po njenem zemljišču povezana z nesorazmernimi stroški. Ocene izvedenke o variantah poti, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, so le domneve, njen izračun stroška izgradnje opornega zidu v višini 4 do 6 metrov po ceni 3.755,00 EUR za meter pa je nestrokoven. Izvedenka je sama predlagala, da mnenje glede variant poti izdela izvedenec za nizke gradnje. Izvedenka je podala predlog nujne poti z omejitvijo, da se jo uporablja v isti funkciji kot nasprotni udeleženec, brez uporabe tovornjakov. Ker je oporni zid pod hišo nasprotnega udeleženca počil, nasprotni udeleženec ne dopusti, da se po dvorišču vozi s tovornimi vozili, saj z njimi tudi sam ne vozi. Izvedenka je povedala, da bi gasilsko vozilo lahko peljalo preko greznice na dvorišču nasprotnega udeleženca, vendar pa je to mnenje podala brez analize betona greznice, zato sodišče tega ne bi smelo upoštevati. Nedoločen je izrek sklepa, ki nalaga predlagateljici, da uredi in utrdi ustrezno vozno tlakovano površino, poleg tega pa ni določena parc. št. zemljišča, na katerem naj bi predlagateljica izvedla ta dela. Sodišče tudi ne more nalagati predlagateljici, katera dela naj opravi na svoji parceli. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti.

Predlagateljica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje (sicer bolj skopih v tem oziru) smiselno izhaja, da nepremičnini predlagateljice za redno rabo nimata potrebne zveze z javno cesto oziroma, da bi bila izgradnja take povezave z javno cesto prek lastne nepremičnine povezana z nesorazmernimi stroški, zaradi česar nepremičnini predlagateljice potrebujeta nujno pot v smislu 88. čl. SPZ. Parcelna številka 119/9 sicer meji na javno cesto, vendar bi bilo po podatkih spisa zaradi strme konfiguracije terena, plazovitih tal in velikih višinskih razlik priključevanje na javno cesto (na vzhodni in zahodni strani) povezano z nesorazmerno visokimi stroški. Na vzhodni strani je bila ob modernizaciji državne ceste zgrajena kamnita zložba višine 3,80 metra, zaradi katere neposreden dovoz na parc. št. 119/9 ni možen, na zahodni strani pa je nivo zemljišča predlagateljice okoli 20 metrov višji od nivoja zemljišča na vzhodni strani, pri čemer ta razlika obstaja na razdalji 47 metrov, kar prav tako onemogoča neposreden dovoz na parc. št. 119/9 brez korenitih gradbenih posegov. Za dovoz iz javne ceste do hiše (ki je potreben za zagotovitev redne rabe objekta – nasprotni udeleženec zato nima prav, da naj bi zadoščala že potna povezava od javne ceste do posestne meje parc. št. 119/9) izgradnja poti zgolj po parc. št. 119/9 zato ne pride v poštev.

Prvo sodišče je pri odločanju v zadevi izhajalo iz določbe 2. odst. 89. čl. SPZ, kot da je pri določanju nujne poti edino pomembno le to, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Takšno izhodišče je materialnopravno napačno, saj prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo tudi določbe 1. odst. 89. čl. SPZ, po kateri sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. Tudi v tem pogledu je torej treba upoštevati načelo sorazmernosti. Sorazmernost ni podana, če se z nujno potjo onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Poleg tega je treba upoštevati tudi načelo čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. V okviru tega nujne poti praviloma ni mogoče ustanoviti, če bi ta med drugim potekala tudi preko dvorišča. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je prvo sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi nujna pot potekala tudi preko znatnega dela dvorišča nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec je že v pripravljalni vlogi z dne 18. 01. 2001 trdil, da bi predlagana nujna pot, ki bi vodila preko njegovega dvorišča in parkirišča, predstavljala prehudo obremenitev in bi v primeru ustanovitve nujne poti moral (na tem delu) prenehati uporabljati dvorišče za parkiranje vozil. Tudi sodna izvedenka med drugim ugotavlja, da bi nasprotni udeleženec „izgubil“ uporabo dela dvorišča zaradi nujne poti. Tem okoliščinam prvo sodišče ni posvetilo potrebne pozornosti z vidika 1. odst. 89. čl. SPZ in zato v tej smeri ni ugotavljalo sorazmernosti pri dovolitvi predlagane nujne poti.

Okoliščina, da je včasih obstajala v breme nepremičnin nasprotnega udeleženca služnostna pot (po isti trasi kot predlagana nujna pot) v korist nepremičnin sedanje lastnice R. L. (ta služnost je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena), nima nobenega pomena za odločanje v tej zadevi. V naravi te služnostne poti ni več (že v času vložitve predloga v tej zadevi ni več obstajala), ker so si L. naredili svojo dovozno pot iz javne ceste po parc. št. 119/2 in služnostne poti niso več uporabljali (iz obrazložitve sklepa prvega sodišča izhaja, da so L. prenehali uporabljati pot, ko se je na njeni trasi na sedanjem zemljišču predlagateljice zasadila živa meja, kar bi pomenilo, da je služnost prenehala po samem zakonu – 1. odst. 58. čl. ZTLR, sedaj 223. čl. SPZ). Prvo sodišče se je zato po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem te služnosti (ki v ničemer ne vpliva niti na ugotavljanje višine nadomestila za nujno pot). Enako velja za sodno izvedenko, ki je med razlogi za sporno nujno pot upoštevala tudi omenjeno služnost (izpoved na list. št. 151).

Nasproti predlagani nujni poti je nasprotni udeleženec ugovarjal tudi, da so možne druge variante nujne poti, ki bi predstavljale manjšo obremenitev za nepremičnino, po kateri bi nujna pot potekala (v primerjavi z obremenitvijo nepremičnin nasprotnega udeleženca). S tem v zvezi nasprotni udeleženec utemeljeno opozarja, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke pomanjkljivo. Sodna izvedenka se je ukvarjala z analizo variante „A“, pri čemer ni upoštevala, da je nasprotni udeleženec traso nujne poti po tej varianti zatrjeval drugače, kot jo je sama upoštevala, kar je razvidno tudi iz primerjave s fotografijami, v prilogi B2 (A1) in na list. št. 49 (fotografija „Y“), označena pa je tudi na skici v prilogi B7. Izvedenka je navedla, da bi bilo potrebno zgraditi oporni zid višine 4 do 6 metrov, katerega stroški bi znašali 3.755,00 EUR/meter, vendar tega ne obrazloži z natančnim izračunom (zato se izvedenskega mnenja v tem delu ne da preveriti), nasprotni udeleženec pa je ugovarjal, da zidu takšnih dimenzij in po takšni ceni ni potrebno zgraditi. Utemeljeno nasprotni udeleženec opozarja tudi na zmoten pristop sodne izvedenke, ki je pri presoji variant nujne poti upoštevala tudi okoliščino, po čigavem zemljišču potekajo variante nujne poti, ki jih je navedel nasprotni udeleženec (izpoved izvedenke na list. št. 132), kar je zgrešeno. Ob tem, da se prvo sodišče res ni ukvarjalo tudi z analizo variante „D“, je ugotovitev sodne izvedenke, da vsakršna nova nastala pot z vidika nesorazmernosti stroškov ne zdrži (list. št. 133), povsem neobrazložena in je ni mogoče preveriti. Če izvedenka opozarja na plazovit teren, bi morala v izvedenskem mnenju podrobneje analizirati tudi to okoliščino in konkretno pojasniti njen morebitni vpliv na izgradnjo alternativnih nujnih poti. Nasprotni udeleženec utemeljeno izpostavlja, da bi moralo prvo sodišče za razjasnitev vseh okoliščin v zvezi z izgradnjo poti določiti izvedenca gradbene stroke za nizke gradnje, saj angažirana sodna izvedenka ni odgovorila na vsa zgoraj nakazana vprašanja, teh pomanjkljivosti pa se z zaslišanjem izvedenke ni dalo odpraviti. V tem pogledu tudi zaključek prvega sodišča, da bi novo zgrajena pot zelo ogrozila stabilnost obravnavanega območja, v neobrazloženem in z izračuni oziroma argumenti nepodprtem izvedenskem mnenju v tem oziru nima opore. Poseg v kmetijsko zemljišče L. pa je v primerjavi z obremenitvijo zemljišča nasprotnega udeleženca zanemarljivega pomena, kar smiselno izhaja tudi iz mnenja izvedenke.

Da je določitev nujne poti po zemljišču nasprotnega udeleženca vprašljiva izhaja tudi iz primerjave koristi od te poti s škodo, ki bi s to potjo nastala. Izvedenka je ocenila vrednost koristi nepremičnin predlagateljice zaradi pridobitve nujne poti na 5.200,00 EUR, vrednost nepremičnin nasprotnega udeleženca pa bi se po njenem mnenju zaradi ustanovitve nujne poti zmanjšala za 7.250,00 EUR, celo ob upoštevanju vknjižene služnostne poti, kar pa je napačno iz doslej navedenih razlogov. Zato bi bila škoda zaradi te nujne poti še večja, ob upoštevanju 10 % manjvrednosti torej 14.500,00 EUR, z upoštevanjem odškodnine za uporabo dvorišča pa 16.894,44 EUR. Sodna izvedenka je nato vrednost nadomestila iz 3. odst. 89. čl. SPZ iz nerazumljivih razlogov ocenila le na 5.200,00 EUR, čemur je prvo sodišče nekritično sledilo. V tem delu so razlogi sklepa nejasni oziroma med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Nasprotni udeleženec pravilno opozarja tudi na dejstvo, da nujne poti ni mogoče ustanovitvi za vožnjo z intervencijskimi vozili, saj se nujna pot določa za redno rabo nepremičnine.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (354. in 355. čl. ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva napotke, ki so razvidni iz dosedanje obrazložitve. Postaviti bo treba izvedenca za nizke gradnje, ki naj analizira ponujene možne variante izgradnje poti obeh udeležencev, pri čemer bo moral pojasniti, pod kakšnimi pogoji in s kolikšnimi stroški (z upoštevanjem koristi in škod, ki bi nastale pri tem) jih je mogoče zgraditi, da bo mogoče opraviti ustrezno primerjavo zaradi določitve najustreznejše nujne poti v smislu zgoraj navedenih določil SPZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).