Jedro

Odškodnina za za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ne priznava, če gre zgolj za težave pri vsakodnevnih opravilih v času zdravljenja ali določen krajši čas po zaključku.

Ko sodišče zavrne predlog za postavitev novega izvedenca, gre lahko za procesno kršitev samo, če bi spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca nejasno oziroma dvomljivo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 9. 4. 2000 poškodovala kot sopotnica v vozilu, ki je bilo v času škodnega dogodka zavarovano pri toženi stranki. Do poškodbe je prišlo zaradi nenadnega zaviranja pri vključevanju na glavno cesto, zaradi česar jo je vrglo naprej, nato pa nazaj preko sedežnega naslonjala. Pri tem je utrpela nihajno poškodbo vratu najlažje stopnje, zaradi česar ji je bila pravnomočno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.800 EUR (prej 670.992 SIT)), od tega 2.000 EUR (prej 479.280 SIT) za telesne bolečine in 800 EUR (191.712 SIT) za strah. Zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bil v celoti zavrnjen.

2. Tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi ji moralo revizijsko sodišče odmeriti odškodnino za strah in telesne bolečine v višini kot ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Nadalje se ne strinja s presojo sodišča glede temelja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in njenim stanjem, ki je podlaga za odmero odškodnine za navedeno obliko škode. Sodišče druge stopnje je nepravilno zavrnilo še preostali del zahtevka za to obliko škode, s tem ko je zmotno presodilo, da je potrebno tožničine nevšečnosti presojati v okviru telesnih bolečin, ker ne gre za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče naj bi tudi kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca, ki bi lahko pojasnil vzročno zvezo med škodnim dogodkom in njenim stanjem.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

5. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v obdobju treh do štirih mesecev, v preostalem delu pa je zahtevek za to obliko škode zaradi pomanjkanja vzročne zveze zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je zahtevek v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da je potrebno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

6. Tožnica s tem, ko izpodbija ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in njenim stanjem, nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je tožničino zdravstveno stanje (lažja boleča zavrtost vratu) enako kot bi bilo, če se ne bi poškodovala oziroma da so tožničine težave posledica njene predhodne okvare (drugi odstavek na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravna presoja sodišč, da ni podana vzročna zveza, pravilna.

7. Prav tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se prisodi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti takrat, kadar gre za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Izjemoma se lahko prisodi tudi za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, in sicer ko je prizadetost pomembna in če to opravičujejo posebne okoliščine. To pa v obravnavanem primeru ni izkazano, saj je bila tožnica zgolj začasno (3-4 mesece) ovirana pri opravljanju gospodinjskih del ter pri delih s prisilno držo kot so likanje, pomivanje itn. (tretji odstavek na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje). Odškodnina za to obliko škode se namreč ne priznava, če gre zgolj za težave pri vsakodnevnih opravilih v času zdravljenja ali določen krajši čas po zaključku zdravljenja.

Glede procesne kršitve

8. Tožnica meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil vzročno zvezo med njenim stanjem in škodnim dogodkom.

9. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca nejasno, protislovno, kot to določa tretji odstavek 254. člena ZPP. Ko stranka zahteva postavitev novega izvedenca, pa sodišče njen predlog zavrne, je lahko podana tako relativna bistvena kršitev pravdnega postopka ali pa zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Za procesno kršitev bi šlo v primeru, ko bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca dvomljivo, nejasno. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glej Zobec, J., komentar ZPP, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501).

10. V tem primeru sodišče ni postavilo novega izvedenca, ker je menilo, da je izvedensko mnenje jasno in celovito (glej str. 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede na povedano tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čeprav v preobleki procesne kršitve. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev pravdnega postopka.

Glede višine odškodnine

11. V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju utemeljevale odškodnino v zneskih prisojenih s strani sodišča prve stopnje. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine namreč ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo v obravnavanem primeru to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine in strah pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedeni obliki nepremoženjske škode.

12. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).