Jedro

Pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza mora obramba določno zatrjevati pravno relevantno dejstvo, katerega (ne)obstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in z navedbo okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obdolženca oziroma bo zanj uspešen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovljenem sojenju D.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen osem let in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika v delu, ko ga je zagovarjal po uradni dolžnosti, ter potrebni izdatki in nagrada pooblaščenke, postavljene oškodovanki, obremenjujejo proračun. Sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da se sodba sodišča prve stopnje opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter na dokaze, pridobljene na podlagi nedovoljenih dokazov, s čimer uveljavljajo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču vložnikov zahteve sta J.V. in M.M. v obravnavani zadevi delovali kot „agentki države“, ker sta se s policistoma G. in L. dogovorili, da bosta zbirali obvestila od oškodovanke namesto policistov. Oškodovanka policistoma ni dala obremenjujočih izjav, je pa take izjave podala V. in M. Oškodovanka je po stališču vložnikov menila, da mora dati obvestila J.V. in M.M. v zvezi z njunim uradnim delovanjem. Slednji naj bi tako bili v podobnem položaju kot organi pregona. Ker oškodovanka ni bila poučena, da zoper svojega očeta ni dolžna ničesar izjaviti, bi bilo potrebno izločiti vse njene izjave, dane V. in M., prav tako se izpodbijana sodba ne bi smela opreti na te zapise, sodišče pa tudi ne bi smelo zaslišati V. in M. ter policistov G. in L. o oškodovankinih izjavah. Po stališču vložnikov je sodišče kršilo tudi privilegij zoper samoobtožbo iz 4. alineje 29. člena Ustave, ki naj bi bil razširjen tudi na pravico, da posameznik ni dolžan izpovedati zoper svoje bližnje, s čimer naj bi bila storjena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo že v najzgodnejši fazi kazenskega postopka, zato tudi nadaljnjega postopka ni moč šteti za poštenega, kolikor se v bistvenem delu opira na informacije, pridobljene na nezakonit način.

6. Prvostopenjsko sodišče je glede izjave oškodovanke socialni delavki M.M. ugotovilo, da je oškodovanka izjavo sprva pisala sama na roko, nato pa je M.M. na računalnik napisala izjavo po oškodovankinem nareku. Gre torej za prosto pripoved oškodovanke, zaradi česar je povsem nerelevantno, da jo je napisala na računalnik M.M. Prav tako gre za oškodovankino prostovoljno izjavo delavki v kriznem centru J.V., ki je oškodovanko obravnavala v okviru dejavnosti kriznega centra. Oškodovanka je J.V. prinesla svojo izjavo, ki jo je pred tem na računalnik zapisala M.M., nato pa je V. podala še nadaljevanje zgoraj omenjene izjave. Sodišče je še ugotovilo, da je oškodovanka dala omenjeni izjavi M. in V. zato, ker policistoma ni zaupala, zaradi česar se pred njima ni mogla odpreti in jima dati podrobnejših podatkov o zatrjevani spolni zlorabi. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi omenjeni socialni delavki delovali v imenu države ali zasliševali oškodovanko namesto policije. S tem v zvezi se vložniki zahteve smiselno sklicujejo na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 24. in 25.6.1986, vendar gre v obravnavani zadevi za drugačen primer, saj se oškodovanka kot privilegirana priča ni odrekla pričevanju pred sodiščem, zato njenih izjav ni bilo treba izločiti iz spisa. Poleg tega ne s strani socialnih delavk ne s strani policije glede na določbe kazenskega postopka ni bila podana dolžnost poučiti oškodovanko, da ni dolžna izpovedati zoper svoje bližnje. Tak pravni pouk je po določbi 236. člena ZKP dolžno dati le sodišče pred zaslišanjem privilegirane priče, kar je bilo v obravnavani zadevi tudi storjeno. Vložniki zahteve se neutemeljeno sklicujejo na kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz 4. alineje 29. člena Ustave. M.M. ima v obravnavani zadevi status oškodovanke, pravice iz 29. člena Ustave pa so zagotovljene vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Vložniki zahteve uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist in ravnalo v nasprotju z ustaljeno ustavnosodno prakso, ki jo je „odprlo“ Ustavno sodišče v odločbi Up-34/93 z dne 8.6.1995. Z namenom omajati oškodovankino verodostojnost je obsojenec predlagal: zaslišanje treh prič; zaseg preproge in kriminalistično-tehnično preiskavo biološke sledi, ki naj bi bila na preprogi; postavitev izvedenca medicinske stroke in izvedenca psihologa; vpogled v spis Okrožnega sodišča v Mariboru K 390/2007 in postavitev tretjega izvedenca klinične psihologije oziroma izvedbo „super ekspertize“. Sodišče je predlagane dokaze zavrnilo in kot razlog navedlo, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, v izpodbijani sodbi tudi naj ne bi obrazložilo, zakaj ti dokazi ne bi mogli biti uspešni.

8. Vložniki se sicer sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8.6.1995, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je obravnavani primer drugačen. Ustavna pravica do izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave pomeni pravico obrambe, da predlaga izvedbo dokazov, in na drugi strani dolžnost sodišča, da te dokaze, če so za to izpolnjeni ustrezni pogoji, izvede. V skladu z merili, izoblikovanimi v ustavnosodni praksi, sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže pravno relevantnost ter obstoj dokaza in da bo ta v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Da zadosti svojemu dokaznemu bremenu, mora obramba pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjevati pravno relevantno dejstvo, katerega (ne)obstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo, s katerim se dokazuje (ne)obstoj zatrjevanega dejstva in z navedbo okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo in uporabo predlaganega dokaza mogoče sklepati o (ne)obstoju pravno relevantnega dejstva in da bo dokaz v korist obdolženca oziroma bo zanj uspešen. Obdolženec mora biti seznanjen s stališči sodišča do predlaganih dokazov, zato se mora sodišče do dokaznih predlogov določno in obrazloženo opredeliti ali z izvedbo dokaza ali pa z obrazloženo zavrnitvijo predloga. Če sodišče ne odloči o dokaznem predlogu ali ga na predpisan način ne zavrne po določbah četrtega odstavka 299. člena in sedmega odstavka 364. člena ZKP, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer mora vložnik zahteve po določbi 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP izkazati vpliv takšne kršitve na zakonitost sodne odločbe.

9. V obravnavani zadevi je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi predlagal, da sodišče zasliši rejnico S.V., pri kateri je oškodovanka živela v rejniškem razmerju, pri čemer je po podatkih v spisu prišlo do prenehanja rejniškega razmerja na željo rejnice, in da zasliši pedagoginjo M.D. in socialno delavko N.K., ki sta skupaj z L.A. proučevali oškodovankino osebnost. V zvezi s predlogom za zaslišanje omenjenih prič Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev (takratni) zagovornik ni v ničemer obrazložil, kaj želi z izvedbo predlaganih dokazov dokazati, zaradi česar ni zadostil niti formalni zahtevi, da mora v obrazložitvi dokaznega predloga povedati, katero pravnorelevantno dejstvo želi ugotoviti z zaslišanjem omenjenih prič. Nadalje je zagovornik predlagal zaseg preproge (glede katere je oškodovanka trdila, da je na njej rumen oranžen madež kot posledica spolnega občevanja z očetom) zaradi preiskave bioloških sledi, pri čemer naj izvedenec pojasni, kakšne vrste sled je madež, ali gre za sled človeške narave ter ali je glede na ugotovljeno DNK moč zaključiti, da gre za kri oškodovanke, in koliko je sled stara. Glede omenjenega dokaznega predloga je treba ugotoviti, da ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazano, da bi izvedba in uporaba predlaganega dokaza lahko vplivala na oceno verodostojnosti oškodovanke. Uspešnost omenjenega dokaznega predloga je tudi vprašljiva glede na čas, ki je potekel od storitve očitanega kaznivega dejanja, in glede na izpovedbo obsojenčevega sina, da na omenjeni preprogi ni nobenega madeža. Ob zagovornikovih predlogih za pridobitev izvedeniškega mnenja izvedenca za abdominalno in splošno kirurgijo (ki naj bi pojasnil izvor oškodovankinih bolečin v trebuhu, ali je bil potreben kakšen operativni poseg in ali so te bolečine vzrok bolečin ginekološkega značaja) in izvedenca ginekološke stroke (ki naj bi pojasnil, iz katerih razlogov je oškodovanka iskala pomoč ginekologa, ali je iz podatkov Splošne bolnišnice M. moč ugotoviti, kdaj je oškodovanka izgubila nedolžnost ter ali je oškodovanka v bolnišnici kdaj omenjala spolno zlorabo – s tem v zvezi naj bi se izvedenec opredelil predvsem do izvida ambulantnega pregleda z dne 5.10.2003) je moč ugotoviti, da sta predlagana dokaza za obstoj očitanega kaznivega dejanja povsem nerelevantna, saj se ne nanašata na odločilna dejstva oziroma dejstva, ki bi bila pomembna za oceno oškodovankine verodostojnosti. Dokazni predlog za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Mariboru K 390/2007, kjer je bila kot priča zaslišana tudi M.M. (iz spisa naj bi izhajalo, da sta se oškodovanka v tistem kazenskem postopku in M.M. dogovarjali glede znakov spolne zlorabe in drugih okoliščinah, ki se nanašajo na znake kaznivega dejanja obtoženca v tisti kazenski zadevi) ne zadosti formalnemu dokaznemu bremenu obrambe, saj ne navaja konkretnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče ugotoviti s pomočjo predlaganega dokaza. Dokazni predlog za pridobitev izvedeniškega mnenja izvedenca psihologa, ki naj bi podal mnenje o tem, ali so očitana spolna nagnjenja združljiva z obdolženčevo osebnostjo, pa tudi zgoraj omenjeni dokazni predlog za ugotovitev časa, ko naj bi oškodovanka izgubila nedolžnost, je treba oceniti kot nerelevanten oziroma neprimeren, saj izvedenec česa takega ne more ugotoviti in o tem ne more podati mnenja. Končno je zagovornik predlagal še pritegnitev konzilija Kliničnega centra L., ki naj bi podal izvedeniško mnenje o tem, ali so pri oškodovanki v resnici izraženi znaki spolne zlorabe. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče glede zaznave znakov spolne zlorabe pri oškodovanki skladno z določbo 258. člena ZKP pridobilo mnenje še drugega izvedenca klinične psihologije, kar bo v nadaljnji obrazložitvi te sodbe tudi obširneje pojasnjeno. Sodišče je izvedeniško mnenje drugega izvedenca dr.E.B. ocenilo kot prepričljivo, izvedenec pa je pojasnil tudi razloge za razlikovanje med njegovim mnenjem in mnenjem prvega izvedenca E.G. Zgolj nestrinjanje obrambe z zaključki izvedenca in posledični predlog za pridobitev novega izvedeniškega mnenja ne more biti podlaga za ugoditev zadnjemu omenjenemu dokaznemu predlogu. Sicer pa sodišče ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec (kar je bilo obrazloženo tudi v zgoraj citirani sodbi Ustavnega sodišča).

10. Ob povedanem Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do dokaznih predlogov obrambe. Utemeljitev njihove zavrnitve je sicer (pre)splošna (saj se ne opredeli do vsakega dokaza posebej), vendar pa je v vsebinskem pogledu pravilna (s čimer je soglašalo tudi sodišče druge stopnje) glede na to, da obramba bodisi v formalnem bodisi v vsebinskem pogledu ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi bilo mogoče z izvedbo predlaganih dokazov dokazati, da trditve oškodovanke o spolni zlorabi niso verodostojne. Vložniki v zahtevi izpodbijajo takšno odločitev sodišč in ostajajo pri stališču, da je bila izvedba predlaganih dokazov potrebna, vendar pa ne navajajo nobenih novih, prepričljivejših okoliščin, s katerimi bi prepričali v zatrjevano kršitev pravic obrambe.

11. Po zatrjevanju vložnikov zahteve naj bi sodišče kršilo načelo in dubio pro reo iz 27. člena Ustave in s tem storilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče naj bi po tem, ko se izvedenec dr.E.G. ni mogel jasno opredeliti glede vprašanja, ali so pri oškodovanki podani znaki posledic spolne zlorabe, oziroma teh znakov ni mogel ne potrditi ne izključiti, kar samo po uradni dolžnosti angažiralo novega izvedenca dr.E.B. in s tem iskalo obremenilne dokaze, s čimer naj bi kršilo obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti. Sodišče naj bi prav tako kršilo določbo 258. člena ZKP, saj iz spisa in iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče dvomilo v pravilnost mnenja izvedenca G. ali da bi bil tak dvom utemeljen.

12. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Mnenje ni pravilno, če podatki v njem nasprotujejo podatkom v izvidu ali je v nasprotju s pravili stroke ali če v njem izvedenec podaja razlago pravnih vprašanj. Za pomanjkljivo mnenje pa gre takrat, kadar ni jasno ali popolno, ker ne daje odgovora na vsa pomembna vprašanja, pri čemer lahko izvedenec glede določenih vprašanj ne more podati mnenja na ravni gotovosti, ampak na stopnji večje ali manjše verjetnosti.

13. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je 21.3.2007 izdal odredbo za pridobitev izvedeniškega mnenja, delo pa je bilo zaupano izvedencu klinične psihologije E.G. Izvedenec naj bi v mnenju pojasnil, ali je pri oškodovanki zaznati znake zatrjevane spolne zlorabe, kakšne so bile posledice zatrjevane spolne zlorabe na oškodovanko in njeno vedenje v času, ko naj bi bila dejanja storjena, oziroma ali je zatrjevana spolna zloraba vplivala na razvoj oškodovanke. V ponovljenem sojenju je sodišče na glavni obravnavi dne 11.4.2008 zaslišalo izvedenca E.G., ki je sicer vztrajal pri svojem mnenju, hkrati pa je tudi izpovedal, da ni mogel najti jasnih odgovorov na zastavljena vprašanja in da se ni mogel jasno opredeliti do tega, ali je pri oškodovanki prepoznati posledice domnevne spolne zlorabe, nato pa še, da se mu zaradi pridobitve jasnejše slike o zastavljenih vprašanjih zdi utemeljeno pridobiti mnenje še kakega izvedenca. Iz tega razloga je okrožna državna tožilka predlagala, da sodišče določi novega izvedenca klinične psihologije, specializiranega za prepoznavanje spolnih zlorab pri mladostnikih. Takratni obsojenčev zagovornik se je s takšnim predlogom strinjal in ga podprl. Sodišče je nato 28.4.2008 izdalo odredbo, s katero je izvedensko delo glede zgoraj omenjenih vprašanj zaupalo izvedencu klinično psihološke stroke dr.E.B. 14. Sodišče je po tem, ko je izvedenec E.G. sam povedal, da ni mogel podati natančnega odgovora na vsa vprašanja, ugotovilo, da je njegovo mnenje pomanjkljivo, zaradi česar ni moč govoriti o dvomu v pravilnost mnenja, kot to zatrjujejo vložniki. Po predlogu okrožne državne tožilke in soglasju obsojenčevega zagovornika s predlogom je sodišče pridobilo mnenje drugega izvedenca. Glede drugega izvedeniškega mnenja in izpovedbe izvedenca dr.E.B. je sodišče podalo svojo oceno, da je izvedenec prepričljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in pojasnil razlike med njegovim mnenjem in mnenjem prvega izvedenca. Očitno je, da sodišče mnenja drugega izvedenca ni pridobilo po uradni dolžnosti, ob ugotovljeni pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju E.G. pa je ravnalo skladno z določbo 258. člena ZKP. Zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka in kršitev 27. člena Ustave nista podani.

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Obsojenec je sicer zaposlen, vendar je oče treh nepreskrbljenih otrok in je bil obsojen na dolgotrajno kazen zapora, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.