Jedro

Ni mogoče mimo določila prvega odstavka 8. člena ZPFOPIZ, da tožena stranka povrne tožeči stranki sredstva za pokrivanje odhodkov za izplačevanje razlike do zneska najnižje pokojnine za upokojene člane tožeče stranke, ki so pridobili pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe zavarovanja pri tožeči stranki pa do 1. 1. 1983. Ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da je potrebno te zneske proporcionalno zmanjšati. Takšnega načina izračuna iz navedenih predpisov tudi z metodami razlage zakonov ni mogoče izpeljati.

Ne 15. člen ZPFOPIZ ne katerikoli drug predpis ne določa, da bi bilo oblikovanje skupne komisije procesna predpostavka za vložitev tožbe, v skladu s sodno prakso pa se šteje, da mora zakon, če želi določeno okoliščino predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega postopka, to določiti izrecno in nedvoumno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10,782.183,15 EUR s pripadki. Glede zneska 5,994.656,80 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 3,224.423,20 EUR od 30. 10. 2007 do 30. 10. 2008 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 3,179.101,78 EUR od 1. 12. 2009 dalje je postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. Sodbo (in sklep v zvezi s pravdnimi stroški) je tožena stranka izpodbijala zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom višjemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem sporu zahteva, da ji tožena stranka plača neporavnane obveznosti, izhajajoče iz 232. člena ZPIZ-1 in 8. člena ZPFOPIZ za leto 2005, 2006 in 2007. 6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da 232. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in 8. člena Zakona o poračunavanju finančnih obveznosti Republike Slovenije iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPFOPIZ) ni mogoče razlagati tako, da bi bilo višino povračila, ki ga je dolžna plačati tožena stranka, potrebno proporcionalno zmanjšati v enakem razmerju, kot je del pokojninske dobe posameznega zavarovanca pri tožeči stranki, dosežene do 1. 1. 1983, v razmerju do celotne pokojninske dobe tega zavarovanca. Višino obveznosti tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi 9. in 13. člena ZPFOPIZ.

7. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožeči stranki, ki v svojih obračunih obveznosti od tožene stranke zahteva, da tožena stranka pokrije sredstva za vse pokojnine, ki so nižje od minimalne, v primeru, da je izplačana pokojnina višja od minimalne, pa naj tožena stranka pokrije vsa sredstva v višini minimalne pokojnine. Pogoj za povračilo je, da je zavarovanec vstopil v zavarovanje pri skladu X. pred 1. 1. 1983. Tožena stranka zatrjuje, da tak izračun ni pravilen. Poudarja, da je edini možni način izračuna povračila tak, da se v okviru celotnega obdobja zavarovanja proporcionalno določi obdobje, za katerega mora tožena stranka tožeči stranki povrniti sredstva za posameznega člana. Tožena stranka je svojo obveznost izračunala tako, da se tožeči stranki povrne znesek izplačane pokojnine, če pa je ta znesek višji od najnižje pokojnine, pa znesek v višini najnižje pokojnine. Po izračunu tožene stranke so do celotnega povračila izplačanih pokojnin upravičeni zavarovanci tožeče stranke, ki so do 1. 1. 1983 pridobili celotno pokojninsko dobo, za zavarovance, ki so del pokojninske dobe pridobili pri tožeči stranki do 1. 1. 1983, del pa kasneje, pa je povračilo odvisno od deleža obdobja do 1. 1. 1983 glede na celotno pokojninsko dobo.

8. Sodišče prve stopnje se (po tem, ko je v sodbi navedlo, da je višje sodišče v sklepu, s katerim je vrnilo zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da navedena predpisa ne določata proporcionalnega izračuna povračila) v ponovni sodbi o tem ni več opredeljevalo, temveč se je sklicevalo na svoja stališča glede navedenega v prvi sodbi. Prav tako se je v ponovljenem postopku sklicevalo na podane razloge glede višine zahtevka. Prav ima pritožba, da se kot res iudicata lahko opredeli le izrek sodne odločbe, ne pa tudi razlogi, kot izhajajo iz obrazložitve odločbe. Vendar višje sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje, s tem, ko se je sklicevalo na svojo obrazložitev v prvi sodbi in na obrazložitev sodbe višjega sodišča v tej zadevi, ni zagrešilo takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj se je z opisanim ravnanjem le izognilo ponavljanju.

9. Pri utemeljevanju svojega razumevanja spornih zakonskih določil vsaka stranka zatrjuje drug namen zakonodajalca. Tožeča stranka tako podrobno predstavi zgodovino sprejemanja spornih zakonov, na podlagi tega pa naj bi bilo jasno, da je tožena stranka nameravala sanirati tožečo stranko, saj je bila tožena stranka zaradi prevzema dokladnega sistema dolžna prevzeti tudi del obveznosti tožeče stranke, če je želela izenačiti državljane glede socialnega zavarovanja za primer starosti. Tožena stranka pa namen zakona utemeljuje s trditvami, da je bil namen spornih zakonov, da se pri višini povračila upošteva pokojninska doba posameznega zavarovanca do leta 1983 in se na podlagi tega izračuna odstotek povračila za vsakega posameznega zavarovanca, ki ni imel možnosti zavarovanja do uvedbe enotnega sistema zavarovanja.

10. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da prvi odstavek 232. člena ZPIZ-1 in 8. člen ZPFOPIZ določata, glede katerih upokojenih članov sklada obrtnikov obstaja obveznost tožene stranke za povrnitev sredstev tožeči stranki, ne pa kolikšna je višina tega povračila. Obveznost obstaja za tiste člane tožeče stranke, ki so pridobili pravico do skladove pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe skladovega zavarovanja pa do 1. 1. 1983. Prav ima sodišče prve stopnje, da navedena predpisa ne določata proporcionalnega izračuna povračila. Kot je navedlo sodišče prve stopnje izhaja podlaga glede višine obveznosti tožene stranke nasproti tožeči iz 15. alineje prvega odstavka 232. člena ZPIZ-1 ter iz drugega odstavka 8. člena ZPFOPIZ, in sicer gre za razliko med pokojnino, ki so jo člani tožeče stranke, ki so vstopili v zavarovanje pri toženi stranki do 31. 12. 1982, pridobili pri tožeči stranki.

11. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi se tožena stranka strinjala, da drugi odstavek 8. člena ZPFOPIZ določa, da je višina povračila enaka znesku dejansko izplačane pokojnine pri zavarovancih, katerih pokojnine so nižje od najnižje pokojnine oziroma znesku, ki je enak znesku najnižje pokojnine za tiste zavarovance, za katere je znesek izplačane pokojnine višji od najnižje pokojnine.

12. Iz odgovora na tožbo in iz kasnejših vlog tožene stranke izhaja, da je tožena stranka kot pojasnilo svojih izračunov navedla prav razlago pod prvo točko: „Izračuni (tožene stranke) so pripravljeni tako, da so do celotnega povračila izplačanih pokojnin pod zakonskimi pogoji (povrne se znesek izplačane pokojnine, če je pa ta znesek višji od najnižje pokojnine, pa znesek v višini najnižje pokojnine) upravičeni zavarovanci, ki so (celotno) pokojninsko dobo pridobili do 1. 1. 1983“. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja, da je takšno razlago uporabila v postopku izračuna obveznosti, ki pa ga je nato dopolnila še z upoštevanjem obdobja do 1. 1. 1983. Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo, da tožena stranka navedeno razlago zakonskega določila priznava za pravilno. Pri tem iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je takšno razlago tožena stranka uporabila v samem postopku izračuna višine obveznosti in jo dopolnila z ustreznim proporcionalnim zmanjšanjem na opisan način izračunanih zneskov.

13. Po oceni višjega sodišča pri odločanju v tej zadevi ni mogoče mimo določila prvega odstavka 8. člena ZPFOPIZ, da tožena stranka povrne tožeči stranki sredstva za pokrivanje odhodkov za izplačevanje razlike do zneska najnižje pokojnine za upokojene člane tožeče stranke, ki so pridobili pokojnine na podlagi obdobja zavarovanja od uvedbe zavarovanja pri tožeči stranki pa do 1. 1. 1983. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da je potrebno te zneske proporcionalno zmanjšati. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje takšnega načina izračuna iz navedenih predpisov tudi z metodami razlage zakonov ni mogoče izpeljati.

14. V zvezi z ugovori tožene stranke glede višine njene obveznosti višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je za izračun obveznosti tožene stranke uporabilo 9. in 13. člen ZPFOPIZ, tožeča stranka pa je letni obračun, po katerem se poravnavajo obveznosti tožene stranke, predložila na ustreznem obrazcu. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je tožena stranka višini zahtevka le povsem pavšalno ugovarjala. V zvezi z oporekanjem višini vtoževane terjatve je navedla le, da je zanjo sporna metodologija obračuna obveznosti RS (zaradi razlage predpisov, kot jih razume tožena stranka, ki izračunanih zneskov proporcionalno ne zmanjša). Sam izračun je za toženo stranko sporen po vsebini glede na določbe pravnih predpisov. Tožena stranka pa je iz „previdnosti“, ugovarjala višini tožbenega zahtevka „iz matematičnega zornega kota“ in menila, da „bi bilo prav, da bi izračune tožeče stranke preveril še izvedenec finančne stroke, da bi potrdil pravilnost izračuna“. Višje sodišče se strinja s tožečo stranko in s sodiščem prve stopnje, da je takšen ugovor v zvezi z višino tožbenega zahtevka pavšalen in ni substanciran.

15. Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožene stranke, da je zato, ker določbe obeh zakonov (ZPIZ-1 in ZPFOPIZ) določajo le vir sredstev za sofinanciranje pokojnin članom sklada X., ne vsebujeta pa natančnih materialnih določb o tem, kako naj se višina sredstev tudi izračuna, pri izračunu obveznosti tožene stranke potrebno slediti sistemski ureditvi (temeljnim določbam in načinu določanja pravic, kot izhajajo iz ZPIZ-1). Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev poenostavljeno oprlo samo na obračun obveznosti na predpisanem obrazcu in se s tem izognilo temu, da bi podalo konkretne in tudi z vidika celotnega sistema pokojninskega zavarovanja prepričljive razloge za svojo odločitev. Res je, da zaradi tega, ker je tožeča stranka predložila izračun obveznosti na predpisanih obrazcih, to še ne pomeni, da bi morala biti višina povračila, kot izhaja iz obrazca SO-OR1, za toženo stranko nesporna in da je s tem njena obveznost že določena, vendar pa višje sodišče ocenjuje, da bi morala tožena stranka za to, da bi uspela s svojim nasprotovanjem višini tožbenega zahtevka, postaviti v zvezi s tem konkreten ugovor. Sploh ob upoštevanju, da je tožena stranka sama predpisala obrazce, tožeča stranka pa jih je izpolnila, tožena stranka pa ni konkretizirano navajala, kaj naj bi bilo z izračunom narobe oziroma je le navedla, da ne soglaša z razlago zakonov glede obračuna, na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje odgovorilo. Povsem utemeljeno je zato sodišče zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke, saj tožena stranka ne tekom postopka na prvi stopnje ne v nobeni od pritožb ni pojasnila, kaj naj bi izvedenec preverjal niti ni navedla, da je napačna katera od matematičnih operacij ali postavk izračuna na predpisanih obrazcih ter kakšna je posledica teh domnevno napačnih izračunov. S predlaganim dokazom bi tako sodišče šele spoznalo dejstvo, pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku, takšni (informativni) dokazi pa v pravdnem postopku niso dovoljeni. Izjema je dovoljena le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar pa za takšno situacijo v obravnavanem primeru gotovo ne gre. Tožena stranka je na podlagi izpolnjenih obrazcev (podatki so ji na voljo tudi na elektronskem mediju - 5. člen Pravilnika o podatkih in evidencah za obračun finančnih obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter o obrazcih in dokumentaciji, ki se predloži obračunu obveznosti) seznanjena z vsemi potrebnimi podatki za substancirano nasprotovanje višini tožbenega zahtevka. Poleg tega bi tožena stranka lahko izkoristila možnost, ki ji jo daje 15. člen ZPFOPIZ, da bi zaradi nastalega spora pri izplačevanju obveznosti do tožeče stranke pred pravdo skupaj s tožečo stranko oblikovala skupno komisijo, ki mora (četrti odstavek 15. člena ZPFOPIZ) ugotoviti dejansko stanje vrednosti izplačil, ki so obveznost države. Dejstva v zvezi z izračunom višine tožbenega zahtevka tako gotovo niso bila zunaj zaznavnega območja tožene stranke. Tožena stranka bi (za uspešen ugovor potrebna dejstva) lahko spoznala tudi s pomočjo pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, ki bi se štelo kot del njene trditvene podlage. Upoštevaje razloženo sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve postopka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je bila njegova ocena o njegovi nepotrebnosti (dejansko pa nesubstanciranosti) v obravnavanem primeru pravilna.

16. Tožena stranka v pritožbi navaja, da zahtevki tožeče stranke glede povračila stroškov ne sledijo namenu zakona. Zatrjuje, da je določba tretjega odstavka 9. člena ZPFOPIZ nejasna in omogoča različne interpretacije in zlorabe, saj iz sredstev proračuna RS ni dovoljeno pokriti nobenih drugih stroškov sklada X. kot upravičenih stroškov, vsako preplačilo iz proračunskih sredstev nad zneskom stroškov, ki so tožeči stranki dejansko nastali z izvajanjem nalog iz ZPIZ-1, bi bilo treba obravnavati kot nedovoljeno državno pomoč. Navaja, da iz zahtevkov tožeče stranke za refundacijo za posamezna leta izhaja, da se znesek stroškov vsako leto zvišuje in presega stroške poslovanja sklada X., kar je v nasprotju z ZPFOPIZ. Zato je po mnenju tožeče stranke potrebno te stroške omejiti na največ višino stroškov, ki predstavljajo stroške v zvezi z izvajanjem tega zavarovanja in stroške plačilnega prometa in poštnih stroškov, vezanih na izplačevanje pokojnin in drugih pravic, od katerih se obračuna obveznost države. Višje sodišče ugotavlja, da navedene trditve predstavljajo pritožbene novote, ki jih zaradi določbe 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

17. ZPFOPIZ v 9. členu določa, da je obveznost RS tudi plačilo sorazmernega dela stroškov (izvajanja zavarovanja – odmerjanje in izplačevanje pokojnin, plačilni promet in poštni stroški). 3. odstavek tega člena določa višino obveznosti RS do tožeče stranke za stroške. Sorazmerni del obveznosti iz 1. odstavka tega člena se pri obračunu obveznosti iz 8. člena tega zakona izračuna v enakem deležu dejansko ugotovljenih obveznosti države, kot je delež vseh obračunanih stroškov izvajanja zavarovanja, stroškov plačilnega prometa in poštnih stroškov v obdobju, na katero se nanaša obračun, v primerjavi s skupnim zneskom prihodkov tožeče stranke v istem obdobju. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka stroške, ki jih zahteva na podlagi 9. člena ZPFOPIZ, izračunala na podlagi formule, ki je določena v okviru obrazca SO-OR1 (F (stroški tožeče stranke v določenem letu) / E (vsota v prihodkov tožeče stranke v določenem letu) X 100).

18. Tekom postopka na prvi stopnji (torej pravočasno) tožena stranka v zvezi z ugovorom glede višine stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki na podlagi 9. člena ZPFOPIZ, ni navedla nobenega vsebinskega razloga, zakaj naj bi bil obračun nepravilen. V odgovoru na tožbo je navedla le, „da se ne strinja z navedbo tožeče stranke, da je višina stroškov neodvisna od višine obveznosti tožene stranke, saj je povračilo sorazmernega deleža stroškov določeno z 9. členom ZPFOPIZ in s Pravilnikom o podatkih in evidencah za obračun finančnih obveznosti s pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter v obrazcih in dokumentaciji, ki se predloži obračunu obveznosti. Odstotek, s katerim se pomnoži znesek obveznosti, je res enak, ne glede na višino sredstev, vendar pa je višina povračila stroškov odvisna od zneska, ki je priznan kot dolg RS“ Iz navedenega izhaja, da se tožena strinja s tožečo stranko z vsemi v zvezi s stroški navedenimi postavkami in načinom izračuna, razen z višino zneska, ki je priznan kot dolg RS, ta pa je predmet te pravde.

19. Tožena stranka v pritožbi ponovno ugovarja, da za tožbo niso podane procesne predpostavke. 15. člen ZPFOPIZ določa v primeru spora ali zamude oblikovanje skupne komisije, ta pa v zvezi z izstavljenim obračunom obveznosti za leto 2007 ni bila oblikovana.

20. Višje sodišče ocenjuje, da ne drži trditev tožeče stranke, da je oblikovanje navedene komisije procesna predpostavka, ker naj bi skupna komisija podala stališče glede dejanskega stanja vrednosti izplačil, ki so obveznost države, preden se lahko zahteva plačilo po sodni poti. Ne 15. člen ZPFOPIZ ne katerikoli drug predpis ne določa, da bi bilo oblikovanje navedene komisije procesna predpostavka za vložitev tožbe, v skladu s sodno prakso pa se šteje, da mora zakon, če želi določeno okoliščino predpisati kot procesno predpostavko za uvedbo pravdnega postopka, to določiti izrecno in nedvoumno. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v primeru, če je določeno dejanje stranke procesna predpostavka, zakon to izrecno določa, zato zakonskih določil ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi dejansko ovirala stranko pri uveljavljanju njenih pravic.

21. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v tožbi navedla, da je (glede na to, da tožena stranka zahtevanih zneskov ni izplačala), pozvala toženo stranko k oblikovanju skupne komisije v skladu s 15. členom ZPFOPIZ (11. 10. 2006 za leto 2005 in 9. 10. 2007 za leto 2006), tožena stranka pa se na pozive ni odzvala (Priloga A4, A5). V dopisih je tožeča stranka navedla, da je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve poslala obračun obveznosti do sklada X. in pozvala toženo stranko k imenovanju komisije v skladu s tretjim odstavkom 15. člena ZPFOPIZ. Predlagala je tudi svoje člane, ki bi sodelovali v komisiji. Tožena stranka je imela možnost, da (glede na predlog tožeče stranke, pa tudi na lastno pobudo) oblikuje skupno komisijo, ki bi reševala nastali problem, pa tega, ne glede na več let nerešene in sporne zadeve in ne glede na pobude tožeče stranke, ni storila. S tem je odločitev v sporu, ne da bi prej poskusila rešiti spor s pomočjo v ZPFOPIZ predvidene strokovne komisije, prepustila v reševanje sodišču, kjer je nato ugovarjala, da za sojenje v tej zadevi še niso podane procesne predpostavke.

22. Pritožba se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da nakazilo z dne 30. 10. 2008 v višini 3.205.066 predstavlja plačilo zamudnih obresti in dela obveznosti za leto 2005. Tožena stranka navaja, da iz naslova dopisa „obvestilo o plačilu obveznosti Republike Slovenije do sklada X. za leto 2006“ jasno izhaja, za katero obveznost je bil denar nakazan, takšen pa je bil namen tožene stranke tudi že ob samem nakazilu. Da gre za plačilo obveznosti za leto 2006 po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz višine nakazila, ki je enako izračunani višini obveznosti tožene stranke za to leto.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi tožena stranka vrstni red, po katerem bi se vračunale njene obveznosti do tožeče stranke po prvem odstavku 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in 288. člena OZ lahko določila le do datuma izpolnitve obveznosti, ne pa kasneje. Tožeča stranka pravilno opozarja, da tudi če bi tožena stranka res obvestila tožečo stranko, da je nakazilo namenjeno plačilu obveznosti iz leta 2006, bi to lahko storila le do trenutka izpolnitve in ne kasneje. Višje sodišče pa ugotavlja, da iz nobenega od dopisov tožeči stranki ni bilo razvidno, da bi bilo nakazilo namenjeno prav plačilu obveznosti iz leta 2006, soglaša pa tudi s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni uspela izkazati kakšnega drugega, sicer zatrjevanega načina obvestila (ustno po telefonu).

24. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP)