Jedro

Določba kolektivne pogodbe o pogodbeni kazni določa posebno odškodninsko odgovornost delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča v delovnem sporu, s katero je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, do pogodbene kazni upravičen, ne glede na morebitno odškodnino, ki jo je prejel zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugem odstavku I. točke izreka in izpodbijani del sklepa v III. točki izreka delno spremenita tako, da se v tem delu v celoti glasita: „I./2. Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova pogodbene kazni znesek 8.400,00 EUR, od tega odvesti predpisane zakonsko določene dajatve, neto razliko pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 dalje do plačila, višji zahtevek pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.170,49 EUR v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 70,23 EUR, v roku osem dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati plačo za mesec maj 2007 v neto znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2007 dalje do plačila, na izplačani neto znesek pa obračunati in izplačati še predpisane davke in prispevke, v roku osem dni (I./1. točka izreka sodbe) in da je dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova pogodbene kazni znesek 8.400,00 EUR, od tega odvesti predpisane zakonsko določene dajatve, neto razliko pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 dalje do plačila, v roku osem dni, višji zahtevek pa zavrnilo (I./2. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu, kjer je bila tožba umaknjena, to je glede zahtevka, da mora tožena stranka izplačati tožeči stranki znesek 466,84 EUR iz naslova stroškov službenih potovanj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2007 dalje do plačila (II. točka izreka sklepa). V III. točki izreka sklepa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.1780,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku osem dni.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper III. točko sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, ter tožeči stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku o stroških postopka očitno napačno zapisalo znesek stroškov, katere je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, saj je zapisalo znesek 1.1780,49 EUR. Izhajajoč iz obrazložitve izpodbijane odločbe glede stroškovnega dela, gre pri odločitvi sodišča o stroških za nasprotje med izrekom sodbe in sklepa in obrazložitvijo, ki je po prepričanju tožene stranke pripisati sicer pisni napaki sodišča. Je pa sodišče pri odločitvi o stroških postopka tožeči stranki neupravičeno priznalo tudi stroške čakanja na obravnavo in trajanje naroka z dne 27. 10. 2008 v višini 150 točk (2 krat po 50 točk), saj obravnava dne 27. 10. 2008 ni trajala več kot pol ure, do čakanja oziroma zamude pri začetku obravnave pa je prišlo izključno zaradi daljšega trajanja predhodne obravnave od predvidenega, na tej predhodni obravnavi, ki je bila vzrok zamude, pa je kot pooblaščenec prav tako sodeloval pooblaščenec tožeče stranke. Tožena stranka ne razpolaga z opr. št. zadeve, ki se je obravnavala dne 27. 10. 2008, zaradi česar naj so naslovno sodišče samo skupaj z zapisnikom te predhodne obravnave predloži pritožbenemu sodišču. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za izplačilo plače za maj 2007 nepravilno zavrnilo ugovore tožene stranke in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, pri tem pa sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni štelo kot pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo. Sodišče prav tako ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je bilo zadržanje tožnikove plače zaradi kasnejšega pobota z nasprotno terjatvijo upravičeno in dopustno, upoštevaje določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi, katero bi bilo kot navedeno potrebno šteti kot pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo po 72. členu ZDR, ki dopušča odstopanje od zakonskih določb tudi v breme delavca. Pobot oziroma zadržanje plače za tožečo stranko brez njenega soglasja, je bil dopusten, saj je pogodba o zaposlitvi zahtevala soglasje tožnika le v primeru pobota denarnih terjatev tožene stranke do tožnika z zapadlimi pravicami tožnika do provizije, v primeru pobota pri plači pa ne. Takšen odstop od zakonske norme je pri pogodbeni ureditvi za poslovodne delavce, med katere je šteti tudi prokuriste, skladno z določbo 72. člena ZDR, dopusten. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča glede tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni. Sodišče je v zvezi s tem delom zahtevka in sicer glede datuma, od katerega dalje tečejo zamudne obresti, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in odločilo tudi preko postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju o zamudnih obresti glede tega dela tožbenega zahtevka odločilo, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti za pogodbeno kazen od 19. 3. 2007, to je celo za obdobje, ko je bila tožeča stranka že zaposlena pri toženi stranki, saj ji je zaposlitev pri toženi stranki prenehala konec maja 2007. Tožeča stranka je tožbo v predmetnem sporu vložila 8. 4. 2008, v zahtevku pa je pogodbeno kazen zahtevala le z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2008 in ne 2007. Kljub temu je sodišče zamudne obresti prisodilo 19. 3. 2007 in ne od 19. 3. 2008, kot je to zahteval tožnik. Poleg navedenega pa tožena stranka uveljavlja, da bi bil tožnik v primeru utemeljenosti zahtevka v tem delu upravičen do zamudnih obresti le za čas od dneva vložitve tožbe dalje in ne od dneva, ko naj bi bil toženi stranki podal zahtevek za plačilo. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi v 19. členu dogovorili, da se za razmerja med njima uporablja tudi Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije in ko je odločilo, da tožniku poleg odškodnine, prisojene v sporu pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pd 293/2007, pripada še v tem sporu vtoževana pogodbena kazen. Določba 19. člena pogodbe o zaposlitvi, na katero se v utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni sklicuje tožeča stranka, predstavlja ugotovitveno določbo in ne dogovor med strankama. Pri tem je zmotna ugotovitev sodišča, da sta pogodbeni stranki s pogodbo o zaposlitvi veljavnost te kolektivne pogodbe izrecno opredelili in tako velja za stranki, ker je bila med njima izrecno dogovorjena. Določba 19. člena pogodbe o zaposlitvi se glasi „Delodajalca zavezujejo določila Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije“, takšna določba pa nikakor ne more predstavljati dogovora strank, temveč predstavlja le ugotovitveno določbo, ki pa je kot navedeno nepravilna in jo je moč pripisati zgolj nepoznavanju oziroma nezadostnemu poznavanju prava na strani tožene stranke. Tako ni mogoče trditi, da je bila uporaba kolektivne pogodbe med strankama dogovorjena, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odstavka 19. člena pogodbe, ki dokazuje navedene ugovore tožene stranke, saj ta določa, da se glede okoliščin, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo poleg zakonskih tudi določbe veljavne kolektivne pogodbe, to je kolektivne pogodbe, ki velja in zavezuje delodajalca. Take kolektivne pogodbe pa ni, zato ugotovitvena določba v pogodbi o zaposlitvi, ki je pravno napačna, za delodajalca ne more imeti nikakršnih pravno zavezujočih posledic. Odločitev sodišča pa je nepravilna tudi v primeru, da bi se kot pravna podlaga uporabljala navedena kolektivna pogodba, saj je sodišče zmotno odločilo, da priznana odškodnina tožeči stranki na podlagi 118. člena ZDR, ne izključuje pravice tožeče stranke do pogodbene kazni, ki jo vtožuje v tem sporu. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je skladno z 254. členom OZ izključena pravica do pogodbene kazni in z zakonom določene odškodnine za isti dogodek oziroma dejansko podlago, temveč gre upravičencu v takem primeru zgolj z zakonom določena odškodnina. V konkretnem primeru pravdni stranki pogodbeno kazen za primer nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista dogovorili ne ustno in tudi ne v pisni obliki. V takem primeru je delavec skladno z 118. členom ZDR upravičen do denarne odškodnine v višini, ki jo določi sodišče. Kar pomeni, da gre za odškodnino, ki izhaja iz istega dejanskega stanja oziroma pravnega dejstva kot pogodbena kazen (določena v kolektivni pogodbi), to je iz ugotovitve sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je sodišče v delovnem sporu, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. Pd 293/2007 s sodbo z dne 11. 1. 2008 ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki s strani tožene stranke nezakonita ter v 3. odstavku izreka navedene sodbe na podlagi 118. člena ZDR določilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 14.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina pa skladno z 254. členom OZ izključuje pravico tožnika do pogodbene kazni, določene s kolektivno pogodbo za primer nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, katero uveljavlja v tem sporu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Je pa sodišče prve stopnje delno nepravilno uporabilo materialno pravo pri drugem odstavku I. točke izreka sodbe in III. točki izreka sklep.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožeča stranka vtožuje plačilo plače za mesec maj 2007 in pogodbene kazni, ker je bilo s pravnomočno sodbo sodišča opr. št. Pd 253/2007 z dne 11. 1. 2001 ugotovljena nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi. Plačilo pogodbene kazni uveljavlja na podlagi Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, 10/98 - 111/2006), ki je v času odpovedi veljala za toženo stranko. Ker je na toženo stranko dne 18. 3. 2008 naslovil zahtevek za plačilo pogodbene kazni, ki mu je pa le-ta ni izplačana, uveljavlja še zakonske zamudne obresti, vendar od 19. 3. 2007 dalje, kakor izhaja iz izreka tožbe. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zneska v višini 2.000,00 EUR iz naslova obračunane, vendar neplačane plače za mesec 2007, ker je tožena stranka izplačilo neto plače zadržala, vendar iz razloga poravnanja svojih terjatev do tožeče stranke. Pri tem se je tako v tožbi kot v pritožbi sklicevala, da je bilo zadrževanje tožnikove plače zaradi kasnejšega pobota z nasprotno terjatvijo upravičeno in dopustno, upoštevajoč določbe sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko, katero je šteti kot pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo po 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki dopušča odstopanje od zakonskih določb tudi v breme delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo zahtevku tožnika na podlagi 2. odstavka 136. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca pobotati brez njegovega pisnega soglasja s svojo obveznostjo plačila. Ugotovilo je, da je delodajalec za mesec maj 2007 obračunal tožeči stranki plačo v bruto znesku 2.821,11 EUR in v neto znesku 2.000,00 EUR, ni pa je tudi izplačal. Zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ugodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2007 dalje do plačila, saj je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati plačo do 10. dne v mesecu za pretekli mesec (7. člen pogodbe o zaposlitvi).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je bil tožnik pri toženi stranki prokurist, za katerega je veljala določba 72. člena ZDR in zato tudi dopusten pobot v breme delavca. Pritožbeno sodišče dodaja, da pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki (A2), ni mogoče enačiti s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s poslovodno osebo po 72. členu ZDR. Osebe, glede katerih je v skladu z 72. členom ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, da je svobodna pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentnimi minimalnimi delovnopravnimi normami, so le poslovodne osebe, kar pa tožeča stranka ni bila. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD – Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji) v 9. členu določa, katere osebe imajo status poslovodnih delavcev in sicer se za poslovne osebe štejejo osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. Med te osebe ne spada prokurist, katerega položaj je določen v 4. poglavju ZGD. Prokurist nima položaja zakonitega zastopnika družbe, pač pa je le njen pooblaščenec in zato za tožečo stranko, ki ni bila poslovodna oseba, tudi ne veljajo določbe 72. člena ZDR. Za tožečo stranko velja ureditev pravic in obveznosti ter odgovornosti iz delovnega razmerja na enak način kot za ostale običajne delavce. To pomeni, da se uporabi 2. odstavek 136. člena ZDR, ki določa, da delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Za znesek v višini 2.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka zadržala pri izplačilu plače za mesec maj 2007, tožeča stranka ni podpisala nobenega soglasja, zato tožena stranka ni imela pravne podlage za zadržanje navedene plače. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za toženo stranko ne velja Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, ker tožena stranka nikoli ni bila članica nobene od združenj podpisnikov navedene kolektivne pogodbe. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki veljavnost Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije v pogodbi o zaposlitvi izrecno opredelili v 19. členu, ko sta v 1. in 2. odstavku določili: „V kolikor kakšna okoliščina ni urejena s to pogodbo, se uporabljajo ustrezna določila veljavnih predpisov, še zlasti ZDR, veljavne kolektivne pogodbe in določila internih aktov (1. odstavek), ter da delodajalca zavezujejo določila Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (2. odstavek)“. Tako je pravna podlaga za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja podana v 25. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, ki določa, da je v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Šele pravnomočna sodba sodišča v delovnem sporu o dokončni odločitvi delodajalca o prenehanju delovnega razmerja je lahko podlaga za odškodninski zahtevek v smislu navedenih določb kolektivne pogodbe. Ta določba predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonito ravnanje delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delavca.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku pogodbena kazen ne pripada, ker mu je že bila priznana odškodnina po 118. členu ZDR in tako prisojena odškodnina izključuje pravico tožnika do pogodbene kazni. Pogodbena kazen je posebna odškodninska sankcija za nezakonito ravnanje delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, torej pavšalna odškodnina za nezakonitost, ki sicer pripada delavcu poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka. Odškodnina po 118. členu ZDR pa v prvi vrsti predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Zaradi (posebne) narave te odškodnine se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opreti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede tega zakonskih zamudnih obresti od prisojene pogodbene kazni. V 25. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije ni določen rok za izplačilo pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako je tožena stranka, ob upoštevanju določbe 299. člena obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), prišla v zamudo šele od dneva predhodnega opomina, ki ga je tožeča stranka naslovila na toženo stranko dne 18. 3. 2008 (A6). Po določbi 2. odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Tožena stranka je tako prišla v zamudo šele z dnem 19. 3. 2008, kar pravilno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo zakonite zamudne obresti od 19. 3. 2007 dalje, kakor je tožnik postavil zahtevek, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožniku priznalo zakonite zamudne obresti od 19. 3. 2008 dalje, v presežku pa zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. odstavku 358. člena ZPP.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je nepravilno toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške v višini 1.1780,49 EUR, zato je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo stroške, ki so bili priglašeni pred sodiščem prve stopnje, skladno s 3. odstavkom 154. člena ZPP, 155. členom ZPP in 2. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeči stranki pripadajo potrebni stroški za sestavo tožbe (500 točk), pripravljalne vloge z dne 17. 10. 2008 in 22. 10. 2008 (2 x 375 točk), zastopanje na naroku dne 27. 10. 2008 (500 točk), čakanje na obravnavo in trajanje dne 27. 10. 2008 (3 x 50 točk), 2 % materialni stroški in 20 % DDV, kar skupaj znese 2.314,80 točk. Upoštevajoč veljavno Odvetniško tarifo (OT – Ur. RS, št. 67/2003 in naslednji) znašajo stroški pooblaščenca tožene stranke v višini 1.062,49 EUR. Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške sodne takse za tožbo v višini 108,00 EUR. Tako znašajo skupni stroški tožeče stranke v višini 1.170,49 EUR. Ker je sodišče prve stopnje pri priznanju in odmeri pravdnih stroškov napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da jih je znižalo na 1.170,49 EUR (5. alinea 358. člena ZPP). Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na priznanje in odmero pravdnih stroškov za čakanje na obravnavo (2 x 50 točk). Tožena stranka bi morebitne ugovore v zvezi z nepravočasnim začetkom naroka, do katerega naj bi prišlo iz razloga na strani tožnika, morala podati ob zaključku naroka, ko je tožeča stranka priglasila stroške postopka na zapisnik, vendar tega ni storila (list. št. 42). Tako iz zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku z dne 27. 10. 2008 izhaja, da se je pričel z 60-minutno zamudo, zato tožeči stranki pripada priglašena urnina za vsake začete pol ure čakanja na narok za obravnavo, ki se je začela z zamudo (2. odstavek 7. člena OT).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti del priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve 125 odvetniških točk za sestavo pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 70,23 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku osem dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).