Jedro

Sodišče prve stopnje res v skladu z 18. členom ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, ali spada odločitev o sporu v pristojnost sodišča Republike Slovenije. Vendar pa v primeru, da sodišče meni, da je pristojno, posebna odločba o tem ni potrebna.

V primeru, da sodišče ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ta pa je v to privolila. Sodišče prve stopnje bo torej na pristojnost sodišča Republike Slovenije pazilo tudi v nadaljevanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor krajevne pristojnosti.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je na ugovor stranke nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. Sodišče bi se moralo razglasiti za nepristojno že po uradni dolžnosti in ne šele na ugovor pritožnika. Zaradi stalnega prebivališča tožene stranke v Avstriji je izključno pristojno avstrijsko sodišče. O tem se sodišče ni izjavilo, sklepa ni mogoče preizkusiti, gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni uporabilo 18. člena ZPP, je storilo tudi relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni ugotavljalo dejanskega stanja o tem, kje ima tožena stranka svoje stalno prebivališče, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Hkrati je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo tretjega odstavka 18. člena ZPP ter Uredbe Sveta (ES), št. 44/2001, ki določa, da so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, ne glede na njihovo državljanstvo, tožene pred sodišči te države člane. Gre za kogentno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi je tožena stranka po kvalificirani pooblaščenki 19. 5. 2016 podala ugovor krajevne pristojnosti v skladu z 22. členom ZPP. Glede na takšen ugovor, je sodišče prve stopnje tega pravilno zavrglo, saj je bil ugovor krajevne nepristojnosti podan prepozno. Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

5. Sodišče prve stopnje res v skladu z 18. členom ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, ali spada odločitev o sporu v pristojnost sodišča Republike Slovenije. Vendar pa v primeru, da sodišče meni, da je pristojno, posebna odločba o tem ni potrebna. Ugovora nepristojnosti sodišča Republike Slovenije tožena stranka ni podala, zato pritožbena navedba, da sklepa sodišča prve stopnje, ki je odločilo o zavrženju ugovora krajevne nepristojnosti, ni mogoče preizkusiti in da gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točka drugega odstavka 399. člena ZPP, ni utemeljena.

6. Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, da je na ugovor stranke odločilo, da je krajevno pristojno. Sodišče namreč o predlogu ni odločalo vsebinsko, ampak ga je zavrglo kot prepoznega. Tudi za zatrjevano relativno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni uporabilo 18. člena ZPP, ne gre, saj je sodišče odločilo le o zavrženju prepoznega ugovora. Ker je bil ugovor krajevne nepristojnosti vložen prepozno, je neutemeljena tudi navedba, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljen pa je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

7. Kot že navedeno, sodišče pazi na pristojnost sodišča Republike Slovenije ves čas postopka po uradni dolžnosti. V primeru, da ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ta pa je v to privolila. Sodišče prve stopnje bo torej na pristojnost sodišča Republike Slovenije pazilo tudi v nadaljevanju. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 (v nadaljevanju Uredba 44/2001) res določa, da so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice (prvi odstavek 2. člena Uredbe 44/2001). Tožena stranka pa zanemarja 24. člen Uredbe 44/2001, ki določa, da je poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb Uredbe 44/2001, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek (razen, če se spusti v postopek, da bi ugovarjala pristojnosti ali če v skladu 22. členom izključno pristojno drugo sodišče).

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).