Jedro

Ker ostaja neizkazan izdajatelj računov in s tem udeleženec v posebnem dogodku, kar je po 20. členu Pravilnika bistveni element posebnega dogodka, je pravilna ugotovitev davčnih organov, da za knjiženje stroškov za storitve po računu ni (bilo) ustrezne listinske pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada K št. ... z dne ..., s katero mu je bil od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1998 odmerjen davek v znesku ... SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v davčni napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 napovedal ... SIT prihodkov, ... SIT odhodkov in izgubo v višini ... SIT. Iz naslova gradbenih storitev je izkazal prihodek v višini ... SIT, kar je davčni organ v celoti priznal, tako kot je tudi sicer v celoti priznal napovedane prihodke. Prihodek je dosegel z opravljanjem gradbenih del naštetim pravnim osebam, s tem da je od 1. 8. 1998 dalje, ko ni imel več zaposlenih delavcev, izstavil za gradbene storitve osem računov v znesku ... SIT. Pravni osebi AAA d.o.o., katere ustanovitelja sta tožnik in njegova žena, registrirana pa je za gradbena dela, je v letu 1998 za gradbene storitve izstavil račune v znesku ... SIT, od tega v času po 1. 8. 1998 v znesku ... SIT. Posamezna dela so mu opravili kooperanti, njihove stroške pa je uveljavil kot stroške storitev. V poslovnih knjigah je tako tožnik izkazal odhodke v višini ... SIT ter pri tem uveljavljal tudi stroške, ki niso povezani z dejavnostjo ali pa na podlagi neverodostojnih listin. Prvostopni organ je navedel po posameznih postavkah, kateri stroški se tožniku kot zavezancu davčno ne priznajo. Med drugim je ugotovil tudi, da je med stroški storitev tožnik uveljavil stroške storitev drugih oseb iz naslova gradbenih del v višini ... SIT. Gre za stroške posameznih izvajalcev po izdanih računih, ki jih tožena stranka v nadaljevanju našteje. Pri preverjanju statusa izdajateljev računov je bilo ugotovljeno, da oseba z imenom NN, ki je izstavljala račune kot samostojni podjetnik, v davčnem registru ni vpisana. Zato je davčni organ zahteval podatke o njegovem prebivališču in pri tem ugotovil, da oseba s tem imenom ni vpisana v register prebivalstva. Pridobljena je bila tudi izjava zavezanca, ki je pojasnil, da s to osebo sodeluje dve leti, da je dela opravil brez sklenjenih pogodb in da njegovega statusa ni nikoli preverjal. Ve, da se nahaja na zadevnem območju, kje stanuje, pa ne ve. Opravljene gradbene storitve je plačeval po izstavljenih računih v gotovini, izjave z naročilnico zaradi oprostitve prometnega davka pa ni izstavil, ker je bilo dogovorjeno, da on sam plača prometni davek. Na računih je po ugotovitvah organa prve stopnje odtisnjen žig z naslednjo vsebino: NN s.p., L, K, pri čemer se, na podlagi že povedanega ugotavlja, da računi ne izpričujejo vsebine poslovnega dogodka. Neresnični so podatki o osebi, ki je sodelovala v poslovnem dogodku, to pa pomeni, da računi kot knjigovodska listina niso verodostojni. Ta oseba tudi ni oddala napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti pri davčnem organu. Zato prvostopni organ, po presoji tožene stranke pravilno, zneskov po računih št. 2, 8, 10 in 11 v skupnem znesku ... SIT tožniku ni priznal med odhodki. Po določbah 41. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju: ZDoh) se namreč dobiček zasebnika ugotovi tako, da se od prihodkov odštejejo odhodki, pri čemer se za njihovo ugotavljanje uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb. Po Zakonu o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 - v nadaljevanju: ZDDPO) pa velja, da se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov. Po SRS 21 se knjigovodska listina sestavi za vsak poslovni dogodek. Po SRS 21.9. je treba vsako knjigovodsko listino kontrolirati pred knjiženjem, verodostojna pa je listina takrat, kadar je mogoče na njeni podlagi jasno in brez dvomov spoznati naravo in obseg poslovnega dogodka. V Pravilniku o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95 - v nadaljevanju: Pravilnik) so predpisana obvezna splošna merila računovodskih informacij za potrebe lastnika in poslovnega okolja, ki jih dopolnjujejo SRS. Določeno pa je tudi, da morajo vsa knjiženja v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih knjigovodskih listinah. Skladno s 15. členom mora biti listina sestavljena ob nastanku poslovnega dogodka, v 20. členu pa je določeno, kaj mora vsebovati knjigovodska listina za knjiženje stroškov. Po citiranih določbah se stroški lahko priznajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki morajo vsebovati predpisane podatke. Med temi je tudi ime osebe oziroma naziv udeleženca v poslovnem dogodku. Glede na to, da spornih petih računov nesporno ni izdala oseba, kot je navedena na računih, tudi po presoji tožene stranke omenjenih računov ni mogoče šteti za verodostojne knjigovodske listine, zato je pravilna odločitev prve stopnje, da takšni računi ne morejo biti podlaga za knjiženje stroškov v poslovnih knjigah. To pa pomeni, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno in s tem tudi dobiček, od katerega je bil tožniku odmerjen davek.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga njeno odpravo. Ne strinja se z izločitvijo stroškov po računih, ki jih je tožnik plačal NN za opravljene storitve v višini ... SIT. Tožnik je v dobri veri, da gre za podjetnika, le-temu zaupal izvedbo določenih del. Dela so bila opravljena in jih je plačal po izstavljenih računih. Šlo je torej za dejansko nastale stroške. Kolikor NN ni formalno obstajal kot podjetnik, to na dejstvo, da so stroški tožniku dejansko nastali, ne vpliva. Sklicevanje na to, da listine ne izkazujejo poslovnega dogodka in da zato niso verodostojne, ne drži. Čeprav NN ni bil samostojni podjetnik, se je izkazoval z računi, dela pa so bila dejansko opravljena in plačana. Zato je mogoče NN preganjati zaradi določenih prekrškov, ni pa osnove za to, da se stroški tožnika iz dejavnosti ne priznajo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov, pa tudi izpodbijane odločbe sledi, da je bilo pri tožniku v inšpekcijskem postopku, opravljenem v zvezi z odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, ugotovljenih več nepravilnosti pri odhodkih ter temu ustrezno popravljena njihova višina. Pri tem je bilo že v inšpekcijskem in pritožbenem postopku, enako kot je v postopku s tožbo, sporno samo davčno neupoštevanje napovedanih odhodkov iz naslova stroškov storitev, konkretno tistih po računih, ki naj bi bili plačani NN za opravljena gradbena dela v skupnem znesku ... SIT.

V tem pogledu pa vsebina računov kot taka ni sporna. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da so bili pregledani vsi navedeni računi ter pri tem s preveritvijo pri pristojnih upravnih organih ugotovljeno, da NN, ki je na računih naveden kot njihov izdajatelj in s tem tisti, ki naj bi gradbena dela opravil, ni niti registriran kot samostojni podjetnik pri pristojnem davčnem organu niti nima na naslovu ali kje drugje prijavljenega bivališča. Drugačnih podatkov, to je takšnih, ki bi dokazovali tisto, kar je zapisano na računih, tožnik v davčnem postopku ni predložil in tudi ne ponudil, čeprav je bil seznanjen z ugotovitvami in čeprav je bilo, glede na opisane ugotovitve, po katerih izdajatelj računa ne obstoji - ne kot podjetnik in ne kot fizična oseba - dokazno breme o tem, da so podatki na računih resnični, na njegovi strani. To pa pomeni, da ostaja neizkazan izdajatelj računa in s tem udeleženec pri poslovnem dogodku, kar je po 20. členu Pravilnika kot bistveni element poslovnega dogodka in s tem podatek, ki mora obvezno izhajati iz prejete listine, kakršna je račun, za to, da se kot knjigovodska listina lahko upošteva pri knjiženju stroškov. Hkrati pa to pomeni, da je pravilna ugotovitev, da za knjiženje stroškov iz naslova obravnavanih storitev ni (bilo) ustrezne listinske podlage, posledično pa je potem pravilna tudi odločitev, da se stroški oziroma odhodki iz tega naslova davčno ne priznajo, vse na podlagi določb davčnih predpisov, ki jih, vključno s Pravilnikom, izčrpno citira v svoji odločbi že tožena stranka. Pravilno pa tožena stranka tudi zavrne pritožbene ugovore, ki so po vsebini vsebinsko enaki tožbenim. Pravilno namreč iz njenih razlogov sledi, da so računi po povedanem pomanjkljivi in da je njihova pomanjkljivost bistvena - to je takšna, ki ne omogoča knjiženja stroškov na njihovi podlagi, in obenem, da za drugačno odločitev ni dovolj zgolj tožnikovo zatrjevanje, da zadevna oseba obstoji in da so bile storitve opravljene ter plačane, ampak da bi moral tožnik takšne svoje trditve tudi na ustrezen način dokazati.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.