Jedro

Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 5. 2025 in odmero višje starostne pokojnine oziroma vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da po stališču sodišča prve stopnje v tej zadevi ni mogoče uporabiti določbe 183.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1, saj po upokojitvi naj ne bi nastala nova dejstva. Tožnik je že v tožbi navedel, da je bila šele po izdaji pravnomočne pokojninske odločbe implementirana Direktiva Sveta EU 79/7/EGS z dne 19. 12. 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (Direktiva)2, za katero pa toženec in tudi sodišče še danes trdita, da ni bila v neskladju z našo pokojninsko zakonodajo. Tožnik je prepričan, da bo na naslednjih sodnih instancah ugotovljeno, da je bila že leta 2013 naša pokojninska zakonodaja v neskladju z Direktivo in bo to vsekakor novo dejstvo v skladu s 183.a členom ZPIZ-2. Tožnik se je že v tožbi skliceval tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14-10, Up‑1169/12-24, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da lahko upokojenci v roku 60 dni po izdaji omenjene odločbe zahtevajo ponovno odmero pokojnine v skladu s 183. členom ZPIZ-2, saj je Ustavno sodišče smatralo, da je bila v preteklih letih zakonodaja, ki je urejala to področje, tako nekonsistentna in nejasna, da ni mogoče kriviti posameznikov, če s pravnimi sredstvi niso znali ali mogli doseči svojih pravic. Prav tako je tožnik opozoril na odločitev SEU v zadevi C-208/90, kjer je sodišče odločilo, da so države članice dolžne zagotoviti popolno izvajanje direktiv na dovolj jasen in natančen način, tako da kadar je namen direktiv določiti pravice posameznikom, le-ti v celoti poznajo svoje pravice. Dokler direktiva ni ustrezno prenesena v nacionalni pravni red, posamezniki ne morejo poznati svojih pravic v celoti. Samo ustrezen prenos direktive prekine tako stanje negotovosti in šele od trenutka takega prenosa je zagotovljena pravna varnost, ki je potrebna, da lahko posamezniki uveljavijo svoje pravice. Pravo skupnosti nasprotuje ureditvi, v skladu s katero se lahko pristojni organi države članice sklicujejo na nacionalna postopkovna pravila, ki določajo roke za vložitev tožbe, v postopku, ki ga proti njim pred nacionalnim sodiščem vloži posameznik za zavarovanje pravic, ki jih ima neposredno na podlagi prvega odstavka člena 4 direktive, dokler ta država članica ustrezno ne prenese določb te direktive v svoj notranji pravni red. Država se torej v primeru 183. člena ZPIZ-2 ne more sklicevati na zastaranje, saj je v tej zadevi 10-letni rok pričel teči šele z dokončno implementacijo Direktive. Sodišče v zvezi z Direktivo navaja, da je bila ta v slovenske predpise prenesena leta 2006 z zakonom ZPIZ‑1G. Dvoumno je uporabljen izraz "prenesena" in ni jasno, kaj sodišče s tem izrazom misli. V Republiki Sloveniji je bila Direktiva implementirana šele leta 2023, torej najmanj 13 let prepozno. Sam zapis leta 2006 posameznikom ni podelil nobene nove pravice. Zmotno je tudi mnenje, da ima država širok manevrski prostor za usklajevanje zakonodaje z Direktivo. Država članica EU je pri implementaciji Direktive dolžna spoštovati pravo EU in je njen manevrski prostor širok samo toliko, kot ji to dopušča pravo EU. Sodišče navaja, da Direktiva že sama predvideva postopno izvrševanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti. Iz te navedbe bi se dalo razumeti, da naj bi bil 6-letni rok za implementacijo bolj ali manj le neko neobvezno priporočilo. Tožnik se s tako razlago ne strinja in jo šteje kot arbitrarno. S tem v zvezi posebej opozarja, da iz člena 7 (2) Direktive izhaja, da morajo države članice redno preverjati, ali je razlikovanje glede upokojitvene starosti še potrebno. Postopnost, ki jo sodišče v tej točki omenja v povezavi z ustavno sodno prakso, nima nobene neposredne zveze s postopnostjo, ki jo opredeljuje Direktiva. Tudi v primeru tožnika upokojitvena starost ni imela nobenega vpliva na določitev odmernega odstotka, saj bi se upokojencu s polno pokojninsko dobo odmerila povsem enaka pokojnina, če bi se upokojil pri 60 ali pri 70 letih starosti. Različen odmerni odstotek tako nikakor ni bil dopusten. Sodišče tudi zavajajoče omenja odločbo Ustavnega sodišča U-I-298/96, saj Ustavno sodišče tedaj ni odločalo o različnih odmernih odstotkih med spoloma, ampak izključno o dopustnosti različne upokojitvene starosti in polne pokojninske dobe za oba spola. Sodišče tudi napačno razlaga sodbo SEU v zadevi C-154/92 oziroma je razlaga preveč poenostavljena. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, v čem je vsebina omenjene odločitve. Glede sklicevanja sodišča na sodbo Psp 10/2025 z dne 26. 3. 2025 pa tožnik poudarja, da je Vrhovno sodišče sicer res zavrnilo predlog za dopustitev revizije, vendar pa se je tožnik v navedeni zadevi pritožil na Ustavno sodišče RS. Tožnik je že v tožbi navedel precej sodb SEU, ki se nanašajo prav na razlago člena 7 (1)(a) Direktive, mnoge pa se nanašajo tudi na 183. člen ZPIZ-2. Sodišče teh sodb niti ne omenja in ni jasno, ali jih je sploh obravnavalo. V tem delu je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že v tožbi je bilo pojasnjeno, da razlika v odmernih odstotkih ni nastala načrtno, ampak po veliki napaki zakonodajalca. Tudi do tega vprašanja se sodišče ni opredelilo, enako tudi ne glede vprašanja, zakaj je zakonodajalec "pozitivno diskriminiral" samo zdrave ženske, ne pa tudi invalidskih upokojenk, ki so se morale upokojiti zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zaradi vezave odmernega odstotka na moški (ne na ženski) odmerni odstotek so bile oškodovane tudi nekatere vdove. Tožnik se je upokojil leta 2013 po pogojih iz leta 2012. Tedaj je upokojitvena starost za moške bila za 1,16 % višja kot upokojitvena starost za ženske. Po razlagi sodišča naj bi to opravičevalo 7,97 % višji (bolj ugoden) odmerni odstotek za ženske. Sodišče nekritično sprejema razliko v odmernih odstotkih. Šele leta 2019 se je splošna upokojitvena starost za oba spola izenačila (na 60 let) in skladno z razlago sodišča naj takrat ne bi bilo več razloga za različen odmerni odstotek glede na spol. Tožnik navaja, da nacionalna sodišča niso pristojna za razlago prava EU, ampak je to v izključni pristojnosti SEU. Zato predlaga, da v primeru, če se pritožbeno sodišče ne bi strinjalo z njegovimi razlagami glede Direktive, da v skladu z drugim odstavkom 267. člena PDEU predloži v predhodno razlago SEU naslednja vprašanja: 1. Ali je dopustna razlaga, da Direktiva dovoljuje različen izračun pokojnine glede na spol za doseženo polno pokojninsko dobo, če je v skladu z nacionalno zakonodajo dosežena pokojninska doba edini relevantni dejavnik za določanje odmernega odstotka (člen 50 ZPIZ‑1)? 2. Ali je dopustna razlaga, da je v smislu člena 7 (1)(a) Direktive 7,97 % višji (torej bolj ugoden) ženski odmerni odstotek nujno in objektivno povezan z 1,16 % krajšo (torej bolj ugodno) upokojitveno starostjo žensk? 3. Ali je dopustna razlaga, da je 10-letni rok iz člena 183 ZPIZ-2 pričel teči z dnem vročitve dokončne pokojninske odločbe kljub temu, da država ni pravočasno implementirala Direktive in zato posameznik ob upokojitvi ni mogel poznati svojih pravic? Izpodbijana sodba poleg že omenjenih kršitev določb postopka krši tudi z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah zagotovljene pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 10. 12. 2013 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 497,85 EUR na mesec od 7. 10. 2013 dalje. Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 59 let in 3 mesece starosti ter 38 let, 9 mesecev in 10 dni pokojninske dobe z dodano dobo v trajanju 1 leto, 2 meseca in 25 dni. Starostna pokojnina mu je bila odmerjena v višini 75,25 % pokojninske osnove, izračunane na obdobja od 1981 do 1998. Odločba mu je bila vročena 12. 12. 2013 in zoper odločbo ni uveljavljal pravnih sredstev, kar pomeni, da je omenjena odločba postala pravnomočna. 8. 1. 2025 je vložil zahtevo za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca ob sklicevanju na 183.a člen ZPIZ-2.

6.ZPIZ-2 v 183.a členu določa, da pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala, lahko na zahtevo zavarovanca dokončno odločbo, s katero je bila priznana pravica, ne glede na prejšnji člen (183. člen)5, razveljavi in izda novo odločbo v primeru, če so ugotovljena nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva, kot so na primer naknadno izplačane plače, naknadno plačani prispevki, naknadno pridobljeni podatki o osnovah, drugače oziroma naknadno ugotovljeno pravno razmerje, pa so nastala po izdaji odločbe. Dokončna odločba se razveljavi samo v primeru, če se na podlagi novih dejstev odmera lahko opravi v višjem znesku, odločba pa začne učinkovati od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je v zahtevi, ki jo je vložil pri ZPIZ-u, navajal, da je z dokončanjem implementacije Direktive, po njegovi upokojitvi nastalo novo dejstvo, kar opravičuje uporabo 183.a člena ZPIZ-2.

7.Kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, je skladno s 158. členom Ustave RS mogoče v pravno razmerje, ki je urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa, poseči le v izjemnih primerih, določenih z zakonom. Tak poseg v pravnomočno odločbo je možen v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 183. ali pa 183.a členu ZPIZ-2.

8.V drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 je določeno, da se odločbo iz prvega odstavka navedenega člena lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic. V obravnavani zadevi je odločba z dne 10. 12. 2013, s katero je bila tožniku priznana in odmerjena starostna pokojnina, postala pravnomočna (tožniku je bila vročena 12. 12. 2013), kar pomeni, da je od njene pravnomočnosti preteklo že več kot 10 let. Rok, določen v drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2, je tako potekel pred vložitvijo tožnikove zahteve z dne 8. 1. 2025, kar pomeni, da navedena določba za presojo sporne zadeve ni relevantna. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi rok začel teči šele z implementacijo Direktive. Le-ta je bila implementirana že z novelo ZPIZ-1G leta 2006.

9.V zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 183.a členu ZPIZ-2 (kjer rok za razveljavitev odločbe ni določen) pa je ključno, ali so bila ugotovljena nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva, ki so v prvem odstavku 183.a člena ZPIZ-2 navedena le primeroma, pa so nastala po izdaji odločbe.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do implementacije Direktive šele po njegovi upokojitvi in kar naj bi predstavljalo novo dejstvo po določbi 183.a člena ZPIZ-2. Kot je že bilo pojasnjeno, je bila Direktiva prenesena v slovenski pravni red z novelo ZPIZ-1G, ki se uporablja od 1. 1. 2007 dalje.

11.Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje, je bila Direktiva v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1G)6. Implementacija Direktive in s tem uporaba prava ne predstavlja novega dejstva v smislu 183.a člena ZPIZ-2 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12.V obširni pritožbi se tožnik sklicuje na sodno prakso SEU ter vztraja pri stališču, da odmera njegove pokojnine ni bila v ničemer povezana z upokojitveno starostjo, ampak samo s pokojninsko dobo, zato ni nobene osnove za različno odmero pokojnine glede na spol. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi že zavzelo stališče v drugih zadevah, ki jih omenja že sodišče prve stopnje7. Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2. Pritožbeno sodišče zato tudi ni sledilo podredno podanemu predlogu tožnika za postavitev predhodnih vprašanj sodišču EU8. Razlaga prava EU, bistvena za odločitev v tej zadevi, je namreč razvidna iz navedenih sodb sodišča EU, in sicer glede različnega izračuna pokojnine za moške in za ženske. Neutemeljen je tudi predlog, da se predhodno pridobi razlago SEU glede dopustnosti razlage, da je 10-letni rok iz člena 183 ZPIZ-2 pričel teči z dnem vročitve dokončne pokojninske odločbe. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč niso utemeljene pritožbene navedbe, da na bi bila Direktiva implementirana šele po tožnikovi upokojitvi, kot je to že bilo pojasnjeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Prav tako tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zanjo bi šlo, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožniku ni bila kršena pravica do izjave in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako ni prišlo do kršitve z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah zagotovljenih pravic. Tožniku ni bila kršena pravica do zasebne lastnine, niti ne gre za kršitev načela enakosti ter do posega v tožnikovo pravico do pokojnine.

Glede na zavzeto materialnopravno stališče, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih navedb ni posebej obravnavalo, saj niso bistvene za odločitev v tej zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2UL L 6. 10. 1979.

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4Ur. l. RS, št. 2/2004.

5V 183. členu je določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.

6Ur. l. RS, št. 69/2006.

7Glej Psp 16/2022, 429/2016, Psp 10/2025.

8Drugi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS).